Uroš Weinberger, slikar in glasbenik

Njegova dela žarijo. Na njih so tako močni rumeni in zeleni poudarki, da se oči kar prilepijo nanje. In medtem ko strmiš vanje, podobno kot v osvetljen ekran, se postopoma zaveš, da prizori pred teboj niso lahkotni, temveč srhljivi, grozljivi, celo apokaliptični …

Prikazujejo prestrašene otroke, orožje, plinske maske, uniforme, nasilne policiste, ekološke katastrofe … okrog katerih se vedno vijejo dolge cevi. Te s črtastim vzorčkom v spomin najprej prikličejo ljubke retro lizike z upognjenim vrhom, v resnici pa simbolizirajo »nevidno roko«, ki je vseprisotna in nas ves čas nadzoruje. Zdi se neškodljiva, a če se ji upremo, lopne po nas in nas takoj disciplinira.

Pesimistične, brezizhodne zgodbe so na njegovih platnih nastajale vse lansko leto, ko je ustvarjal serijo Displaced world, deplasiran svet, ki jo trenutno razstavlja v Umetnostni galeriji Maribor. Globoko v sebi je sicer optimist, a ob spremljanju lokalnih in globalnih dogajanj, sploh pa ob ostrih rezih, ki jih je kultura pri nas doživela lani in so bili pospremljeni z arogantnimi izjavami o kulturnikih kot »svetih kravah«, je težko ostati osebno neprizadet. Sploh, če niti približno nisi »sveta krava«, ampak se komaj preživljaš. Komaj zbereš dovolj za plačilo položnic, kaj šele za nakup slikarskega materiala. In če se ob vsem tem trudiš ostati profi in se cele dneve in noči z vso resnostjo posvečati snovanju naslednje razstave … ta na koncu preprosto mora biti aktualna, ostra.

Razstava, ki ji je nadel tako oseben pečat, si je že vnaprej izborila gostovanje v devetih regionalnih galerijah. Te so ga na šesti bienalni razstavi Pogled na likovno umetnost Slovenije izbrale za najbolj izstopajočega avtorja in za nagrado mu je pripadla turneja. Prepričal jih je z angažirano sliko Acid Rain, neposrednim odzivom na jedrsko katastrofo, ki je sledila uničujočemu cunamiju na Japonskem.

Morda se ga je japonska zgodba takrat tako zelo dotaknila tudi zato, ker jo je ob blizu spremljal njegov prijatelj Miha Blažič - N’toko, s katerim ju že več kot desetletje druži zasedba Moveknowledgement. Sam je bil že od nekdaj tesno povezan z glasbo, saj je bil oče amaterski glasbenik, učil se je tudi igranja na klavir in pozneje, ko se je začel navduševati nad Hendrixom, kot samouk tudi na kitaro. Potem sta z Goranom Balogom, kolegom iz takratnega benda, slišala za nekega mulca, ki je rapal v angleščini. Izkazalo se je, da imajo veliko skupnega. Bili so celo edini v širši okolici Novega mesta, ki jih resno zanimal hip hop. In tako je nastal Moveknowledgement. Bend je šel pozneje skozi kup prelomnic, slogovnih, kadrovskih, tudi tragičnih, a vse to ga je naredilo še boljšega, še bolj udarnega. Zadnjo ploščo Pump Down!!! so glasbeni kritiki razglasili celo za najboljšo domačo ploščo leta 2011.

Prav glasba ga je pred poldrugim desetletjem pripeljala na študij slikarstva. Najprej zato, ker je malce naivno verjel, da mu bo tam ostajalo več časa za bend kot na kakšnem drugem študiju. A slikarstvo ga je kmalu navdušilo in postalo tudi njegov primarni medij izražanja. Res pa je, da sta obe njegovi »karieri« precej prepleteni in spodbujata druga drugo. Kot slikar je sprva prisegal na abstrakcijo in za abstraktno risbo akta dobil tudi študentsko Prešernovo nagrado, nato so mu postajale vse bližje figure, šele ko sta z N’tokom pripravljala kolažni ovitek plošče Listen to Nebukadnezar, pa ga je prešinilo, da bi se tudi kot slikar lahko ukvarjal s kolaži. Prav s tem zasukom je obveljal za enega ključnih slikarjev mlajše generacije.

V svoje slike vse od takrat lovi podobe, ki smo jih prej morda videli že kje drugje, denimo v časopisih, na internetu ali na plakatih, tudi socialističnih. Zlepi jih po svoje in s tem ustvarja nove, presenetljive kontekste. Njegova »realnost« je sicer strašljivejša od dejanske. A vseeno se zdi verjetna. Zato je toliko pomembnejše, da nas njegova dela spodbujajo k premisleku, kako vendarle pretentati sistem, preprečiti katastrofo in na dolgi rok živeti drugače, boljše.