Kritika / Skozi čas

zadržan

Popravljanje napak je napaka.

Richard Curtis je napisal Štiri poroke in pogreb, Notting Hill in Dnevnik Bridget Jones ter režiral Pravzaprav ljubezen in Rock’n’roll pirate, kar ga je prelevilo v kralja evropske romantike, zato ne čudi, da skuša zdaj, v filmu Skozi čas, to romantiko malce podžgati in prirediti trendom sedanjega časa, obsedenega s sci-fi premisami.

Toda Curtisova sci-fi premisa je povsem low-tech, tako rekoč analogna, podobna sci-fi premisi Ramisovega Neskončnega dneva, le da Andie MacDowell zamenja Rachel McAdams, Billa Murraya pa Domhnall Gleeson, alias Tim, ki mu oče (Bill Nighy) pri enaindvajsetih razkrije, da ima moški del njihovega rodu sposobnost potovanja skozi čas. Ne, ne moreš odpotovati kamorkoli v zgodovino, ampak le kamorkoli v svoje preteklo življenje. Vrneš se lahko le v trenutke, ki si jih že doživel, ne moreš pa recimo narediti atentata na Hitlerja ali pa preprečiti napad na Svetovni trgovinski center. Stopiš v dovolj temno omaro, stisneš pesti – in že si tam, kjer si hotel biti.

Tim, fant iz prestižne družine, prepojen s tisto značilno postadolescentsko zmedenostjo in negotovostjo, v tem skakanju skozi čas vidi romantično priložnost, saj je prepričan, da bo lahko zdaj končno osvojil Rachel McAdams, svojo ameriško muzo, navsezadnje, vedno bo korak pred njo, vse svoje napačne pristope in ponesrečene pick-up replike bo lahko v drugo – ali pa v tretje – popravil in izboljšal, toda popravljanje napak, zmot in lapsusov ga vodi le v nove napake, zmote in lapsuse. Vsako popravljanje napak in vsaka »prava« beseda ima stranske učinke – nove napake, nove zmote, nove lapsuse. In ko ga gledamo, kako potem panično, manično, garaško, že kar industrijsko skače skozi čas, da bi popravil svoje nove napake, vidimo, kakšno stahanovsko garanje je popravljanje preteklih napak in zmot. Še več: vidimo predvsem, koliko napak naredimo v življenju – in koliko jih naredimo, ko jih skušamo popraviti. Popravljanje napak in zmot je lapsus. In zdaj si predstavljajte, da bi skušal Tim popraviti vse krivice, ki so se zgodile v zgodovini. Manj ko popravljaš pretekle napake, zmote, zablode in krivice, tem bolje. Napake zgodovine skušajo običajno popraviti revolucije, toda Curtis je zadnji, ki bi ploskal revolucijam – Tim je le mali socialni privilegiranec, ki hoče še več, kot ima, s tistim, kar ni njegovo, vred.