Prišel je čas, da po več kot 60 letih medvojno dogajanje na naših tleh ocenimo s kritične distance. Sine ira nec studio, kakor bi rekli stari Rimljani, torej brez omalovaževalnih ali apologetskih namenov.

Pred dvema letoma izdana knjiga zamejskega zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca Tito in tovariši je v Sloveniji podrla vse prodajne rekorde. Ne samo na področju zgodovinskih del, dolge mesece je vztrajala na prvih mestih lestvic najbolje prodajanih knjig. Prodali so je več kot 23.000 izvodov, lahko bi rekli, da jo je kupil vsak stoti Slovenec. Pirjevec sedaj pripravlja novo, pričakovano in nekako logično, o partizanih in njihovem boju. A težko bi rekli, da je Pirjevec kakšen ljubitelj partizanskih epopej ali komunizma, druga svetovna vojna ga zanima predvsem zato, ker je »nacionalist«, ali bolje, ker je vnet patriot, v tistem času naj bi namreč Slovenci postali zgodovinski narod. Res pa je, da mu je bila rdeča zvezda vedno všeč ...

Te dni se znova odpravljate v Moskvo. Zakaj? Greste v arhive?

Ne, na Slavističnem oddelku Ruske akademije znanosti organizirajo krajši simpozij o Slovencih v času prve svetovne vojne. Povabili so me, da uvodoma spregovorim o najpomembnejših etapah našega zgodovinskega razvoja. Za delo v arhivih tokrat ne bo časa. Žal mi je, ker so vedno poslastica, a zanje je treba imeti na voljo vsaj teden ali dva, ker ruski birokratski mlini meljejo počasi. Kljub težkim raziskovalnim razmeram pa jih nameravam kmalu znova obiskati, saj zbiram gradivo za novo knjigo o jugoslovanskem partizanskem gibanju. Zanima me, kako so ga Rusi vrednotili in po svoje tudi usmerjali, posebno od februarja 1944, ko so poslali v Titov vrhovni štab vojaško misijo generala N. V. Kornejeva. Sodeč po obnašanju sovjetskih agentov, ki so bili proti koncu vojne v Sloveniji, so gledali na našo gverilo dokaj zviška.