Dva leva / Vlado Miheljak: Minaret brez džamije

V imenu katoliških vernikov v Republiki Sloveniji pozdravljam vse prisotne ob zgodovinskem dogodku položitve temeljnega kamna za novo džamijo in kulturni center v Ljubljani. …. Slovenski kristjani smo veseli, da boste muslimani v Sloveniji dobili verski in kulturni prostor, saj je prisotnost različnih verstev in svobodno izpovedovanje vere v vseh njenih razsežnostih pomemben pokazatelj demokratičnosti in strpnosti.

Kar želim svoji Cerkvi, želim tudi Islamski skupnosti. … Dokler bo pri nas večna debata o umestitvi religije v sodobni družbeni kontekst z vidika antireligioznih sil, tako dolgo se bodo dogajale zlorabe religije za politične interese in poskusi izigravanja ene skupnosti na račun druge. In to se ves čas počne tudi z gradnjo džamije.

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!«

Super, kajne? Cerkev podpira in odobrava gradnjo verskega objekta druge največje verske skupnosti v državi. (Muslimanov je malo več, kot je pravoslavnih, in trikrat več, kot je protestantov.) A mar je res bilo vedno tako ali pa je čas razorožil cerkev? Leta 2004, ko so bili »verski boji«, povezani z vprašanjem džamije, najhujši, slovenska RKC ni kazala nobene solidarnosti ali vsaj razumevanja za tegobe marginalizirane islamske skupnosti. Še več, najvišji kleriki so direktno ali indirektno nasprotovali možnosti postavitve džamije oziroma islamskega kulturnega centra. Ni se odveč spomniti, kako je (takrat še) nadškof Rode, vrhovna glava slovenske RKC, svaril pred nespametno toleranco: »Džamija v islamskem pojmovanju je politični, kulturni, socialni in verski center. Vprašanje je zdaj, ali so slovenski politiki za to, da je na našem ozemlju neki center, ki je tudi politični in ki predstavlja neko drugo kulturo, neko drugo svetovno silo.« Celo nadškof Uran, ki je bil po pregovorni mehkobi neposredno nasprotje Rodeta, se pri mnenju o vprašanju džamije ni veliko razlikoval od njega. Stališča so bila enako odklonilna.