Nevidna invazija

1.

Dan, ki ga je preživela s truplom, je bil najstrašnejši v njenem življenju. Njen sosed na desni ni prišel v službo in čas je izgubil ritem. Točno ob 11.00 ni zaslišala odpiranja plastične posode in četrt ure kasneje žlica ni pričela drgniti po vogalih, umanjkal je kratek srk in tlesk zapiranja. Ob 11.30 se njegova tipkovnica ni spet oglasila. Kar je pomenilo, da se njeni želodčni sokovi niso vznemirili, in je odšla na malico brez občutka lakote.

Glasna sodelavka na čelu mize je povedala, da ji je sosed umrl. Spomnila se je rahlo zatohlega vonja, ki je včasih privel izza pregrade, in pomislila, da je mogoče kadil.

Ujela se je, kako prisluškuje tišini na oni strani, in se vprašala, ali je imel družino, mar kdo žaluje za njim. A hitro se je zatopila v izpolnjevanje njej dodeljenega obrazca z veliko rdečo glavo in živahnim logotipom korporacije, ki mu je sledilo obilno telo in kratki spodnji del z drobnim tiskom.

Tretje jutro je sedel na svojem delovnem mestu in tipkal. Pokimal ji je v pozdrav, tako kot vedno, in začutila je olajšanje, ker se je sodelavka zmotila. Moral je le zboleti, verjetno hudo, saj je bil voščeno bled. Težki vonj po cvetju in vlagi jo je ovil in privihala je nosnice, dokler se ga ni privadila.

Sosed ni obedoval, tipkanje se je nadaljevalo neprekinjeno in skoraj bi zamudila na malico. Sodelavki, ki ga je razglasila za mrtvega, je omenila, da se je vrnil, a jo je ta grobo in s krohotom zavrnila, druge sodelavke pa so ji sledile.

Umolknila je in se šele doma spomnila, da ima dostop do podatkov o zaposlenih in bi lahko videla celo bolniški list, ki ga je oddal.

Preden se je naslednji dan lotila obrazcev, je pogledala v zbirko podatkov in ga poiskala z občutkom slabe vesti.

UMRL, je pisalo. Sledil je datum z začetka tedna.

Prestrašeno je cuknila zrak v nosnice in se zavedela čudnega vonja. Ojoj, saj ne bo začel smrdeti?

Tipkanje se je enakomerno nadaljevalo.

Vstala je in se pretegnila, česar sicer ni nikoli počela. Z levico se je celo naslonila ob zid in se ozirala po ograjenem satju, ki se je razprostiralo okoli njenega kota.

Hitro je pogledala na desno. S sklonjeno glavo je izpolnjeval obrazec, ki je bil čisto podoben njenemu.

Je res zagledala grudico prsti med redkimi sivimi lasmi, ki so mu ležali na lobanji kot potegnjeni s tankim svinčnikom?

Nadaljevala je delo, raztreseno, vsak obrazec je morala po večkrat prebrati in se čuditi, zakaj je podatke vnesla v povsem napačna polja.

Ni moglo biti drugače: tretji dan je vstal iz groba in prišel v službo.

’O, moj Bog!’ je vzdihnila in se spomnila stare mame, kako ji je razlagala osnove posmrtnega nagrajevanja. Če gredo dobri v nebesa in slabi v pekel, mar neizstopajoči nadaljujejo delo, ki so ga opravljali za življenja?

Zakaj so ji zamolčali nekaj tako osnovnega?

Pričelo jo je dušiti in morala je vstati. Čisto na drugem koncu dvorane je glasna sodelavka z malice dvignila glavo in jo pogledala z namrščenimi obrvmi, kot bi bila njena šefica.

Siloma je sedla. Morala bi obvestiti nadrejenega! Spomnila se je neodplačanega kredita za stanovanje in strah za službo ji je legel okoli vratu kot dušeče krzno. Že davno, prvo leto zaposlitve, je doumela edino pravilo, ki je zagotavljalo obstoj znotraj korporacije in se ga je moral vsak čim prej naučiti na lastni koži: kako postati neopazen. Delo mora biti opravljeno povprečno, ne smeš izstopati in edini ocenjevalec je registrator prisotnosti. Kar pomeni, da so mrtvega sodelavca opazile tudi kolegice, vendar nobena ne upa spregovoriti, ker noče pritegniti pozornosti nase.

Koliko je takih kot njen sosed? Prihajajo iz grobov, redno registrirajo prihod, opravljajo delo, ki ga nihče ne opazi, pri odhodu potegnejo kartico prisotnosti skozi napravo in se vrnejo na pokopališče. Pomislila je, da so živi mrtveci idealni delavci. Ni čudno, da je toliko mladih brezposelnih.

Pri malici ni imela teka, ne le zaradi tega, ker njen sosed ni jedel. Prvič se ji je menza zazdela čudno prazna za tako veliko korporacijo.

1.

Dan, ki ga je preživela s truplom, je bil najstrašnejši v njenem življenju. Ni se mogla osredotočiti na delo, s čuječnostjo neprestanega zavedanja se je spraševala, zakaj mora isti podatek vnesti v glavi in telesu dokumenta, tu celo na dveh mestih, ko pa jih v korporaciji že tako ali tako imajo. Zakaj sploh ta obrazec, v katerega kopira in lepi vsebino iz drugih obrazcev, saj bi to stroj naredil bolje in hitreje od nje? Od kod prihajajo novi in novi obrazci in kam odhajajo tisti, ki jih izpolni? Kot bi bili prilepljeni na hrčkov vrtiljak, po katerem neprestano teče in tipka s črnilom, ki na prvi strmini odpade kot prhljaj, da se listi vračajo beli in sveži vedno znova.

Ker se ni zatopila, ni mogla pozabiti na tek časa in številke v kotu zaslona so se obračale kot prilepljene. Čutila je vsako kost v telesu in trepetanje vsake mišice, da so se ji znojnice odpirale in jokale nad lastno usodo. Komaj je dočakala popoldneva, da se je lahko izgubila v življenju svojih otrok.

1.

Dan, ki ga je preživela s truplom, je bil najstrašnejši v njenem življenju, a do konca tedna se je navadila in potem je do smrti in še dlje ni več motilo.

konec