Referendumsko vprašanje / Ste za to, da vas vlečemo za nos?

Ste za to, da tisti, ki lahko delajo, delajo? Kdo pa ni, vas vprašam. Seveda bi glasovali »za«. In tukaj je manipulacija desničarjev. Ne ponujajo nam odgovora, kako urediti socialno državo. Iz našega »za« hočejo samo nabirati politične točke.

Radi bi odgovor na vprašanje, kdo bo delal, kaj, koliko, za koliko in pod kakšnimi pogoji ter kaj se zgodi, če dela sploh ni. Tega ne povejo, tudi tega ne, .koliko ljudi naj bi bilo problem, koliko naj bi jih sistem dejansko zlorabljalo, koliko bo ukrep stal in koliko prinesel. Ne povejo, kdo bo ugotavljal delovno sposobnost in kdo organiziral družbeno koristno delo. In kaj se zgodi človeku, če občina zanj nima dela. Pravijo, da najprej hočejo od nas kljukico, za drugo bodo že poskrbeli. Ali pa tudi ne. Kasneje ...

Imam 68.382 razlogov, da ne verjamem politični statistiki Problem je že v tem, da so med temi ljudmi tudi otroci. Julija jih je bilo 16.513. Pri takšnih številkah bi bilo potrebno povedati, koliko ljudi naj bi bilo dejansko predmet predlaganega ukrepa. Sicer govorijo o politični propagandi s pomočjo statistike.

»Zdrav človek potrebuje delo.« Drži, ampak kdo je delovno sposoben? Je to 55-letnik, ki ga nihče ne zaposli? Človek, ki lahko dela štiri ure, ne pa osem? Nekdo z zdravstvenimi težavami, ki niso dovolj očitne za invalidsko kategorijo? Človek, ki živi tam, kjer služb preprosto ni? Ali tisti, ki išče delo, pa ga ne dobi? Bodo uvedli Ministrstvo za iskanje neobstoječih delovnih mest?

Delo osvobaja? Delo lahko človeka krepi, izpolnjuje in mu daje dostojanstvo, slišim (v tem smislu) govoriti predstavnika najbolj krščanske stranke. A zgodovina nas uči, kako nevarno je, ko oblast besedo »delo« spremeni v orodje prisile. Tudi nacistični slogan »Arbeit macht frei« – »Delo osvobaja« je bil uporabljen kot del sistema koncentracijskih taborišč. Se vam ne zdi, da je razlika med pravico do dela in prisilo k delu pod grožnjo izgube sredstev za preživetje bistvena?

Socialni goljuf je idealen politični sovražnik. In Janša potrebuje sovražnike. Če jih ni dovolj, jih je mogoče poiskati. Socialni goljuf je pri tem skoraj idealen. Ne predstavlja ga nihče. Nima lobijev, milijonov za oglase ali svojega televizijskega kanala. Nanj kažejo, ko je treba govoriti o odgovornosti in o praznem proračunu.

Kadar je proračun je prazen, normalne vlade pogledajo v vse »predale«. Davčne olajšave, subvencije, velike državne projekte, javna naročila, davčne prihodke in privilegije. In potem še socialno pomoč. Vse. Ne samo denarnice človeka, ki prejema nekaj sto evrov.

Je res največji problem državnih financ človek na socialni pomoči? Bomo državo rešili, da bomo vzeli revnemu nekaj sto evrov? Kaj ko bi raje uvedli družbeno koristno delo za vse, ki imajo manj kot milijon evrov?

In koliko stane referendum? In predvsem, koliko stane energija in čas, ki bi ga lahko porabili za reševanje problemov? Posvetovalni referendum ni zakon. Njegov izid ni pravno zavezujoč. Pri tem pa vladajoči sploh ne vejo, koliko ljudi bo ukrep zajel, kako se bo ugotavljala delovna sposobnost, kdo bo zagotovil dovolj dela, koliko bo vse skupaj stalo in kaj se bo zgodilo s tistimi, ki želijo delati, a dela ne dobijo. Kajti človek, ki prejema socialno pomoč, ni avtomatično lenuh. Tako kot človek z visoko plačo ni avtomatično sposoben gospodar.

Odločamo o tem, ali bomo dovolili, da se iz zelo zapletenega problema naredi kljukica na glasovnici. Zato bi vprašanje preoblikovala v: Ste za to, da vas vlečemo za nos?