Dva leva / Vlado Miheljak: Minaret brez džamije

V imenu katoliških vernikov v Republiki Sloveniji pozdravljam vse prisotne ob zgodovinskem dogodku položitve temeljnega kamna za novo džamijo in kulturni center v Ljubljani. …. Slovenski kristjani smo veseli, da boste muslimani v Sloveniji dobili verski in kulturni prostor, saj je prisotnost različnih verstev in svobodno izpovedovanje vere v vseh njenih razsežnostih pomemben pokazatelj demokratičnosti in strpnosti.

Kar želim svoji Cerkvi, želim tudi Islamski skupnosti. … Dokler bo pri nas večna debata o umestitvi religije v sodobni družbeni kontekst z vidika antireligioznih sil, tako dolgo se bodo dogajale zlorabe religije za politične interese in poskusi izigravanja ene skupnosti na račun druge. In to se ves čas počne tudi z gradnjo džamije.

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!«

Super, kajne? Cerkev podpira in odobrava gradnjo verskega objekta druge največje verske skupnosti v državi. (Muslimanov je malo več, kot je pravoslavnih, in trikrat več, kot je protestantov.) A mar je res bilo vedno tako ali pa je čas razorožil cerkev? Leta 2004, ko so bili »verski boji«, povezani z vprašanjem džamije, najhujši, slovenska RKC ni kazala nobene solidarnosti ali vsaj razumevanja za tegobe marginalizirane islamske skupnosti. Še več, najvišji kleriki so direktno ali indirektno nasprotovali možnosti postavitve džamije oziroma islamskega kulturnega centra. Ni se odveč spomniti, kako je (takrat še) nadškof Rode, vrhovna glava slovenske RKC, svaril pred nespametno toleranco: »Džamija v islamskem pojmovanju je politični, kulturni, socialni in verski center. Vprašanje je zdaj, ali so slovenski politiki za to, da je na našem ozemlju neki center, ki je tudi politični in ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo.« Celo nadškof Uran, ki je bil po pregovorni mehkobi neposredno nasprotje Rodeta, se pri mnenju o vprašanju džamije ni veliko razlikoval od njega. Stališča so bila enako odklonilna. Takole je pojasnjeval svoje nasprotovanje: »… samo to sem rekel, da se mi zdi za Slovenijo najprimerneje zgraditi čim več molilnic, da bodo lahko muslimani zadovoljevali svoje verske potrebe. Praksa je žal pokazala, da so bile džamije, denimo v sosednji Italiji, večkrat žarišče terorizma … To je moja pravica. Tu ne gre za nestrpnost. Če se Cerkev ne strinja z džamijo, nam takoj očitajo nestrpnost, pa ne gre za to.« Tisti cerkveni dostojanstveniki, ki danes pristno ali zgolj politično preračunljivo odobravajo gradnjo džamije, so ob nestrpnih Rodetovih in Uranovih izpadih molčali in tako vsaj pasivno soglašali z njunim nasprotovanjem. A ozkosrčna pri sprejemanju drugih religij ni le cerkev, katere sveta knjiga zapoveduje izvažanje evangelija po vsem svetu, ampak tudi politika: desna vsekakor. Ne le kakšna nestrpna Jelinčičeva SNS ali še kakšna obrobna politična grupacija, ampak tudi etablirane »desnosredinske stranke« so dejavno nasprotovale. Denimo SLS, ki je leta 2004 »najela« Jarca iz »čiste pitne vode«, da je kot prednji mož vodil kampanjo proti džamiji in opozarjal na možnost teroristične dejavnosti v islamskih centrih. Zaostajali niso niti v SDS, kjer je sedanji evroposlanec (!) Zver modroval, da bi džamija (na prvotno predvideni lokaciji na Rudniku) rušila obstoječe gabarite. Najbrž gabarite škatlastih nakupovalnih centrov. Podobno je menil ljubljanski mestni svetnik iz vrst SDS Bručan. A kar je najhuje, možnost, da bi imeli muslimani daljše minarete kot Slovenci zvonike, ni razburjala in vzburjala samo desničarjev, ampak tudi leve liberalce, ki so predsodke prav tako projicirali v krajinske, arhitekturne in poplavnovarstvene argumente. Županski kandidat LDS Kunič je svoje strinjanje pogojeval z arhitekturnimi in vsebinskimi omejitvami (džamija mora biti svetišče vseh muslimanov). Prvo je izključno stvar stroke, ne pa politične presoje, drugo interna stvar neke verske skupnosti. A najbanalnejši predsodek o svetovnem islamu kot potencialnem generatorju terorizma je ušel samemu Drnovšku. V nekem radijskem intervjuju je svaril »da je treba preprečiti morda kakšne takšne anomalije in biti prepričan, da s tem, recimo, če nekdo financira, neka islamska organizacija, da seveda pri tem ne zasleduje že kakšnih drugih ciljev, ne samo pač tisto normalno, kako bi rekel, vero, veroizpoved in pa neke pogoje za to«.

Dobro, danes se nihče več ne spomni, da je nekoč histerično nasprotoval džamiji ali vsaj minaretu. Upajmo, da ni daleč dan, ko se ne bo nihče spominjal, da je svoj čas nasprotoval pravici samskih žensk do umetne oploditve ali pravici istospolnih parov do posvojitve otrok.

Decembra 2008 sem napisal, da je vlada brez Rupla kot džamija brez minareta. Rupla (vsaj za zdaj) ni več v vladi. Ali pa bo še nezgrajena džamija vseeno dobila minaret, pa bomo videli kaj kmalu.