Slovenija, moja dežela

Gotovo se vsi pripadniki moje generacije natančno spomnimo, s kom in kje smo bili ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije 25. junija 1991. Tistega večera sem se z Majo sprehajal po Stari Ljubljani, ki je natrpana z veselimi ljudmi pokala po šivih, nekaj časa pa sva bila tudi na samem trgu, kjer je potekala osrednja proslava. Ker je spomin precej hecna in z leti spremenljiva zadeva, danes nisem več prepričan, ali sem vse, kar imam od tistega večera shranjeno v njem, takrat tudi resnično videl ali pa je bilo vse skupaj z leti dopolnjeno tudi z dokumentarnimi prizori s televizije. Kakorkoli že: spomnim se preleta letal, dviga ogromne trobojnice, s katere dizajnom se v tistem trenutku mnogi še niso čisto sprijaznili, meni nekoliko komičnega vihtenja sablje generala Slaparja in Kučanovega govora. Večer sem, potem ko sem Majo pospremil v Savsko, zaključil s čakanjem šestice pri Plavi laguni, v družbi res iskreno veselih ljudi, katerim pa je pogled občasno vprašujoče begal proti znameniti ograji kasarne Ljuba Šercerja, izza katere nas je izpod olivnozelene čelade nemo opazoval par prestrašenih oči mojega vrstnika. Uvod v zgodovinski junijski večer pred dvaindvajsetimi leti pa je bila za mojo generacijo jutranja podelitev maturitetnih spričeval, s katerim smo potegnili črto pod naša gimnazijska leta. Po podelitvi in nekaj pivih v bližnjih Činkolah se je atmosfera že počasi ogrevala za žur, ki se je imel zgoditi zvečer na Trgu republike, nekatere pa nas je, kljub vsesplošnemu navdušenju, črvičil nelagoden dvom o tem, ali smo na to zgodovinsko žurko čisto zares vsi povabljeni. Poleg tistih, katerih fotri so bili v tistem obdobju vedno pogosteje dežurni, so bili v istem območju nelagodja še tisti, ki so svoje stare starše obiskovali le enkrat ali dvakrat na leto in so za vsak tak obisk potrebovali več kot dve uri in pol z avtom.

Sovražni govor je po definiciji govor, ki podžiga sovraštvo, v skrajnih primerih tudi nasilje, in če dvomite o tem, ali takšni zapisi to počno, potem si preberite komentarje anonimnih domoljubov pod njimi na spletu.

In kot je Kučan preroško napovedal v svojem večernem govoru, že naslednje jutro po žuru nič več ni bilo tako kot prej. Prebudil me je Majin klic, da so tanki na cesti z vsem rokenrolom, ki sodi zraven, in vedel sem, da tisto najdaljše poletje zagotovo ne bo potekalo po prvotnih načrtih. Namesto priprav in sprejemnih izpitov na fakulteto ter nato dolgega zasluženega pohajanja po jadranski obali smo dobili sirene, čiščenje zaklonišč, nepredstavljive televizijske posnetke pravih spopadov s krvjo in mrtvimi, sam pa sem za povrh sprejel še grozilni telefonski klic, spomin na katerega mi še danes požene kri v lica. Na srečo so se zadeve poleti umirjale in se do oktobra, ko sem začel hoditi na predavanja na Pravni fakulteti, tudi dokončno normalizirale. Začenjalo se je, vsaj tako se je zdelo takrat, obdobje rastočega optimizma in neštetih priložnosti na vseh področjih. Od tistega trenutka je namreč Slovenija dolga leta, še posebej v primerjavi s preostankom bivše države, iz katerega se je vedno bolj smodilo od zažganih hiš in obstreljevanih mest, sijala kot svetli kotiček svobode in napredka. Postajal sem vse bolj prepričan, da smo bili na tisto zgodovinsko žurko konec junija 1991 zares prav vsi povabljeni ter da je bila torej osamosvojitev Slovenije v resnici namenjena samo osamosvojitvi republike od bivše federativne države, z vsemi njenimi prebivalci, ne pa ob tem tudi osamosvojitvi večine od tistih članov skupnosti, ki se morda nekaj dlje časa vozijo do svojih babic. To moje prepričanje bi moralo priti v prvo resno skušnjavo, ko sem kakih deset let pozneje slišal za izbrisane, vendar moram priznati, da obsega problema sprva nisem doumel in da sem za to, da sem zadeva do konca dojel, potreboval še debeli dve leti. Preprosto mi takrat lastne izkušnje niso dovolile takojšnjega spoznanja, da je v Sloveniji mogoča tovrstna sistemska diskriminacija določene skupine ljudi.

Če torej ideje o tem, da naj bi ta dežela nekaterim njenim prebivalcem pripadala bolj kot drugim, v tistih prvih desetih letih samostojnosti ni bilo zaznati oziroma se je sramežljivo in tiho potikala po obrobju družbenega dogajanja, jo lahko pozneje, in še posebej v zadnjih nekaj letih, razločno slišimo tudi v besednjaku in ravnanjih tistih najvplivnejših politikov in njihovih strank, ki občasno dobivajo celo mandat za vodenje vlade, ter nekaterih medijev z nezanemarljivo naklado. Tako smo bili priča modrovanjem o trenirkarjih, diskriminatornem obravnavanju manjše, a točno določene skupine upokojencev (pretežno tistih, ki so včasih veliko dežurali), razpravljanj o tem, da neka slovenska režiserka ne more biti ravnateljica Prešernovega gledališča, zato ker se mora dolgo voziti do starih staršev, da iz podobnega razloga nekdo ne bi smel biti župan prestolnice, in nazadnje, prav ob dvaindvajseti obletnici zgoraj navedene zgodovinske žurke, še glasnega zgražanja nad dejstvom, da je Goran Vojnović prejel kresnika za svoj roman Jugoslavija, moja dežela. Navedeni primeri pričajo o tem, da sovražni govor v naši deželi ni več izključna domena nekih deklariranih zadrtih skrajnih desničarjev. Ne, imunosti proti tovrstnim nacionalističnim izpadom ne zagotavlja niti položaj ministra ali predsednika vlade, niti rdeča članska izkaznica Socialnih demokratov in tudi ne urbani cyber punkish look ter doktorat iz antropologije. Morda bo kdo rekel, da je sovražni govor pretežka označba za vse navedene primere, še posebej za »nedolžno« negodovanje nad izborom najboljšega letošnjega romana. Po mojem ni. Sovražni govor je po definiciji govor, ki podžiga sovraštvo, v skrajnih primerih tudi nasilje do določene skupine ljudi, in če dvomite o tem, ali takšni zapisi to počno, potem si preberite komentarje anonimnih domoljubov pod njimi na spletu in prepričali se boste, da se sovraštvo ni le vžgalo, pač pa že kar močno gori.

Kaj se je torej v naši deželi prelomilo, da doživlja sovražni govor tako v politiki kot tudi v medijih in družbi nasploh tolikšen razcvet?

Kriza je odgovor, ki se ponuja kar sam. V času, ko se nam praktično na vsakem koraku vdira v večmilijonske evrske luknje, ki so posledica tudi nesposobnosti, še bolj pa pohlepa in pokvarjenosti dosedanjih elit, si je bilo treba, ob dokončnem izčrpanju mejne zgodbe s Hrvaško, za preusmerjanje pozornosti omisliti novega, tokrat notranjega sovražnika, ki seveda v času debelih krav in plenjenja teh istih sploh ni motil. So imeli pač druge, halo-bing-kako-brat, posle. Tisti, ki danes širijo strah pred neko novo Jugoslavijo, seveda ne svarijo pred nevarnostjo ponovnega združevanja z nekdanjimi republikami bivše države, saj bi za takšno trditev moral obstajati vsaj minimalen znak, da bi katera od teh z nami v resnici želela še kaj imeti, ki ga seveda ni. Zato svarijo pred nekakšno jugoslovenizacijo Slovenije in ustvarjajo vtis obstoja pete kolone, ki naj bi ogrožala slovensko nacijo, pri čemer jim v identifikaciji teh sovražnih elementov z gorečnostjo kakega Der Stürmerja iz tridesetih let prejšnjega stoletja, štango ves čas zvesto držijo mnenjski voditelji v njim naklonjenih medijih. Tako bodo brez zadržkov zapisali, da je Vojnovićeva knjiga protislovenska zgolj zaradi svojega naslova, kar je približno toliko utemeljeno, kot bi trdili, da je Češnjev vrt priročnik za sadjarstvo. Naslov Vojnovićevega romana, ki je bolj cinična besedna igra kot pa izraz jugonostalgije, ki mu jo pripisujejo, bi namreč prav lahko in enako učinkovito bil tudi Slovenija, moja dežela. Bi se v tem primeru ognil radarjem nacionalnih dušebrižnikov ali pa bi, vsaj za tiste, ki bi se v resnici lotili branja romana, moral celoten tekst očistiti še vsakršne kritike slovenske družbe?

Družba, ki resno misli z demokracijo, svobodo in enakostjo, kar naj bi bile temeljne pridobitve slovenske osamosvojitve, svojih članov ne sme deliti na tiste, ki so bolj, in tiste, ki so manj upravičeni do kritične besede.

Kritičnost slovenskega pisatelja do določenih pojavov v slovenski družbi ni le njegova pravica, ampak celo dolžnost, razen seveda če se v podtonu kritik letošnjega nagrajenca ne skriva prepričanje, da so do slovenske družbe lahko kritični le nekateri slovenski pisatelji, ne pa tudi tisti, katerih babice živijo več kot dve in pol uri vožnje daleč. Tistim, ki mislijo tako, priporočam v branje knjigo kritičnih zapisov Borisa Dežulovića Zločin in kazen, ki jih je takrat v Beogradu živeči Dalmatinec objavljal v srbskih medijih o aktualnih vprašanjih v srbski družbi. V resnici ne vem, kakšen je bil odziv srbske javnosti nanje, in ta niti ni pomemben, poudariti hočem njegovo pozicijo svobodnega intelektualca, ki si ne pusti odvzeti pravice do kritične besede zgolj zato, ker morda ni čisto od tu oziroma od tam. Njegovo pero ni namreč nič manj ostro kot takrat, ko je v »svojem« Splitu pisal o zločinih v Lori in drugih stranpoteh novejše hrvaške stvarnosti.

Družba, ki resno misli z demokracijo, svobodo in enakostjo, kar naj bi bile tudi po zatrjevanju tistih, ki nas strašijo s pošastjo jugoslovenarstva, temeljne pridobitve slovenske osamosvojitve, svojih članov pač ne sme deliti na tiste, ki so bolj, in tiste, ki so manj upravičeni do kritične besede oziroma kakršnekoli participacije v družbenem življenju. Upam namreč, da si danes, globoko v 21. stoletju, kak slovenski intelektualec svobode posameznika ne razlaga zgolj kot varstvo pred fizičnim nasiljem ali pregonom ter pravico do življenja med svojimi štirimi stenami z občasnim nakupovalnim izletom v megamarkete, ampak kot pravico do participacije v prav vseh vidikih javnega življenja in odločanja. Kot pravi Wendy Brown z Berkeleyja, je v moderni družbi toleranca oziroma strpnost (s katero se tako radi označujemo in postavljamo) premalo in vse prepogosto postaja potuha za odrekanje enakosti in svobode v svojem polnem, participativnem pomenu.

Hkrati kot družba, v kateri se mnenja krešejo o tem, kdo kaj lahko postane in kdo kaj lahko reče, ostajamo prikrajšani za resnično potrebne in zanimive razprave, denimo o tem, kako aktualni župan prestolnice opravlja svoje delo, ali pa o tem, kateri je najboljši program vodenja Prešernovega gledališča, ter ne nazadnje o tem, kako dober je v resnici zadnji nagrajeni roman Gorana Vojnovića. Ima zadostno literarno vrednost? Je zgodba prepričljiva? Mu je uspelo zlesti pod kožo liku sina vojnega zločinca? Marsikaj zanimivega bi se dalo na to temo slišati in prebrati. Spomnimo se samo razprav ob podelitvi nagrade Goncourt Michelu Houellebecqu za Zemljevid in ozemlje, ki jih je bilo užitek brati skoraj tako kot delo samo. A za takšne razprave je potrebno nekaj več znanja in intelektualnega napora kot za preprosto etiketiranje z jugoslovenarstvom ali komunajzarstvom, in če hočete, na drugi strani s krščanarstvom, izdajalstvom ali domobranstvom. Smo tega zmožni?