Včasih jih je bila hiša polna. Debatirali smo, se prepričevali in podobno. Tako je tudi Milan pogosto slišal stavke kot: Oči, to pa ne, to pa ne. Na Radiu Študent pravijo tako in tako.

Skuhala nam je oboje, kavo in čaj. Ter nam ponudila orehove piškote. Obisk na zloglasni murgelski domačiji je bil približno tak, kot je obisk v vsaki drugi slovenski hiši, s copatami vred. Verjetno se kar samo postavlja vprašanje: kako živijo Kučanovi? Oprezali smo, to priznamo, ali kje izza kakega vogala kukajo kakšni kabli centralnega računalnika, prek katerega klan vodi slovensko podzemlje, ali je kje morda kak skriti podzemni hodnik. Razočaranje, ničesar sumljivega ni bilo. Edini uradni dokument, ki smo ga utegnili zaslediti, je bilo uokvirjeno sporočilo policistov, ki so nekoč varovali predsednikovo bivališče in so se Kučanovim zahvaljevali za topel čaj pozimi. A vendarle, naše bojazni so bile v resnici upravičene. Podzemlje je kot kaže globlje in veliko bolj skrito, kakor smo si mislili. Še celo Milana ni bilo doma. Očitno je spet delal – in to na tak dan!

Danes imate obletnico poroke s soprogom Milanom. Kako to, pravzaprav, da ste z nami, ne pa z njim?

Saj vedno ponavljam, da je premalo z mano! Sicer pa bova drugo leto poročena že 50 let. Spominjam se, kaj sem mu dejala enkrat po letu 1991, po osamosvojitvi. Rekla sem: Milan, zdaj pa ti ni treba več ničesar delati. Jaz bom poskrbela za vse, zate in za otroke. Ker to, kar si ti naredil, je več kot dovolj za eno življenje!