Digitalna ogroženost svobode

Dr. Ulrich Beck, Sociolog Ulrich Beck predava na Londonski ekonomski fakulteti in Harvardovi univerzi. To besedilo je napisal pred izidom svoje knjige Das deutsche Europa (Nemška Evropa), ki bo v Nemčiji izšla v soboto, 13. oktobra. Polemike je razvnel že s tem besedilom.

2. 8. 2013  |  Mladina 31  |  Komentar

S škandalom zaradi programa Prism, ki omogoča množični elektronski nadzor, se je za svetovno družbo, kar zadeva njeno ogroženost, začelo novo poglavje. V preteklih desetletjih smo občutili več groženj svetovni skupnosti: podnebne spremembe, nevarnosti jedrske energije, finančna tveganja, 11. september in terorizem, zdaj pa spoznavamo še globalno digitalno grožnjo svobodi. Vse te oblike ogroženosti (razen grožnje terorizma) so deloma posledica tehnološkega razvoja, hkrati pa so povezane tudi s strahovi, ki so se med posodabljanjem novih tehnologij že večkrat izrazili. A potem nenadoma pride dogodek, zaradi katerega vse te oblike ogroženosti postanejo resna težava za mednarodno skupnost. Tako kot se je to zdaj zgodilo z ogroženostjo svobode – kakor je razkril Edward Snowden. A za tem se skriva drugačna logika ogroženosti.

Če govorimo o tveganju, ki ga pomeni jedrska energija, sta nesreči reaktorjev v Černobilu in kasneje v Fukušimi spodbudili javno razpravo. Pri digitalni ogroženosti svobode pa prelomnica ni bila katastrofa, kakršna bi recimo bila vzpostavitev nadzorne hegemonije na svetovni ravni, kar bi pravzaprav pomenilo izginotje tveganja v samoumevnosti uveljavljenega informacijskega monopola. Povedano drugače: doživeli bi katastrofo, vendar je ne bi nihče opazil. Morebitne katastrofe smo se zavedeli le, ker je en sam strokovni sodelavec tajne službe ZDA svetovno javnost seznanil s sredstvi informacijskega nadzora in jo s tem opozoril na ogroženost. Zgodil se je popoln zasuk razmerij.

Zavest o ogroženosti je skrajno krhka, ker se v nasprotju z zavestjo o drugih oblikah ogroženosti sveta ne nanaša na fizično, v času in prostoru realno obstoječo katastrofo, ker ne izhaja iz tega in ker se ne osredotoča vedno znova nanjo. Pravzaprav se je nenadoma sesula le samoumevnost, tako rekoč druga koža možnosti informacijskega nadzorovanja. Zaradi vidnosti pa vedno znova naleti tudi na številna nasprotovanja.

To lahko ponazorimo drugače: vse oblike globalne ogroženosti imajo nekaj skupnih značilnosti. Zaradi vseh tako ali drugače vsak dan občutimo globalno povezanost. Vse so v nekem pogledu globalne. Ne temeljijo na prostorsko, časovno in družbeno omejenih nesrečah, temveč na prostorsko, časovno in družbeno neomejenih katastrofah. Vse so stranski učinki dosežkov modernizacije, zaradi katerih se poraja retrospektivni dvom o dosedanjih institucijah modernizacije. Če govorimo o ogroženosti svobode, so to možnosti nadzorovanja demokracije, ki obstajajo v nacionalnih državah.

Opraviti imamo z inflacijo grozečih katastrof, pri čemer eni katastrofi grozi, da bo potisnjena v pozabo zaradi druge: finančne grožnje izpodrivajo podnebne. Terorizem izpodriva digitalno ogroženost svobode.

Poleg tega je vsem tem oblikam ogroženosti skupno, da jih na različnih koncih sveta dojemajo zelo različno. Tako se začne »spopad kultur ogroženosti«, če se poigram s Huntingtonovim pojmom. Opraviti imamo tudi z inflacijo grozečih katastrof, pri čemer eni katastrofi grozi, da bo potisnjena v pozabo zaradi druge: finančne grožnje izpodrivajo podnebne. Terorizem izpodriva digitalno ogroženost svobode. To je ena od osrednjih ovir, ki nam onemogočajo, da bi ogroženost svobode sploh javno priznali in da bi postala predmet javnega ukrepanja.

Seveda si zdaj prizadevamo za javno priznanje te ogroženosti, vendar v zelo omejenem obsegu. In tudi to priznanje je zelo medlo. Če pomislimo, kateremu mogočnemu akterju je pravzaprav do tega, da se ta ogroženost zakorenini v zavesti javnosti in s tem hkrati spodbudi k političnemu ukrepanju, bi nam med prvimi prišla na misel demokratična država. A tako bi volku dali varovati ovce. Saj je vendar država tista, ki je vzpostavila to hegemonistično oblast v sodelovanju z digitalnimi koncerni, da bi optimizirala svoje ključno prizadevanje za narodno in mednarodno varnost. To bi lahko bil zgodovinski korak proč od pluralizma nacionalnih držav v smeri digitalne svetovne države, ki bi se osamosvojila od vseh oblik nadzora.

Drugi akter, ki bi ga lahko postavili v ospredje, bi bil državljan. Vsekakor so uporabniki novih digitalnih informacijskih medijev postali nekakšni kiborgi. Te medije uporabljajo kot čutila, so samoumevna sestavina njihovega delovanja v svetu. Prav facebookovska generacija navsezadnje živi v teh medijih in se s tem odpoveduje velikemu delu svoje individualne svobode in zasebne sfere – v smislu odvisnosti od teh medijev.

O katerih instancah nadzora še lahko govorimo? O nemški ustavi, na primer. V desetem členu piše: tajnost poštnih in komunikacijskih sporočil je nedotakljiva. To se bere kot stavek iz propadlega sveta, za katerega ni prostora znotraj globalizacije komunikacijskih in nadzorovalnih možnosti. To pomeni, da imamo v Evropi zgledne nadzorne organe, celo vrsto ustanov, ki skušajo uveljaviti temeljne pravice proti tej silni moči, na primer evropsko sodišče, informacijske pooblaščence, parlamente. A vse te ustanove – in v tem je protislovje – so odpovedale, tudi če sicer delujejo! Kajti sredstva, ki jih imajo na voljo, so omejena na prostor nacionalne države. Opraviti pa imamo z globalnimi procesi, vendar možnosti za posredovanje v zvezi z njimi izvirajo iz nekega drugega stoletja. To sicer velja za vse globalne grožnje: racionalni odgovori in politično-pravna sredstva, ki so nam na voljo v teh institucijah, niso v skladu z nevarnostmi v svetovni družbi tveganja in nimajo prave moči.

To zveni zelo pesimistično. Kljub temu moramo narediti še korak naprej in se vprašati, ali kot družboslovci, navadni ljudje in uporabniki teh digitalnih informacijskih orodij sploh že imamo primerne pojme za opis tega, kako globoko in temeljito spreminjajo družbo in politiko. Prepričan sem, da vsi skupaj še nimamo kategorij, zemljevida in kompasa za ta novi svet. To pa se spet na splošno ujema z razmerami v svetovni družbi tveganja: uspeh modernizacije in vse hitrejša tehnološka evolucija sta nas katapultirala na področja in v možnosti za ukrepanje, za katere nimamo še niti primernih opisov.

Posezimo po primeru in pojasnimo ogroženost svobode. Vedno govorimo, da nastaja nov digitalni imperij. A nobeden od zgodovinskih imperijev, ki jih poznamo, niti grški, perzijski ali rimski, ni imel značilnosti, kakršne zaznamujejo današnji digitalni imperij. Ta temelji na značilnostih moderne, o kateri sploh še nismo do konca premislili. Ne temelji niti na vojaškem nasilju niti nima zmogljivosti za politično kulturno integracijo na daljavo. Ima pa ekstenzivne in intenzivne možnosti za nadzorovanje takšnih razsežnosti, da smo vsi smo kot iz stekla, prozorni. Te možnosti nadzora niso zajete v dosedanjem pojmu imperija. Poleg tega moramo prišteti še pomembno ambivalenco: možnosti nadzora so ogromne, a hkrati je ta digitalni nadzor nepredstavljivo ranljiv. Imperija nadzora ne ogrožajo vojaška sila, upori, revolucija ali vojna, temveč en sam pogumen posameznik, zamajal se je zaradi tridesetletnega strokovnjaka za tajni nadzor, in sicer s tem, ko je ta informacijski sistem obrnil proti samemu sebi. Nepredstavljivost nadzora in njegova nepredstavljiva ranljivost sta dve plati iste medalje.

V tem na videz hiperpopolnem sistemu nadzora torej obstaja možnost upora posameznika – tega ni bilo v nobenem od dosedanjih imperijev. To dokazuje, kakšno moč ima lahko pogumen človek, če se upre znotraj svojega poklica. Eno pomembnejših vprašanj je torej, ali v teh digitalnih koncernih ne bi pravno-formalno uredili sindikata žvižgačev, predvsem pa obveznega upora v poklicu, sprva morda na nacionalni, kasneje na evropski ravni in tako dalje.

Predlagam, da zasnujemo nekakšen digitalni humanizem. Temeljna pravica do varovanja podatkov in digitalne svobode bi morala postati mednarodna človekova pravica, za katero bi se morali zavzemati kot za druge človekove pravice, čeprav bi se temu kdo upiral.

Vendar povprečni uporabnik Janez Novak v nasprotju s Snowdnom ve veliko manj o sestavi in moči tega tako imenovanega imperija. To pa ne velja za mlado generacijo Kolumbov, ki vstopa v ta novi svet in družbena omrežja uporablja kot podaljške svojega komunikacijskega organa. Možnosti uporabe, ki jih ponuja ta sistem – od organizacije protestnih gibanj prek globalne komunikacije do digitalnih ljubezenskih razmerij –, so postale del njenega pojmovanja sveta, le da se za zdaj še ne boji možnosti nadzora v tem sistemu.

Tu postane očitna pomembna razlika. Tveganje za kršitev pravice do svobode je ovrednoteno drugače kot škoda na primer za zdravstvo, ki bi jo lahko povzročile podnebne spremembe. Kršitev pravice do svobode ne boli, ne čutimo je, zaradi nje ne zbolimo, ne povzroča poplav in ne vodi v slepo ulico na trgu delovne sile. Svoboda umre, ne da bi ljudje telesno trpeli zaradi tega. V vseh političnih ureditvah je obljuba varnosti dejansko jedro državnega nasilja in državne legitimnosti. Svoboda pa je vedno drugorazredna ali vsaj deluje tako. Zato je ravno z mojega zornega kota sociologa ogroženost svobode najkrhkejša ogroženost med dosedanjimi globalnimi grožnjami.

Kaj torej storiti? Predlagam, da zasnujemo nekakšen digitalni humanizem. Temeljna pravica do varovanja podatkov in digitalne svobode bi morala postati mednarodna človekova pravica, za katero bi se morali zavzemati kot za druge človekove pravice, čeprav bi se temu kdo upiral.

Bi šlo tudi manj velikopotezno? Ne, manj visokoleteč cilj ni sprejemljiv. Ta hip ves čas poslušamo le, da bi zdaj morali izrabiti nove tehnične možnosti za dekodiranje in se tako zavarovati pred nedopustnim poseganjem nadzornikov. A to bi, prvič, pomenilo, da globalno težavo prenašamo na posameznika, drugič pa je katastrofa ravno v tem, kot že rečeno, da izginja, da postaja nevidna, ker je nadzor vse popolnejši. To bi se zgodilo vzporedno s tem, ko bi se na to grozečo digitalno smrt svobode odzivali z izključno tehničnimi sredstvi in individualno.

Kršitev pravice do svobode ne boli, ne čutimo je, zaradi nje ne zbolimo, ne povzroča poplav in ne vodi v slepo ulico na trgu delovne sile. Svoboda umre, ne da bi ljudje telesno trpeli zaradi tega.

Vsekakor manjka mednarodno pristojno telo, ki bi lahko uveljavilo takšne zahteve. V tej točki se ogroženost svobode ne razlikuje od ogroženosti zaradi podnebnih sprememb. Glede obojega smo na istem: nacionalna država teh zahtev ne more uveljaviti. Na mednarodni ravni ni primernega akterja. A čutiti je vsesplošen nemir, globalna ogroženost ima neverjetno moč mobilizacije, ki zasenči vse drugo, kar smo poznali prej, na primer delavski razred. Pomembno je, da ta nemir, ki v različnem obsegu preveva družbena gibanja in politične stranke v posameznih državah, politično kanaliziramo in ga usmerimo v že opisano zamisel.

Je takšne standarde mogoče uveljaviti po vsem svetu? Prav stalna refleksija o nevarnosti za prijatelje in sovražnike bi lahko pripomogla k procesu nastajanja svetovnih standardov. Zavest o pravici do svetovnih standardov bi se v tem primeru pozneje razvila iz ogorčenja svetovne javnosti zaradi kršitev. Smo sredi zgodovinskega dogajanja, v katerem se vedno znova vračamo na to točko. Potrebni sta nadnacionalna iznajdljivost politike in demokracije, da bi omogočili vnovično oživitev in uveljavitev temeljnih demokratičnih pravic za svet brez nadvlade monopola nadzora, ki je že postal samoumeven.