Simon Chang, fotograf

Mlada ženska z velikim golim trebuhom. In nekaj trenutkov pred porodom. In ko stoji na obali z lasmi, razpihanimi od vetra, in zaščitniško pestuje dojenčico. Potem sta v gozdu. Na saneh. Stopnicah. Podzemni. Nato mama sama skače po trampolinu. Deklica pa prvič preizkusi, kako se je potopiti pod vodo. Kakšnega okusa je njen nožni palec. Kako se je igrati s psom, nekajkrat večjim od nje. In potem so tu še utrinki iz narave okrog njiju – s soncem obsijani Ljubljanski grad, ogolelo drevo sredi zasnežene ravnice, senca mačke z dvignjenim repom ...

Vse te podobe, barvne in črno-bele, ostre in zrnate, nasmejane in resne, je v objektive svojih fotoaparatov in kamer ujel pred približno dvema letoma. V mesecih, ki so se zvrstili pred rojstvom njegove hčerke in po njem. Tovrstne življenjske prelomnice sicer dokumentirajo vsi starši, sam pa je kot profesionalec to počel še bolj zagnano, a hkrati zelo preudarno, konceptualno. Na koncu je namreč raznolike podobe povezal v toplo, intimno fotografsko celoto, poimenovano Midva, in jo zaokrožil še s kratkim filmom. In potem je vse skupaj podaril svojima dekletoma. Ker se mu je zdela zgodba univerzalna, arhetipska, pa jo je podaril tudi vsem drugim staršem, otrokom, družinam. Svež in dodelan projekt mu je prinesel drugo nagrado na Emzinovem natečaju Fotografija leta 2012, pred natanko letom dni pa tudi četrtkovo nagrado na festivalu dokumentarne fotografije Fotopub.

Slednja mu je omogočila razstavo na letošnjem Fotopubu in tako bo do sredine avgusta v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu na ogled serija njegovih črno-belih diptihov Izhlapevanja, na kateri je raziskoval medsebojne odnose ljudi, ujetih v najrazličnejše, pogosto tudi krute situacije. Kar nekaj fotografij je posnel v ogromni psihiatrični bolnišnici Bohnice v Pragi, kamor je kot študent fotografije na tamkajšnji umetniški akademiji FAMU redno zahajal tri leta. Ker ni želel, da bi ga imeli za vsiljivca, in je tudi sicer prepričan, da mora fotograf vzpostaviti tesen stik s portretirancem, podoben tistemu, ki ga v slovenskem jeziku ustvarja dvojina, se je z bolniki spoprijateljil. Učili so ga celo češčine, on pa njih kitajščine.

Odraščal je namreč v dvoinpolmilijonski tajvanski prestolnici Tajpej. Bil je odličen učenec, a šolska leta si je še bolj zapomnil po uniformah in tem, da so jih klicali po številkah. Že kot srednješolec, sploh pa med študijem, kjer se je spoznaval z najrazličnejšimi mediji, od tiskanih do televizijskih, je začel sodelovati s producentsko hišo, za katero je delal oglase in kratke filme po svojih scenarijih. Še danes sodelujejo, a celodnevni delovniki so ga takrat tako izčrpavali, da je, ko se je ponudila priložnost za študij v Evropi, oddal prošnjo in pristal na študiju fotografije. Šele takrat jo je začel zares spoznavati in se je nad njo tudi povsem navdušil. Danes tudi sam poučuje študente fotografije na ljubljanskem VIST-u.

Med študijem v Pragi je bil njegov cimer fotograf rubrike, ki jo ravnokar berete, in nekoč ga je za praznike povabil k sebi domov, v Slovenijo. Bilo mu je všeč, bolj kot na Češkem, zato se je še nekajkrat vrnil. In tako je na nekem Fotopubu spoznal Anjo. Prav zaradi nje je pred tremi leti, potem ko se je po sedemletni češki dogodivščini že preselil nazaj v Tajpej, spet spakiral kovčke in se vrnil v Evropo, le da tokrat malce južneje. Spomni se, da je takrat prvič v življenju po vrtu ves teden hodil bos. Novo, zeleno okolje ga je spodbudilo, da je po dolgem času spet začel fotografirati v barvah, in tako je nastala serija drobcev iz vsakdanjega življenja Pieces, ki je pozneje osvojila prvo nagrado natečaja Fotografija leta 2012.

Projektu Midva je prva nagrada takrat ušla le zato, ker si jo je spodnesel sam. A z njim niti približno še ni rekel zadnje besede, saj ga bo nadaljeval osemnajst let, vse dokler mala Sonja ne bo polnoletna. Danes ima dve leti, zato sta narejena šele dva kratka filma, upa pa, da bodo podobe, ki šele prihajajo, pričale predvsem o tem, da je bila srečna.