Prisilni porodniški dopust za matere

Ideja je preprosta: matere v Sloveniji morajo po zakonu na 90-dnevni porodniški dopust, sicer bo ta družini propadel. Tako namreč določa veljavni zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki so ga leta 2001 sprejeli v slovenskem parlamentu. Dodatno morajo matere v Sloveniji po zakonu na 270 dni dopusta za nego in varstvo otroka, saj če se za odsotnost z delovnega mesta (prostovoljno) ne odloči oče, je to (prisilno) delo matere.

Mati je plačana za to, da ostane z otrokom doma in opravlja delo varuške, financiranje za delo matere varuške zagotavlja proračun. Delodajalec na materino mesto zaposli in za opravljeno delo plača nadomestno delovno silo. Dva človeka (no, najbrž ženski) – dva dohodka: eden za nadomestno delavko v službi, drugi za mater varuško doma ob otroku.

Kaj pa, če se oba starša odločita hoditi v službo? V tem primeru mati izgubi vse pravice (no, oče tudi, a v praksi v 95 % mati), ki izvirajo iz rojstva otroka. Mati opravlja svoje delo, za kar jo plača delodajalec, ne pridobi pa pravice do finančnega nadomestila iz proračuna za plačilo varstva otroka (kot ga mati varuška) in je zato strošek prisiljena plačati iz svoje redne mesečne plače. Dva človeka (no, najbrž ženski), a le en dohodek, iz katerega se financirata obe opravljeni deli: tisto v službi in tisto od varuške doma. Za to, da lahko dela, mora mati še plačati iz svoje lastne mesečne plače.

Super za delodajalca (ker mu ni bilo treba iskati nadomestne delavke) in še bolj super za proračun (prihranek!). In zelo nespodbudno za matere, ki želijo (tako kot moški del populacije) živeti polno življenje tako zasebno kot profesionalno.

Če vlada želi povečati vključenost žensk v delovne procese ter izboljšati njihove karierne možnosti, hkrati pa dvigniti rodnost v Sloveniji, bi kot zakonodajalec namesto na prisilo (čeprav kot razumem, so tarča predlagane spremembe bolj delodajalci kot očetje) raje stavila na svobodno izbiro, ki bi možnost odpirala, ne zapirala. Mar ne bi bilo bolje kot očetov prisilni dopust (ali pa vsaj dodatno k temu) uvesti ukrep, da se starša lahko odločita in delata oba? Tako da bi se del stroška, ki bi ga tako ali tako v primeru matere varuške v prvih enajstih mesecih otrokovega življenja utrpel proračun, lahko namenil za zagotovitev varstva otroka, ko sta med tem (če tako želita) zaposlena oba starša.

Če (kot na začetku zapisanega) parafraziram objavo v eni Delovih revij (zapisano sicer iz drugačne, moške perspektive) »Z zakonom se pač ne privezuje matere na otroka in dom. Je to nedopusten poseg v svobodo posameznika? Kakopak. Meni matere po zakonu ne dišijo. Takšni zakoni so žaljivi, neetični in nedostojni. Za moškega in za žensko.« In vendar takšen zakon pri nas velja že leta (le da posega v svobodo ženske, ne moškega). Še dobro, da ga imamo, saj bi brez njega bilo in je bilo (npr. v časih mojega rojstva) za mlade mame poskrbljeno slabše kot danes. A tudi Rima niso zgradili v enem dnevu. Zato so koristne vedno nove spremembe zakonodaje (z uvedbo prisile delodajalca/očeta za očetovski dopust ali svobodno izbiro matere do dela), da bo z vsako od njih morda starševstvo (in karierne možnosti) za odtenek bolj enakopravno.