Dva leva / Vlado Miheljak: Čudež v letu zombijev

Pahor je kraljevima visokostma ob rojstvu sina čestital v imenu slovenskega naroda in v svojem imenu. Ta čudoviti dogodek je po mnenju Pahorja v življenje novopečenih staršev prinesel novo luč, Veliki Britaniji nov zagon, slovenskim državljanom ter ljudem po vsem svetu pa veselje. »Naj ta mali čudež napolni vajini srci s srečo, vnaša radost v vajino starševstvo in poglobi vajino ljubezen.«

Kakšen prav hud patrotizem me ne daje. To nekako ni v moji naravi. Sem preveč ciničen, da bi se pretirano istovetil s predmodernimi pojmi. Domovinska čustva se mi zdijo nekaj, kar spada bolj v patetični okvir čitalniškega narodnobuditeljstva konec devetnajstega, kot pa v začetek enaindvajsetega stoletja. Enako velja za lokalpatriotska čustva. Istovetenje brez refleksije, brez kritične distance je težko prebavljivo. Ni nekaj dobro že zato, ker je tvoje; del tvoje domovine, tvojega kraja. A vendar, pri skoraj šestdesetih letih starosti in štiridesetih letih odsotnosti nosim svoj rojstni Ljutomer s seboj. Tako nekako, kot so nekoč Indijanci ukradeno domovino. Nosim tisto, kar je vredno spomina. Ne vsega in ne za vsako ceno. Že res, da si na kruh mažem ljutomersko maslo in jem ljutomerski sir, a že dolgo pijem predvsem briška vina. A tako eno kot drugo sploh ni pomembno. Pomembne so ideje in stvaritve, ki se porodijo v glavah ljudi ter z njimi zaznamujejo svoje okolje in širni svet. Seveda je na »metaravni« največje ime mojih krajev jezikoslovec Miklošič.