»Imamo šoferko, ki nima izpita«

Spoštovani prijatelji, dragi članice in člani SDS, gornice in gorniki, danes smo se ponovno zbrali ob bistri smaragdni Soči. Ko smo začeli z našim taborom, se nas je pred 19 leti najprej zbralo nekaj deset bolj entuziastičnih ljubiteljev gora znotraj SDS, in tisti začetki so bili prav takšni improvizatorski in hkrati romantični. Potem pa je to naše obrobno srečanje spontano, ne da bi kdo to kakorkoli načrtoval, preraslo v množična srečanja vsako leto ob koncu julija v Lepeni, vendar pa je ta ozka gorska dolina postala premajhna za vse, ki se želijo sredi poletja srečati s prijatelji, podeliti izkušnje iz prve polovice leta in mogoče načrtovati kaj skupaj s prijatelji iz drugih odborov SDS tudi za prihodnjo jesen.

V zadnjih letih se nas zbira vedno več, in vesel sem, da je poleg tega, da vidim tukaj veliko starih obrazov, s katerimi se srečamo vedno, kadar smo tukaj bili v preteklih letih, tudi veliko novih in dokaz za to je število, ki vsako leto raste.

Vedno skušamo ta naša srečanja, pa tudi ostale aktivnosti v okviru tabora, narediti čim bolj sproščena, prijetna, vendar se nikoli ni možno izogniti tudi temu, kar se dogaja okrog nas. SDS je ne nazadnje najmočnejša slovenska demokratično organizirana politična sila in vse, kar se dogaja v Sloveniji in s Slovenijo, je seveda v prvi vrsti tudi naša skrb.

Vendar če smo v tistih prvih letih naših srečanj tukaj vedno skušali tudi razlagati naš program, dokazovati, da imamo boljše predloge, boljše alternative od tega, kar se je dogajalo v časih tiste prve divje privatizacije v 90. letih, se je vendarle v teh letih stvar pomaknila naprej in so se stvari toliko izčistile, da danes SDS pravzaprav ni treba dokazovati ničesar več. Bili smo zraven, ko je nastajala ta država, gradili smo jo, uprli smo se takrat, ko v Sloveniji ni bilo svobode, ko tudi Slovencem kot narodu niso dopuščali, da bi bili sami gospodar na svoji zemlji, in ko smo imeli nasproti dva velika nasprotnika: eden je bil beograjski centralizem, drugi je bil domači slovenski komunistični totalitarizem, obojim je šlo zgolj za oblast, Slovenija pa je bila za njih španska vas, kar se tiče skrbi glede prihodnosti.

Naš takratni predsednik dr. Jože Pučnik se je postavil na čelo gibanja za demokratizacijo, za spoštovanje človekovih pravic in za samostojno Slovenijo. Ne glede na to, kaj so počeli z njim, je vztrajal, dokazal je, da je imel prav. Slovenci so njegove ideje množično, danes rečemo plebiscitno, podprli na plebiscitu, Slovenija je postala samostojna država. SDS je tudi kasneje dokazovala, da je na pravi poti, da ideje, ki jih zagovarja, niso nekaj, kar bi si nekdo spomnil ali pa privlekel v naš slovenski prostor iz kakšnih azijskih utopij, ampak da so to realne stvari, ki uspevajo drugod v demokratičnem svetu, in za to smo se vedno zavzemali.

SDS je tudi dokazala, da smo lahko Slovenci med najboljšimi v Evropi. To smo dokazali v obdobju 2004–2008 in tega nam nikoli več ni treba dokazovati. SDS je tudi v lanskem letu, ko so Slovenijo že krepko pahnili in zapeljali v krizo, dokazala, da se zna spopasti tudi z najbolj zahtevnimi razmerami. V roku enega leta smo krmilo barke, ki je težko zašla, obrnili v pravo smer. Dosegli smo priznanje s strani naših prijateljev in partnerjev v Evropi in v svetu, da smo se sami sposobni izvleči iz krize, in vse je kazalo, da je ne samo SDS, ampak celotna slovenska država na pravi poti. In potem se je zgodilo, kar se običajno zgodi takrat, kadar je Slovenija na pravi poti. Tisti, ki čutijo, da so na takšni poti ogroženi njihovi privilegiji in njihova oblast in njihovi priklopi na proračunska sredstva itd., se vedno organizirajo, uporabijo svoje monopole, ki so znani in o katerih tukaj ni potrebno ponovno govoriti, in spremenijo smer.

Slovenija bo najkasneje v začetku prihodnjega leta ponovno padla s finančnih trgov. To bo, po domače rečeno, tista točka, kjer bo ta avtobus, ki gre v napačno smer, karamboliral.

In danes je smer,v katero gre Slovenija, napačna. Slovenija je danes kot avtobus, ki vozi po avtocesti v napačno smer. Za volanom imamo šoferko, ki nima izpita. (Bučen aplavz) Ker nima izpita, jo skušajo upravljati strici, ki sedijo na zadnjih sedežih, ki pa še nikoli niso vozili avtobusa. Njihova edina skrb je, da ohranijo svoje sedeže, ne glede na to, kam bo šel avtobus.

To, kar danes doživljamo v recimo temu strokovnem izrazoslovju, je Slovenija doživljala leta 2009. Spomnite se tistega prvega leta Pahorjeve vlade, ko je gospodarska rast šla navzdol, ko smo imeli rekorden proračunski primanjkljaj in deficite v vseh državnih in večini lokalnih blagajn, takrat je Pahorjeva vlada dvignila porabo za deset odstotkov. To je Slovenijo pahnilo na dno evropskih držav glede na sposobnost lastnega izhoda ali pa sposobnost, da se sami izvlečejo iz krize, in od takrat se še vedno nismo pobrali, začeli smo se pobirati šele lansko leto. Zdaj se je ponovno zgodilo isto, pred kratkim je vladna večina v parlamentu sprejela popravek oziroma rebalans proračuna, primanjkljaj je ponovno šel v nebo. V tem trenutku Slovenija oziroma tisti, ki jo upravljajo z našimi javnimi financami, porabljajo denar, ki ga nimamo, porabljajo denar, ki ga bomo morali mi vsi zbirati in plačevati v prihodnjih letih in ki ga bodo morali plačevati še prihodnje generacije. Torej, če kdo hoče dokaz, da smo v avtobusu, ki po avtocesti vozi v napačno smer, naj samo pogleda, kolikšen je naš primanjkljaj, koliko porabimo več, kot ustvarimo v tem času, in mu bo jasno, kako se bo to končalo. In kot veste, se večina takih napačnih voženj po avtocesti konča s karambolom. Žal Slovenijo to čaka, glede na to, da vozilo upravljajo drugi, mi pa smo več ali manj potniki, nam ne preostane drugega, kot da trdno privežemo varnostni pas in se pripravimo na posledice, ki bodo sledile. Še prej pa, kolikor je možno, če se da, poskušajmo zmanjšati hitrost, s katero vozijo v to napačno smer.

Kot sem dejal že prej, v SDS po vseh teh letih in po vsem tem, kar je naredila za to državo, ni treba več dokazovati ničesar, ni nam treba pisati novih programov, imamo programe, ki so potrebni, vendar v tem trenutku nimajo več možnosti, da se uresničujejo, ker so nam te možnosti s prikritim državnim udarom odvzeli. SDS ima kadre, ki so dokazali, da so evropsko konkurenčni oziroma konkurenčni s tistimi, ki so v času krize v drugih državah dokazali, da se da drugače, in so danes več ali manj na zeleni veji ali pa blizu nje. SDS lahko kadarkoli ponudi prave ukrepe, lahko kadarkoli ponudi ljudi, ki so sposobni potegniti voz v pravo smer. SDS ima v dokumentih, ki smo jih sprejeli na zadnjem kongresu, tudi zelo natančno oceno, zakaj smo v takšni situaciji, in iz tega seveda izhajajo tudi ukrepi, ki jih je treba storiti, da bo šlo na bolje. Ampak kot rečeno, v tem trenutku so za krmilom drugi. Za vse, kar je težav in tako naprej, ti drugi krivijo nas, tudi takrat, ko nimamo nikakršne možnosti vplivanja na zadeve, smo vedno mi za vse krivi. Propagandna mašinerija intenzivno poskrbi za takšno razširjenje mnenja, vendar pa kriza v Slovenijo vstopa na način, da je ni več možno tajiti, ta denar, ki je bil izposojen na račun prihodnjih generacij, je zapravljen. Slovenija bo najkasneje v začetku prihodnjega leta ponovno padla s finančnih trgov. To bo, po domače rečeno, tista točka, kjer bo ta avtobus, ki gre v napačno smer, karamboliral. Takrat bodo prišli, upajmo, na pomoč drugi, ki nam bodo pomagali reševati situacijo, in takrat se bo seveda izkazalo zelo neposredno, česar ne bo možno na noben način zakriti, da je bila pot, ki jo je Slovenija ubrala v lanskem letu, prava, da je vodila v pravo smer, da bo treba to pot ponavljati, vendar v težjih razmerah. Zdravilo bo isto, samo več tablet bo treba vzeti, tega istega zdravila, in sami veste, kaj to pomeni.

Pred nami so v političnem smislu še bolj vroči meseci in časi, kot so ti dnevi. SDS je šla že večkrat čez takšno vročino, zato se je treba na to pripraviti v tem času, ki je kljub vsemu, kar se dogaja, pa vseeno nekoliko dopustniški, izkoristite te dneve, tudi to prelepo slovensko okolje, naberite si čim več moči. Te moči bomo v jeseni zelo potrebovali, še bolj verjetno prihodnje leto, za vse, kar je potrebno narediti. Tega nam ni treba dokazovati. Prihaja čas, ko bo SDS to lahko v največji možni meri izkoristila. Hvala vsem, ki ste danes prišli sem, hvala za dolge aplavze, ampak tukaj pod to streho je še bistveno bolj vroče kot v šotoru ... Hvala vsem, ki ste prišli k tej najlepši slovenski reki, v to najlepšo alpsko dolino na svetu.