Komentar / Slovenija, moja dežela

Gotovo se vsi pripadniki moje generacije natančno spomnimo, s kom in kje smo bili ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije 25. junija 1991. Tistega večera sem se z Majo sprehajal po Stari Ljubljani, ki je natrpana z veselimi ljudmi pokala po šivih, nekaj časa pa sva bila tudi na samem trgu, kjer je potekala osrednja proslava. Ker je spomin precej hecna in z leti spremenljiva zadeva, danes nisem več prepričan, ali sem vse, kar imam od tistega večera shranjeno v njem, takrat tudi resnično videl ali pa je bilo vse skupaj z leti dopolnjeno tudi z dokumentarnimi prizori s televizije. Kakorkoli že: spomnim se preleta letal, dviga ogromne trobojnice, s katere dizajnom se v tistem trenutku mnogi še niso čisto sprijaznili, meni nekoliko komičnega vihtenja sablje generala Slaparja in Kučanovega govora. Večer sem, potem ko sem Majo pospremil v Savsko, zaključil s čakanjem šestice pri Plavi laguni, v družbi res iskreno veselih ljudi, katerim pa je pogled občasno vprašujoče begal proti znameniti ograji kasarne Ljuba Šercerja, izza katere nas je izpod olivnozelene čelade nemo opazoval par prestrašenih oči mojega vrstnika. Uvod v zgodovinski junijski večer pred dvaindvajsetimi leti pa je bila za mojo generacijo jutranja podelitev maturitetnih spričeval, s katerim smo potegnili črto pod naša gimnazijska leta. Po podelitvi in nekaj pivih v bližnjih Činkolah se je atmosfera že počasi ogrevala za žur, ki se je imel zgoditi zvečer na Trgu republike, nekatere pa nas je, kljub vsesplošnemu navdušenju, črvičil nelagoden dvom o tem, ali smo na to zgodovinsko žurko čisto zares vsi povabljeni. Poleg tistih, katerih fotri so bili v tistem obdobju vedno pogosteje dežurni, so bili v istem območju nelagodja še tisti, ki so svoje stare starše obiskovali le enkrat ali dvakrat na leto in so za vsak tak obisk potrebovali več kot dve uri in pol z avtom.