Kako do prave Evrope?

Dr. Veljko Rus, sociolog, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Komentar

Pod tem naslovom razmišlja v 21. številki Mladine znani nemški filozof in sociolog Jürgen Habermas o prihodnosti združene Evrope. Pri tem izhaja iz domneve, da je za obstoj evra nujna višja stopnja politične integracije. Težava je v tem, da višja stopnja politične integracije ni priljubljena in jo »ljudje spontano odklanjajo«. Do sem bi se najbrž večina bralcev strinjala s Habermasom.

V nadaljevanju pa bi bralec pričakoval, da se bo Habermas vprašal, zakaj imajo ljudje spontan odpor do višje stopnje politične integracije, namesto da bi se je veselili, saj se z njo praviloma povečuje varnost ali vsaj zmanjšuje negotovost vseh državljanov. Namesto da bi si sociolog Habermas zastavil takšno preprosto sociološko vprašanje, nadaljuje razmišljanje s primerjalno analizo nekaterih modelov višje politične integracije. Nezadostna sta po njegovem mnenju oba modela, konfederacija in tudi združene države Evrope, saj ne presegata »klasičnega razumevanja suverenosti« nacionalne države. Prava alternativa naj bi bila po njegovem nekakšna »naddržavna demokracija«, ki bi temeljila na »skupni gospodarski vladi«. Ta naj bi opustila načelo »medvladnega sodelovanja« in uveljavila odločanje po načelu, da je Evropa pojmovana kot celovita družbena skupnost. Kljub temu prehodu »od medvladnega sodelovanja k odločanju o skupnosti« pa bi po Habermasovem mnenju vsaka nacionalna država »zlahka ohranila državno suverenost tudi v okviru naddržavne demokracije«, in sicer tako, da bi obdržala vlogo »aktivne izvajalke administracije in vlogo skrajne varuhinje državljanskih svoboščin«.

To Habermasovo razmišljanje nas najprej opozori na očitno contradictio in adiecto, ki je v tem, da naj bi nacionalne države v prihodnje ohranile zgolj vlogo aktivnih administrativnih izvajalk, vendar bi kot aktivne izvajalke ohranile državno suverenost v okviru naddržavnega demokratičnega sistema. Toda težava je v tem, da so izvajalske vloge gradbeni element hierarhičnih, ne pa demokratičnih sistemov: tudi če te vloge prerastejo v aktivno participacijo, so vezane na tako imenovano programirano participacijo, ta pa ne more biti podlaga meddržavni demokraciji.

Višje oblike politične integracije bi v realnem družbenem dogajanju povečevale moč upnic, ki so že zdaj premočne (Nemčija), in s tem še bolj ogrozile uravnovešeno upravljanje celotne EU.

Še večje težave so s Habermasovim konstruktom naddržavne demokracije v realnem svetu, v katerega bi vstopil, če bi si zastavil že omenjeno vprašanje: zakaj se v Evropi pojavlja »spontana rezistenca« do višjih oblik politične integracije? Odgovor je na dlani: višje oblike politične integracije povečujejo odvisnost (tj. nemoč) šibkejših članic in povečujejo moč močnejših. Višje oblike politične integracije bi v realnem družbenem dogajanju povečevale moč upnic, ki so že zdaj premočne (Nemčija), in s tem še bolj ogrozile uravnovešeno upravljanje celotne EU. Habermasov koncept brezkonfliktne participacije potemtakem ne bi vodil v demokratično sodelovanje članic, ampak v popolno dominacijo upnic nad dolžnicami.

Kot ugotavlja Mauk Mulder, se z aktivno participacijo razlike v moči zmanjšujejo le tedaj, če so te med dvema akterjema majhne, ne pa tudi tedaj, ko so razlike velike; v tem primeru se razlike med njima povečujejo. V EU se od uvedbe evra velike razlike med članicami evidentno povečujejo, zato od njihove aktivne participacije ne moremo pričakovati krčenja razlik, ki so med njimi. Rešitev potemtakem ne moremo pričakovati od nekakšne brezkonfliktne participacije, ampak le od uvedbe učinkovitih mehanizmov za reševanje konfliktov med dolžnicami in upnicami.

Poskus uvajanja mehanizmov za reševanje konfliktov med dolžnicami in upnicami znotraj evrskega območja pa bi odkril novo težavo, in sicer to, da odkriti konflikti sploh niso mogoči, dokler na območju evra ni ustreznega nosilca protimoči. Sindikati se omejujejo na redistribucijo plač, poklicna združenja na uveljavljanje strokovne avtonomije, neprofitne nevladne organizacije civilne družbe pa na lastno preživetje.

Neravnotežje moči med indukcijo upnikov in rezistenco dolžnikov se najbolj grobo kaže v rušilni vlogi trojčka, saj ni bilo doslej znotraj regulativnega mehanizma nobenega odpora do njegove varčevalske politike. Ker ni na vidiku nobenega nosilca učinkovite protimoči, bi moral to vlogo prevzeti sam evropski svet, ki ga sestavljajo predsedniki vlad članic evroobmočja. Vloga sveta bi morala biti podobna tisti, ki jo je v ZDA opravila ameriška vlada, ko je reševala dolžniško krizo Chryslerja in General Motorsa.

Sicer pa je alternativno obliko višje politične integracije nakazal tudi sam Habermas s temi besedami: »Najprej bi bila nujna dosledna odločitev za nadgradnjo evropske denarne unije v politično … Ta korak bi najprej nakazal resno diferenciacijo unije na jedro in obrobje.« Višji politični integraciji naj bi torej predhodila poprejšnja statusna diferenciacija in sistemska eliminacija šibkih članic …

Kako naj bi se uresničevalo meddržavno demokratično sodelovanje med perifernimi (dolžnicami) in jedrnimi članicami (upnicami) z eliminacijo prvih iz sistema upravljanja, pa je nov problem, ki bi ga težko označili za meddržavno demokracijo. Za takšno tvorbo bi bila najbrž ustreznejša označba neokolonializem.

Evropski neokolonializem seveda ne poteka v znamenju vojaške okupacije ali z uvajanjem politične uprave, ampak po načelu svobodnega pretoka kapitala in blaga (ne pa tudi delovne sile!) med članicami EU. V praksi to pomeni neusmiljeno konkurenco med ekonomijami starih in novih članic, konkurenco, katere izid je bil znan vnaprej: podjetja iz novih članic so kapitulirala ali pa so skušala z velikimi posojili posodobiti svojo proizvodnjo. Znašla so se kot hčerinska podjetja tujih firm ali pa kot dolžnice, ki nimajo skoraj nobene možnosti, da bi poplačale nakopičene dolgove.

Za višjo stopnjo integracije v Evropi bi bila ustreznejša označba neokolonializem.

Liberalni kapitalizem, ki je bil v starih članicah že zdavnaj opuščen ali vsaj omejen, je nad novimi članicami dosegel popolno zmago. Toda sadeži te zmage so grenki. Še več! »Kreativna destrukcija« je v novih članicah nakopičila takšno količino brezposelne delovne sile, da bo njeno vzdrževanje in usposabljanje pomenilo veliko večji strošek, kot ga bodo lahko ekonomije starih članic prenesle.

Habermasu lahko zamerimo, da se izogiba dosledni obsodbi liberalnega kapitalizma, ki poteka v znamenju svobodnega pretoka kapitala, delovne sile in blaga. Namesto tega poudarja, da mora evropska denarna unija prerasti v politično unijo, zakaj »če želimo ohraniti denarno unijo, ne bo več dovolj zagotavljanje posojil prezadolženim državam, da bi vsaka s svojimi močmi izboljšala konkurenčnost«. Potrebno je več. Potrebna je politična unija!

Habermas se ne zavzema za obnovo demoliranih ekonomij novih članic z brezobrestnimi posojili (ali z drugimi oblikami pozitivne diskriminacije), ampak se zavzema za solidarnostno politiko starih članic. Solidarnost, izražena z ugodnimi posojili, seveda ne more biti zastonj, pač pa jo je treba odkupiti s konstituiranjem EU kot politične unije. Politična unija z Nemčijo na čelu bo potem zagotavljala, da bodo solidarnostna posojila dolžniškim članicam učinkovito porabljena.

Zdi se, da ima Habermas ob tem dokaj slabo vest, zato poskuša legitimirati zahtevo po politični uniji z obširno razpravo o vsebini in funkciji solidarnosti. To opredeljuje z vrsto negativnih definicij: solidarnost ni pravna ali moralna kategorija. Solidarnost tudi ni nekakšno predkapitalistično bratstvo, pa tudi ne vzajemen odnos med ljudmi. Pravzaprav je edina pozitivna opredelitev vsebovana v stavku: »Izkazovanje solidarnosti je politično dejanje in nikakor oblika moralne nesebičnosti.« Bralec bo najbrž s težavo sprejel takšno nekonvencionalno opredelitev. Verjetno bo lažje sprejel (hipo)tezo, po kateri je solidarnost nepolitično dejanje, politično pa postane šele, ko je družba podrejena državi. Upajmo, da smo od tega še daleč.