Intervju / Srna Mandič: "Koga pa zanimajo revščina, lačni otroci ...?"

Statistični urad je objavil nove podatke o tveganju revščine. Sami ste opozorili, da je pri branju teh podatkov potrebna previdnost. Na kaj točno ste mislili?

Po statistični definiciji se tveganje revščine pojavi, ko posameznikovi dohodki ne dosegajo 60 odstotkov povprečja oziroma mediane. Ta podatek bolj kot o stanju revščine govori o porazdelitvi dohodkov v državi. In če se v državi povprečni dohodek zmanjšuje, tega poslabšanja ta kazalec ne kaže, čeprav se položaj revnih poslabša.

Kaj torej sploh vemo? So merila preveč ali premalo strogo določena?

Merjenje tveganja revščine je predpisano, to so rutinski statistični podatki. Vendar to ni dovolj, da bi v državi primerno spremljali revščino, saj je treba obravnavati tudi vprašanja, katere skupine so najbolj prizadete, zakaj, ali je to dopustno, ali gre socialna politika v pravo smer …

Kaj konkretno bi lahko prinesle slovenske raziskave ?

Raziskave bi lahko pokazale generatorje revščine, pojavne oblike revščine, pomen revščine. V družbah, kjer je prisotna neoliberalna govorica, se problemi individualizirajo in krivda pripisuje posamezniku. Govori se, da so ljudje leni, živijo pri jaslih države, goljufajo in podobno. Tudi ljudje to prevzemajo in krivdo pogosto pripisujejo sami sebi. To je pri nas zelo močno prisotno. Raziskave pa lahko pokažejo še drugo plat – kaj se dogaja, da so ljudje v takem položaju, kako se spreminja politika zaposlovanja, zakaj nastajajo prekarne zaposlitve, kako v družbi govorimo in poročamo o revščini. Za vse to bi potrebovali več raziskovanja, težava pa je, da je za raziskave potreben naročnik, takih interesentov pa pri nas manjka.

Oziroma je interes celo nasproten: če bi obstajala raziskava, ki bi govorila o konkretnih razsežnostih revščine, bi bilo treba sprejeti konkretne ukrepe na ravni države. Tako pa jih, ker zanje ne vemo, puščamo ob strani.

Raziskava pomeni okvir, da se nekdo sistematično ukvarja s tem, poroča in pojasni stvari z različnih vidikov. Na podlagi tega je mogoča informirana, strukturirana in vključujoča razprava. Podjetja zanimajo razvojne raziskave – razvoj kadrov in informacijska tehnologija, take raziskave dobijo naročnike. Koga pa zanimajo revščina, lačni otroci ...?

O revščini in brezposelnosti se sploh zadnja leta veliko govori.

Civilna družba je tu veliko naredila, zlasti projekt Botrstvo. Na osebni ravni si ljudje pomagajo, manjka pa družbena pobuda, ki bi to spravila v politično razpravo, na raven politik.

To, kdo temo revščine prinese na dnevni red razprav, je zelo odvisno od močnih posameznikov. Dober primer je razprava o davku na nepremičnine, kjer so najglasnejše močne institucije in kjer nihče ne zastopa revnih. Neutemeljeno je, da so stanovanjske nepremičnine obdavčene ne glede na velikost in na to, koliko mestnega prostora zasedajo. Za nameček pa bo ta davek nesorazmerno povečal breme ljudi z nizkimi dohodki, ki živijo v manjših blokovskih stanovanjih.