Slovenci gredo v Gučo in tam kupujejo četniške šajkače, pa se jim zdi to fino. Nekaj se dogaja na političnem prizorišču, mi pa se delamo, kot da ne razumemo.

Goranu Vojnoviću (roj. 1980), diplomantu filmske in televizijske režije na AGRFT, pisatelju in časopisnemu kolumnistu, je s knjižnim prvencem Čefurji raus! (2008) uspelo dodobra prevetriti slovensko literarno in družbeno sceno, saj je v njem jezikovno bogato, zanimivo in zabavno predstavil življenje priseljencev iz republik nekdanje SFRJ. Z romanom Čefurji raus!, zanj je dobil kresnika in Prešernovo nagrado, mu je uspelo nemogoče: utrdil je identiteto druge ali tretje generacije priseljencev, hkrati pa pripomogel k spremembi družbenega konteksta zmerljivke »čefurji«, saj je postala tudi pri »avtohtonih« Slovencih, vsaj deloma, sopomenka za zanimivo subkulturo v državi.
Goran Vojnović je v zadnjih letih napisal še roman Jugoslavija, moja dežela in tudi zanj dobil kresnika. Poleg tega je posnel film Piran/Pirano, zdaj pa se je znova vrnil k literarnemu prvencu in posnel istoimenski film, ki je prejšnji mesec doživel premiero. Z Vojnovićem smo se pogovarjali o izzivih pri filmski priredbi Čefurjev raus!, o slovenski kulturni in filmski politiki, o novem valu mladih režiserjev, ki so letos posneli prvence, o jugonostalgiji in o njegovi gledališki predstavi Tak si, ki bo oktobra na sporedu v SiTi teatru. Nismo pa mogli niti mimo košarke, ki jo je nekoč zares igral.

Za nami je evropsko košarkarsko prvenstvo, na katerem Slovenija ni osvojila medalje. Kaj, če sploh kaj, se iz uspehov ali neuspehov naših športnikov pravzaprav naučimo o sebi?

To je bila lekcija, da je treba, potem ko se prvenstvo konča, nehati biti navijač z neobjektivnimi pričakovanji. Med prvenstvom, če si navijač, lahko sanjaš do zadnjega. Izid te na koncu postavi na realna tla. Ko se sanje razblinijo, si je treba priznati, da je peto mesto, ki nam po kakovosti pripada, v bistvu velik uspeh za naše moštvo. Naši fantje so dali vse od sebe, borili so se do zadnjega, ampak drugi so bili boljši.