Komentar / Kriza in egalitarnost

Reševanje finančne in gospodarske krize razvitega sveta traja že nekaj let. Poleg takih in drugačnih praktičnih ukrepov (pogosto) skoraj paničnih vlad se ves čas tudi »križajo akademska peresa«. Drugače povedano, na straneh in zaslonih svetovnih medijev, da ne omenjam akademskih publikacij, poteka bitka med neoklasičnimi in heterodoksnimi ekonomisti (pa tudi drugimi strokovnjaki) za interpretacijo razlogov za krizo ter za iskanje poti iz nje. Po mojem skromnem mnenju je tista šola mišljenja, ki strogo kritizira pot zategovanja ali stiskanja (austerity), precej bolj intelektualno prepričljiva, čeprav ji politiki v današnji »nemški Evropi« niti ne prisluhnejo. A zdi se, da imajo številni komentatorji, ko grmeče zagovarjajo ali napadajo trenutne ekonomske politike, v mislih predvsem vprašanje obnove gospodarske rasti. Ponujajo torej različne recepte za to, da bo »spet vse tako kot prej«, da se očistijo bilance bank in da začne BDP v EU kot celoti spet konsistentno rasti po stopnji vsaj, denimo, 3 % na leto.