»Krize ne smemo razumeti samo v ekonomskih razsežnostih, ampak veliko širše – kot krizo presoje.«

Michel Deguy se je rodil leta 1930 v Parizu in velja za znanega misleca in filozofa med pesniki. Zaradi sposobnosti prepletanja poezije in teoretične refleksije v pesmih je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postal pomembna osebnost na francoskem intelektualnem prizorišču. V šestdesetih letih je skupaj z Derridajem, Foucaultom in Serresom urejal časopis Critique, skoraj dvajset let je bil v uredniškem svetu znamenite francoske založbe Gallimard. Bil je tudi odgovorni urednik revije Les Temps modernes, ki jo je ustanovil Sartre. V začetku devetdesetih let je predsedoval Mednarodnemu filozofskemu kolegiju (Collège international de philosophie) in pariškemu društvu pisateljev. Že leta 1972 je ustanovil Po&Sie, vplivni časopis za poezijo in poetiko. Danes predava francosko književnost na Université de Paris VII. Deguy je napisal več kot trideset knjig, ki so prevedene v številne jezike, sam pa je prevajal, med drugimi Heideggerja, Celana, Sapfo, Gongoro, Danteja in nekatere ameriške pesnike. Je nosilec dveh najuglednejših francoskih literarnih nagrad: Prix Mallarmé in Grand prix national de la poesie.

Njegova poezija, ki vsebuje številne reference na književnost, pa tudi na slikarstvo, filmsko umetnost, arheologijo, stilistiko, arhitekturo in glasbo, je – kot priznava pesnik sam – hermetična in elitistična. »Bolj ko je zapleteno, boljše je,« je dejal v pogovoru. Pesnik meni, da si mora pesnjenje znova izboriti prostor v družbeno relevantnih javnih razpravah, saj lahko s svojimi uvidi v naravo družbe in človekovega bivanja odločilno prispeva k zvišanju kakovosti razprav tudi o družbeno relevantnih temah. Njegove pesmi, ki so prave filozofske miniature, pa so, kot pravi sam, povabilo h globlji refleksiji poezije kot take in človeškega bivanja. Z Deguyem smo se pogovarjali na Ptuju, kjer je bil častni gost festivala Dnevi poezije in vina.