Sigur Rós: Kveikur

+ + + +

Sigur Rós je skupina, ki je že s prvim albumom pritegnila pozornost širših množic. Ágaetis byrjun (1999) je njene člane predstavil kot mladce s hladnega severa, ki znajo Islandijo prikazati točno takšno, kakršna je – hladno in čudovito, hkrati pa tudi čarobno, pravljično in skrivnostno. Odlično nadaljevanje soničnih popotovanj, za številne oboževalce tudi njihov ustvarjalni vrhunec, je bil album ( ) (2002), na katerem so prevladovali dolgi atmosferični vložki, falzet frontmana Jónsija Birgissona in odličen občutek za stopnjevanje dinamike.

Po teh dveh albumih in menjavi založbe je napočil čas za še popularnejši Sigur Rós, ki se je s sicer solidnim ploščkom Takk … (2005) precej približal glasbenemu mainstreamu, z naslednjim albumom pa ga je tudi dosegel. Með Suð i Eyrum Við Spilum Endalaust (2008) je bil prvi plošček, na katerem je bila skladba v angleščini, kar je bilo na prejšnjih albumih skorajda nemogoče, saj je Jónsi pel izključno v islandščini ali v izmišljenem jeziku. A ravno temu, doslej najbolj komercialno zastavljenemu albumu, je sledila dolga diskografska vrzel, ki jo je prekinila zgolj izdaja kompilacij in videoposnetkov nastopov skupine.

No, vse do lani, ko je četverica izdala verjetno najbolj hermetično stvaritev doslej. Valtari je predstavil Sigur Rós v stanju dolge zimske hibernacije, saj je šlo za razvlečene organsko-elektronske glasbene pokrajine, ki so zaradi Jónsijevega eteričnega vokala postale še bolj mistične.

Toda če ste mislili, da bo prihodnost Sigur Rós zaznamovana s takšnim zvokom, ste se zmotili. Kveikur je album, ki pomeni svojevrsten zasuk na poti skupine, predvsem zato, ker jo je lani zapustil klasično šolani klaviaturist in multiinstrumentalist Kvartjan Sveinsson, ki je očitno prispeval levji delež ambientalnih vložkov in orkestracij. Te na zadnji plošči niso tako opazne, zamenjajo jih mogočni ritmi in precej temačnejši toni. Prejšnji albumi so zveneli, kot da prihajajo s kakšnega drugega sveta, Kveikur pa je izrazito zemeljski, na kar opozarjajo tudi naslovi komadov.

Otvoritveni Brennisteinn (v prevodu žveplo) nas v kratkem krautrockovskem uvodu popelje v svet mogočnih basov in bobnov, ki se v kratkem utopijo v Jónsijevih vokalih in eksperimentalnih kitarah, precej ostrejših kakor poprej. Skladba Hrafntinna melodično sicer sodi v tipično glasbeno zapuščino skupine Sigur Rós, vendar je popolnoma podrejena zvoku kovinskih tolkal, eteričnim vokalom in bogati orkestraciji. Sledi nekaj komadov, ki nadaljujejo že dobro znano tradicijo skupine, v naslovni skladbi Kveikur prikazano najtrdneje doslej, z mogočnimi bobni, distorziranim basom in s številnimi efekti.

Sigur Rós z novo ploščo dokaže, da zmore tudi brez pomembnega člana ustvariti izvirno, še zmeraj zasanjano in eterično glasbo – a tokrat s precej večjim poudarkom na ritem sekciji in trših zvokih. Presenetljivo rockerska in ozemljena plošča.