Kritika / Sergio Rubin-Francesca Ambrogetti: Papež Frančišek Jorge Bergoglio se pogovarja

+ + + + +

Knjiga, ki je nastala na podlagi pogovorov s kardinalom Bergogliem, je prvič izšla leta 2010.

Gesta, ki sledi logiki knjigotrške promocije – pogovor s kardinalom prodaja kot pogovor s papežem. Vendar le na formalni ravni, zakaj novi papež v svojih nastopih ostaja zvest poprejšnjim pogledom. Zatorej knjiga pogovorov prinaša širni javnosti sliko o osebnosti Jorgeja Bergoglia.

Dobesedno, na naslovnici je njegova najljubša slika, katere avtor je Marc Chagall, znan po mističnih in sanjskih pristopih v slikarstvu. Papež Frančišek resda ni kleriški nadrealist, je pa voditelj z izrazito osebno noto. Sposoben samoironije in priznavanja lastnih napak, poznavalec južnoameriškega komunizma, ki ga je z veseljem bral, ne da bi seveda zavoljo tega sam postal komunist. Mož, ki vpeljuje reformo vatikanske politike na operativni ravni s praktičnimi nasveti, kako naj Cerkev stopi iz katedral in se približa ljudem, na vsebinski z razmišljanji o krucialnosti dela (ko človek vidi rezultat dela, se počuti božanstveno, počuti se kot Bog – sposoben je ustvarjati), na konceptualni z odpiranjem problema pedofilije, ki se ga loteva z nujnostjo previdne selekcije duhovniških kandidatov (v Buenos Airesu jih sprejmejo le 40 odstotkov), s soočanjem z dejstvom, da se kdaj duhovnik zaljubi, in z možnostjo, da napravi nadaljnji korak ter zato opusti duhovniško službo, vendar tudi v tem primeru ostane očetovsko naklonjen do njegove neduhovniške prihodnosti. Kaj je torej zanj lik pastirja? »Ko je bil Casaroli patriarh Benetk, se je često udeležil ’senčnega obreda’ na Trgu sv. Marka. Ta obred je pomenil, da so se ljudje zatekli v senco, popili kozarec vina in nekaj minut poklepetali. Obreda se je udeležil … nato pa nadaljeval s svojim delom.« Knjiga, ki jo velja prebrati.