Zakaj že?

Vprašanje v podnaslovu je povsem upravičeno in logično, tudi če bi bilo gospodarsko, socialno, politično in mentalno stanje v Sloveniji bistveno boljše, kot je. Treba si ga je zastaviti ob vsakem velikem projektu, ne le športnem, pri čemer kaže vsakokrat razmišljati s trezno glavo in hladno krvjo ter dopustiti oba možna odgovora.

Ko gre za evropsko (člansko) prvenstvo v (moški) košarki je prav gotovo mogoče takoj ugotoviti, da bi Slovenija (ob)stala tudi brez njega. Vsaj nekaj časa še. Zagotovo bi 25 milijonov evrov, kolikor naj bi bili skupni stroški prvenstva, prišlo zelo prav na drugih področjih. Če bi začeli naštevati, na katerih, bi v nadaljevanju besedila lahko napolnili vso stran.

Stran vržen denar? Za rahlo olajšanje te skrbi lahko vsoto oklestimo za neposredni strošek dogajanja – približno devet milijonov. Večji del tega zneska se navsezadnje obrača doma. Nadaljnjih deset milijonov (tudi evropska sredstva so navsezadnje naša) je stala posodobitev obstoječih dvoran, zlasti jeseniške in koprske. Te bi prej ali slej morali obnoviti, če želijo v teh okoljih izboljšati športno in, če hočete, prirediteljsko konkurenčnost, ki za kolikor toliko umnega gospodarja utegne biti dolgoročno smiselna na več področjih. Kriza je, pravzaprav na srečo, onemogočila bistveno bolj sporne velikopotezne in praviloma vsestransko nevzdržne ambicije in projekte, kakršnih v Sloveniji ob nekaterih priložnostih v preteklosti ni manjkalo – in nas tepejo še danes.

Ostane torej šest milijonov za tako imenovano prirediteljsko pristojbino, ki so iz Slovenije odtekli na sedež FIBA Europe v München. To je najspornejši del, ker je vsota, celo za obilne denarne tokove navajen svet športa, nesramno visoka. Sploh ker svetovna košarkarska organizacija FIBA (World) za svoj račun trži medijske in večji del marketinških pravic prvenstva (le bistveno manjšega lahko sam prodaja lokalni, se pravi v tem primeru slovenski, prireditelj). Ob tem niti FIBA World niti FIBA Europe vsaj dela svojih prihodkov nacionalnim zvezam ne vračata v obliki rednih projektnih ali solidarnostnih sredstev, v nasprotju z Mednarodnim olimpijskim komitejem ali nogometnima organizacijama – FIFO in UEFO.

Preživeli bi tudi brez EuroBasketa 2013, a nam lahko – če hočemo – koristi, če ga vzamemo kot priložnost za spreminjanje nas samih. Spoznanja iz športa so pač univerzalna.

Šest milijonov torej? Tri evre na prebivalca te države, od dojenčka do stoletnika. Da je to samo pljunek v morje denarja, ki ga bomo odplaknili za čiščenje dolgoletne umazanije v naših bankah (ali pa za razliko med začetno in končno ceno zloglasne TEŠ 6), ni nikakršna tolažba. Še manj, da so bila trimilijonska pričakovanja Mednarodne univerzitetne zveze FISU za nesrečne zimske študentske športne igre v Mariboru še bistveno bolj absurdna, ker gre za, naj mi bo oproščeno, tretjerazredno prireditev, ki si jo lahko privoščijo le tam ali tedaj, ko denar ni nikakršen problem. Šest milijonov za vsaj prvovrstno košarko z udeležbo skoraj polovice evropskih držav. To je ultimativni zapitek za košarkarsko veselico na domačem dvorišču. Vendarle preveč?

Kakor se vzame. Lahko bi teh šest milijonov – po možnosti netransparentno – zapravili drugje, nadaljevali z jamranjem nad zlo usodo, se še naprej do mile volje in do meje bolečine sovražili ter v samouničevalnem stampedu čakali na nekakšen konec ... krize ali naše zgodovine.

Ali pa s tem denarjem, ker smo ga hočeš nočeš že nakazali v München, skušamo kaj narediti zase. Ga – ker smo še vedno v kapitalizmu – zaslužiti v turizmu, gostinstvu in drugih storitvenih dejavnostih, za kar ob gostovanju 23 reprezentanc iz tujine možnosti niso tako slabe. Mimogrede, promocija in trženje prvenstva v domači državi sta čisto zgledna in primerljiva s podobnimi projekti v Evropi (med domačimi pokrovitelji pa niso le velika podjetja v pretežno državni lasti). V tujini pa bi se vedno dalo storiti več. A v danih razmerah je bilo sodelovanje uveljavljenih slovenskih košarkarskih osebnosti na promocijskih dogodkih v nekaterih za obisk ključnih evropskih tržiščih posrečeno. Še bolj pa umestitev uradnega žreba v Postojnsko jamo ali nedavni turnir legend na splavu tako rekoč sredi majhnega delčka slovenskega Jadranskega morja. Ali pa Lipkov koš na Triglavu. Gre za na videz obrobne dogodke, ki pa so vendarle jasno in močno sporočilo: celo v Sloveniji, če se le lahko dogovorimo glede neke zamisli, lahko v naš prid in v korist boljše (samo)podobe izkoristimo tisto, kar imamo.

Lahko se, za teh presnetih šest milijonov, celo česa naučimo in nadgradimo znanje, ki ga že imamo. Organizacija večjih športnih (ali drugih) prireditev je globalizirana veščina, ki jo v novih razmerah pri nas vse bolje obvladajo tudi mlajše generacije domačih prirediteljskih profesionalcev. To se je na primer pokazalo tudi na svetovnem veslaškem prvenstvu na Bledu pred dvema letoma ali pa vsakokrat na večjih smučarskih prireditvah. Kar nam v Sloveniji manjka, je še boljše logistično obvladovanje prostora ter večjih množic in gneč. Šport ponuja konkretne primere, pa tudi zglede. Britanci ali Nemci, ki so v zgodovini po svetu premikali vojske, se morajo zdaj vsak konec tedna soočati z dnevnimi migracijami milijonov nogometnih navdušencev. Na to so navajeni, tako usmerjevalci kot usmerjani, kar kažejo, ko se je treba premakniti na drugih področjih. Ne le v logistiki, pač pa tudi miselno. Pri nas, v našem provincialnem okolju z veliko prostora, v katerem premnogi nihajo med pretiranim samoljubjem in prezirom do južnega in vzhodnega ter hkrati globokimi manjvrednostnimi kompleksi do tujcev s Severa in Zahoda, se je pač normalno s svojim avtom zapeljati ob rob igrišča (kar je prepogosto tudi slab izgovor za odsotnost ustreznejšega javnega prevoza). Pa tudi sicer je bilo pri nas skorajda utopično, da bi dosedanje izkušnje v dobro večine lahko bolje uporabili pri menedžeriranju poletnih prometnih gneč. In jih, če že morajo biti, poslovno izkoristili.

In potem je tu še najpomembnejše: šport, ki je pomemben generator čustev, sploh v obdobjih apatije in otrplosti. Šport je pravo – ne virtualno – globalno gibanje. Telesno miganje poganja kri v možgane, da misliti, topi salo, odganja brezup, dolgčas in osamljenost. Šport je dejanska globalna konkurenca in njen sinonim. V Sloveniji imamo košarkarje, profesionalce, ki so poklicno raztepeni po Evropi in Severni Ameriki. To je v sodobnem športu, ob vsej skepsi do njega, nekaj povsem naravnega. Zdaj so ti košarkarji spet doma, vsaj za kratko. Kot moštvo, ki si želi zmagati. Igrajo zase, za svojo ekipo. Tisti, ki jih po lastni odločitvi ni zraven, niso nikakršni izdajalci. So le žrtve lastne kratkovidnosti, zaradi mene temu lahko mirno rečemo tudi neumnosti, ki so se same oropale edinstvene priložnosti za športno doživetje. Tega jim za noben denar nikoli ne bo mogel ponuditi niti en klub v NBA: doma igrati za okolje, iz katerega so izšli. Nikakor ne kaže pozabiti niti dejstva, da je domače evropsko prvenstvo za sedanjo generacijo najboljših slovenskih košarkarjev zadnja priložnost, da na velikih mednarodnih tekmovanjih osvojijo odličje.

Promocija in trženje prvenstva v domači državi sta čisto zgledna in primerljiva s podobnimi projekti v Evropi.

To, da bodo slovenski reprezentanti igrali tudi za nas, ki tudi nimamo ne veliko časa ne priložnosti, da spremenimo prevladujočo mentaliteto, se morda bere patetično. A to, ob upoštevanju zdrave mere, ob takšnih dogodkih drži povsod. Vsako prvenstvo v kakšnem bolj priljubljenem športu – ne glede na uspeh – doma sproža nekakšno katarzo in hkratno izostritev samorefleksije. Nemci so leta 2006 – sredi dvomov in dilem ob posledicah Schröderjeve Agende 2010 – ob svetovnem prvenstvu v nogometu doživeli svojo poletno pravljico (Sommermärchen). Pomemben del je k temu prispevala tudi drža nemške reprezentance, ki na koncu sploh ni zmagala, pač pa je s svojim borbenim in sproščenim pristopom na igrišču ter ob njem navdihnila občinstvo: Nemci so se na koncu čudili sami sebi, svoji ne-več-pregovorni sproščenosti in ne-zategnjenosti (ob nenavadnem spoznanju, da so celo nemški Turki navijali za Nemčijo). In si to kot popotnico za nemirne čase na obzorju vzeli k srcu. Tudi to jim je pomagalo zmagovati drugje, na drugih področjih, v drugih tekmovanjih ...

Navdih za kaj takega je, vsaj približno, mogoče najti tudi ob evropskem prvenstvu v košarki v Sloveniji. Če se vrnem na začetek: preživeli bi tudi brez EuroBasketa 2013, a nam lahko – če hočemo – koristi, če ga vzamemo kot priložnost za spreminjanje nas samih. Spoznanja iz športa so pač univerzalna: v hudem konkurenčnem merjenju ne morejo uspeti prazni nastopači, pač pa le bolj ali manj nadarjeni in disciplinirani garači ... da tekme na dolgi rok dobivajo le uigrane ekipe, ki v svoj prid puščajo prostor tudi individualnim prebliskom ... v katerih skupni cilj prevlada nad notranjimi nasprotji ... kjer upoštevanje pravil igre in tako imenovanega fair playa dojemajo kot danost, zaščito in prednost (ne pa kot omejitev, ki jo ob vsaki priložnosti kaže obiti). In navsezadnje, kjer je samospoštovanje edina možna podlaga za pridobitev spoštovanja drugih.

Šest milijonov je veliko, če smo jih vrgli stran za prazen nič in bomo vztrajali pri tem, kakršni v povprečju smo. Hkrati pa bo pod črto zelo malo, če se bomo tudi zaradi tega vendarle odzvali in končno začeli bolje razumevati svet okoli nas ter se temu ustrezno spremenili. Če nam bo to uspelo, se bomo takšni šoli za navedeno ceno v prihodnosti zlahka odpovedali. Ali še bolje – si jo bomo na še višji ravni zlahka privoščili.