Blišč in beda diplomacije

Dr. Štefan Bogdan Šalej, slovenski poslovnež, bivši častni konzul v Braziliji

26. 7. 2013  |  Mladina 30  |  Komentar

»V kolikor nam bodo še znižali proračun, je bolje, da ukinemo ministrstvo,« je v času javne razprave o rebalansu proračuna izjavil minister za zunanje zadeve, gospod Karl Erjavec. V moji vasi se z ministrom strinjajo, saj manjka denarja za šole, zdravstvo, ceste so makadamske, javni sektor se bori z nizkimi plačami in podjetja samo še odpuščajo. Torej, zakaj bi se pridružili javni debati o povečanju sredstev za tiste škrice iz diplomacije, če nam ni jasno, zakaj jih potrebujemo?! Vox populi, vox Dei.

Slovenske samostojnosti si niso pridobili samo pripadniki oboroženih sil, ampak tudi politiki in diplomati. Brez ustreznih in kvalitetnih dejanj vrste slovenskih diplomatov bi bilo težje doseči državnost. Sledil je proces utrjevanja Slovenije na mednarodnem odru. Članstvo v OZN (tudi veličastno predsedovanje Varnostnemu svetu), v NATO in Evropski uniji. In pred petimi leti odlično opravljeno predsedovanje Svetu Evropske unije, ki si danes ne zasluži niti spomina, niti pohvale, niti vprašanja, kako nam je koristilo. Skratka, z diplomacijo, ki v primerjavi s preostalimi članicami EU porabi neizmerno manj (Slovenija 0,7 % družbenega proizvoda, evropsko povprečje pa je 3 %), smo se tudi po desetletnih avanturah s težkimi izgubami na Balkanu, kot naši prioriteti (strokovnjaki govorijo o 7 milijardah evrov, kar je enoletni proračun Slovenije), znašli v slepi ulici. Če ne bi bilo spora s Hrvaško, poraza za sedež v Varnostnem svetu OZN in blejskega foruma brez pomembnega sporočila svetu na tem področju v zadnjih letih sploh ne bi vedeli, da Slovenija obstaja. Kaj šele Mladika. Znašli smo se v slepi ulici.

Pomanjkanje zunanjepolitične strategije in taktično sprenevedanje, da je gospodarska diplomacija rešitev naše zunanje politike, jasno kažeta, da v Mladiki in v vseh organizacijah, ki se ukvarjajo z mednarodno politiko v Sloveniji, večina ni prebrala knjige sira Satowa iz leta 1932 o diplomatski praksi. Dejstvo, da smo imeli sredi najhujše krize v času samostojnosti nezasedenih nešteto diplomatskih mest, med njimi več kot leto dni celo v Berlinu, jasno kaže, da diplomacija ni pomembna za obstoj in razvoj slovenske države. Tako, kot je zastavljena danes, pomeni pogled iz ptičje perspektive na svet, obrnjen na glavo.

Ob slabitvi naše diplomacije se pojavlja tudi fenomen rasti moči tuje diplomacije pri nas.

Na eni strani je mreža v tujini zaradi pomanjkanja sredstev ali pa vztrajanja pri neracionalni porabi polna lukenj, na drugi strani pa je sestava kadrov doma (ki mora biti kvalitetna, da lahko podpira mrežo) podobna ET-ju: velika glava, sestavljena iz prevelikega števila opolnomočenih ministrov in s premajhnim številom mladih in perspektivnih kadrov. Vse se suče okoli osebnih pogledov in interesov, ki so neizmerno strankarsko obarvani. Strokovnost in profesionalizem sta postala simbol zaostalosti v karieri. Kot smo zavrgli priložnost za ustanovitev Diplomatske akademije, smo dali na stran tudi prioriteto izobraževanja naših diplomatov. In zdaj, ko se poslavlja generacija, izšolana še v jugoslovanski diplomaciji, nismo v tem prehodnem obdobju dali možnost šolanja novim generacijam. Znanje jezikov je samo del zgodbe, diplomacija je več kot to.

Pri izbiri diplomatov, kjer prevladuje po mnenju velike večine v Mladiki strankarska pripadnost, se pojavlja vprašanje, kdo pravzaprav diktira slovenskim diplomatom. Depeše, ki jih prejemajo iz Mladike, so birokratski pristop in so lahko pomembne. Politična navodila pa so druga stvar. Kako bosta na primer pojasnjevala politiko Slovenije nova veleposlanika, ki sta oba služila v kabinetu danes prvostopenjsko obsojenega bivšega predsednika vlade, eden je celo podpisal manifest, poslan v tujino, ki govori o političnem procesu in zavrača vsakršno sodno neodvisnost, v državah, ki so za isti primer (vsaj ena že) obsodile svoje državljane? Veleposlaniki so predstavniki države, ne pa političnih strank, vodij in njihove politike.

Ob slabitvi naše diplomacije se pojavlja tudi fenomen rasti moči tuje diplomacije pri nas. Od izredno nekorektnih izjav ameriškega veleposlanika, ki v svoji strategiji podvrženosti Slovenije dela še kaj več kot samo zaposluje sorodnike vplivnih diplomatov, do tihega prevzema vseh diplomatskih stikov med državama, kadar se zmanjša naša dejavnost, kot je bil primer Nemčije.

Zadnji čas je, da se začne razprava o zunanjepolitični strategiji Slovenije. Parlamentarni odbor za zunanjo politiko je primerno telo, čeprav je danes popolnoma zamrlo in postalo samo odbor za žigosanje novih mestih v diplomaciji in barantanje okoli njih. Pravzaprav bi to moral voditi predsednik republike s pomočjo bivšega predsednika, ki ima odlične izkušnje in znanje na tem področju. Vključiti je treba vse, da pridemo do strategije za naslednjih 30 let. Kot Francozi, kot Avstralija in drugi. Diplomacija je tista, ki nas bo pomagala pripeljati v razvoj in ščitila. Za državo velikosti Slovenije je bolj pomembna kot na primer vojska v Afganistanu.