Vitka država

Zgodbo poznate. Obama je rekel: če hoče Amerika odplačevati svoje dolgove in normalno delovati, se mora zadolžiti, zato je treba mejo zadolževanja dvigniti. Ne, so rekli republikanci: Obama naj odpravi svojo zdravstveno reformo (ObamaCare), pa Ameriki sploh ne bo treba dvigovati meje zadolževanja. Ker je Obama to ponudbo zavrnil, so republikanci sklenili, da delovanje vlade začasno ustavijo. Državo so zamrznili. Zaprli. Kot trgovino. Ali pa podjetje. Ameriška država je bila tako nenadoma zelo vitka, vitkejša kot kadarkoli. Ameriški sen je mutiral v hardcore neoliberalni sen.

Američani – in svet in Slovenci – so lahko videli, kako izgleda neoliberalna vizija države: milijon javnih uslužbencev pošlješ na neplačan dopust, zapreš vse muzeje in narodne parke. In tako dalje. Ni kaj, neoliberalcem so se končno izpolnile sanje: Ameriki in svetu so pokazali, da so javni sektor, muzeji in narodni parki povsem odveč. Da lahko torej država živi tudi brez njih. In brez zadolževanja.

Dvig meje ameriškega zadolževanja bi bil poguben, so hreščali republikanci – to bi destabiliziralo svetovne finančne trge! Finančni trgi bi ponoreli! Kar je bil kakopak nateg. Zgodilo se je namreč ravno nasprotno: ekonomisti in finančniki – vključno s Christine Lagarde, direktorico Mednarodnega denarnega sklada – so drug za drugim svarilno ponavljali, da bo svetovne finančne trge destabiliziralo prav to, če Američani svoje meje zadolževanja ne bodo dvignili!

Ali bolje rečeno: poudarjali in svarili so, da nas čaka katastrofa, magari nova finančna kriza, hujša od tiste, ki je udarila leta 2008, celo »finančna apokalipsa« (Businessweek), če Američani svoje meje zadolževanja ne bodo dvignili, če jim bo torej zmanjkalo denarja in svojih dolgov ne bodo odplačevali. Finančne apokalipse ne bi povzročilo zadolževanje, ampak preprečevanje zadolževanja.

Če poslušate ideologe krščanske desnice, pastorje in teapartijce, potem veste, da je Obamova zdravstvena reforma poskus uničenja družine in krščanske kulture.

Dobili smo tudi sliko finančne apokalipse, posledice morebitnega ameriškega nezadolževanja: finančne trge bi zajel kaos, svet bi padel v recesijo in depresijo, rast bi strmoglavila, s postkriznim okrevanjem bi bilo konec, kreditni krč bi se okrepil, dolar bi izgubil dominantni status, banke pa bi se zlomile – in vlada jih tokrat ne bi mogla rešiti.

Če Amerika svoje meje zadolževanja ne bi dvignila, bi svet videl to, česar še ni videl. Nekateri so celo dodali, da bi se Amerika prelevila v Grčijo. Martin Wolf, komentator Financial Timesa, pa je posvaril, da se »Amerika spogleduje s samouničenjem«. In ko smo že ravno pri samouničenju: mi si pustimo natikati zlato fiskalno pravilo, ker nas finančni trgi ne bodo jemali resno, če ga ne bomo imeli!

Ups!

Obamovi nasprotniki so te dni kričali, da je njegova zdravstvena reforma najhujše, kar se je zgodilo Ameriki, da si Amerika od nje ne bo nikoli opomogla, da bo povzročila največji dvig davkov v zgodovini Amerike in da je to popolno Zlo, čista groza, samomor, zanikanje od Boga dane ameriške svobode in totalna katastrofa, hujša od 11. septembra.

Nekateri so dodali, da je to dokaz, da je Obama res skrivni musliman. Spet drugi so vreščali, da je Obamova zdravstvena reforma čisti komunizem, celo stalinizem, nekatere pa je vsem dostopno zdravstveno zavarovanje navdalo z nenadjebljivim občutkom, da živijo v nacistični Nemčiji. No, Bill O’Reilly, razvpiti voditelj na TV-postaji Fox News, je Obamovo zdravstveno reformo primerjal z motoristično tolpo, ki pride na žurko, na kateri je tudi – nič hudega sluteča – njegova hči.

Tisti navijači te povsem iracionalne ustavitve države (in ukinitve Obamove zdravstvene reforme in preprečitve dviga meje zadolževanja), ki so skušali zveneti tehtno in racionalno, so hitro poudarili, da je treba Obamovo zdravstveno reformo res nujno odpraviti, to pa zato, ker država ni sposobna upravljati zdravstvenega zavarovanja. Saj veste: država ni dober gospodar. Ta argument je kakopak trapast in iracionalen: če država ni sposobna upravljati zdravstvenega zavarovanja, zakaj je potem sposobna upravljati vojsko in vojne, policijo in pravosodje?

Še bolj trapasto je bilo, ko so privrženci ustavitve države začeli razpravljati o tem, katere izmed zveznih agencij so bistvene za nemoteno delovanje države in katere so nebistvene, potemtakem pogrešljive (vse represivne so bistvene, vse socialne so nebistvene), kar je še najbolj spominjalo na dobro znano prigodo iz zadnje predvolilne kampanje, ko so se za republikansko predsedniško nominacijo potegovali različni kandidati in v TV-soočenjih kar tekmovali v tem, kdo bo ustvaril vitkejšo državo. Med njimi je bil namreč tudi Rick Perry, guverner Teksasa, ki je oznanil, da bo v primeru izvolitve takoj ukinil tri zvezne agencije, toda potem je naštel le dve agenciji, ki ju bo ukinil, tretje, ki jo bo brez milosti ukinil, pa se ni in ni mogel spomniti. »Povem vam: ko bom izvoljen, bodo tri zvezne agencije takoj šle. Agencija za trgovino, agencija za izobraževanje in – katera je že tretja? Gremo še enkrat – trgovina, izobraževanje in ... Katera je že tretja agencija, ki bi jo ukinil? Čakajte ... Ne spomnim se. Tretje agencije se ne morem spomniti. Oprostite. Ups!«

Zaprtje države so izsilili ljudje, ki imajo evolucijo za veliko laž, ki imajo podnebne spremembe za mit, abortus za genocid, ki ne trpijo davkov in verjamejo, da bogati delajo za ljudstvo.

Možgani Apokalipse

Vsekakor: ups! Ko so republikanci pred dobrimi štirinajstimi dnevi pučistično izsilili zaprtje države, smo se nagonsko vprašali: kakšen je profil možganov, ki začasno ustavijo državo? Kaj se dogaja v glavah ljudi, ki zaprejo državo? Kakšen je mentalni format ljudi, ki si državo predstavljajo kot trgovino? Kakšna je glava ljudi, ki reveže prepričuje, da je v njihovem lastnem interesu, da so revni – in da je v njihovem interesu prav vitka država brez socialnih programov?

Rekli boste: to je neoliberalna glava! Že, toda neoliberalna glava tega zaprtja države ne bi mogla izpeljati sama. Potrebovala je dobre, dovolj lunatične in dovolj fanatične koalicijske partnerje – krščanske fundamentaliste in male, jezne, teapartijske belce. In svet je te dni lahko videl, kaj se zgodi, ko se poravnajo glave neoliberalcev, krščanske desnice in malih, jeznih ljudi, ki verjamejo, da so jim državo ukradli komunisti.

Za začetek, državo so resda ustavili in zaprli republikanci, toda kot vemo, je republikansko stranko pred leti ugrabilo zelo bučno, paranoidno, populistično, nativistično, ultrapatriotsko gibanje Tea Party, ki pa ga je dejansko – bolj ali manj skrivaj – lansirala in ugrabila krščanska desnica. Republikanski senator Ted Cruz, teksaški oznanjevalec desetih zapovedi in vodja teapartijske kongresne klike, ki je izsilila ustavitev države, je, kot pravi Bruce Wilson (AlterNet), le podaljšana politična roka krščanske desnice in njenih arhitektov (kot je Paul Weyrich), znanih po tem, da skušajo Biblijo spraviti v politični kontekst (in politiko v biblični kontekst), in kakopak po tem, da so leta 2000 prek sodnika Williama Rehnquista, svojega človeka na vrhovnem sodišču, na Floridi izsilili ustavitev štetja volilnih glasov in izvolitev malega Busha. Cruz zdaj celo pravi, da noče v Belo hišo, ker se boji, da bi ga Obama ugrabil.

Tu imate torej belske krščanske fundamentaliste, ki jih, kot pravi Amanda Marcotte, avtorica knjige It’s a Jungle Out There, poganjata »magično mišljenje« in »vera, da jih vodijo božje sile«, tako da so po eni strani nagnjeni k popolni slepoti za realne probleme, kot so ekonomska depresija, družbena neenakost in brezposelnost, po drugi strani pa k histeričnemu poveličevanju in napihovanju namišljenih nevarnosti, kot so dvigovanje meje zadolževanja (v času Busheve vladavine so republikanci petkrat glasovali za dvig meje zadolževanja!), Obamova zdravstvena reforma (ki je itak zmodelirana po republikanski zdravstveni reformi, izpeljani v Massachusettsu pod guvernerjem Mittom Romneyjem) in kakopak tudi sam Obama.

In res, če poslušate ideologe krščanske desnice, pastorje in teapartijce, potem veste, da je Obamova zdravstvena reforma poskus »uničenja družine in krščanske kulture«. Kar je čudno, če pomislite, da bo Obama s to reformo zdravstveno zavarovanje omogočil tudi tistim, ki do sedaj niso bili zavarovani in ki si zavarovanja niso mogli privoščiti – to bo dobro za družino, družinsko varnost, družinsko blaginjo, družinsko srečo in družinske vrednote, če smo že ravno pri tem. Vsem dostopno zdravstveno zavarovanje bo krščansko kulturo, ki naj bi temeljila na solidarnosti in sočutnosti, kvečjemu okrepilo, ne pa zamajalo ali uničilo.

Če poslušate ideologe krščanske desnice, pastorje in teapartijce, potem veste, da je Obamova zdravstvena reforma groba kršitev desetih zapovedi, predvsem prve, saj ljudi navaja k malikovanju lažnega božanstva (»Ne imej drugih bogov poleg mene!«), potemtakem k temu, da poboži to, kar ni Bog (Obamova zdravstvena reforma). Obamova zdravstvena reforma pa je tudi smrtni greh, saj ta, ki hoče vsem Američanom dostopno zdravstveno zavarovanje, s tem izkazuje svojo zavist do tistih, ki si zdravstveno zavarovanje lahko privoščijo (bogati, rentniki, dobro situirani, socialno preskrbljeni), in obenem tudi pohlep, saj zdravstveno zavarovanje ni za vse. Ta, ki misli, da bi morali imeti zdravstveno zavarovanje vsi, je komunist, ki hoče tisto, kar ni njegovo (»Ne žêli hiše svojega bližnjega! Ne žêli žene svojega bližnjega ne njegovega hlapca in dekle, ne njegovega vola in osla, ne česar koli, kar pripada tvojemu bližnjemu!«).

Če poslušate ideologe krščanske desnice, pastorje in teapartijce, potem veste, da je vsem dostopno zdravstveno zavarovanje napad na svobodo, celo konec svobode, in da je bolje pokopati Ameriko kot pa imeti vsem dostopno zdravstveno zavarovanje. Kaj je uničenje Amerike v primerjavi z Obamovo zdravstveno reformo in vsem dostopnim zdravstvenim zavarovanjem! Tu se vprašate: se republikanci ne zavedajo posledic svojega dejanja? Se ne zavedajo, kaj bi pomenil bankrot Amerike? Se ne zavedajo svetovne katastrofe, ki bi jo lahko povzročili s svojim »zaprtjem« države? Ali pa jih je teapartijski krščanski fundamentalizem preprosto tako okužil, da so prevzeli njegovo apokaliptično mišljenje? Za krščanske fundamentaliste je Apokalipsa okej: Apokalipsi itak sledi velika Odrešitev, prihod Božjega kraljestva. Krščanski fundametalizem vedno pride v paketu z Apokalipso. Ne, krščanskih fundamentalistov ni dobro politično podcenjevati: Apokalipse se ne bojijo.

Če poslušate ideologe krščanske desnice, pastorje in teapartijce, potem veste, da je Obama Hudičev agent ali pa že kar Antikrist, da ga je treba nujno in za vsako ceno ustaviti, magari z ukinitvijo njegove zdravstvene reforme (ki je itak »znamenje zveri«) in bankrotom države, saj »nas« v nasprotnem primeru čaka Apokalipsa (napol armagedonsko zaprtje države je že prvi signal »zadnjih dni«), da mu je treba torej državo vzeti in jo vrniti njenim pravim, avtentičnim lastnikom.

Kdo so pravi, avtentični lastniki Amerike, pa veste: jezni beli kristjani, ki so prepričani, prvič, da imajo naravno pravico do Amerike, drugič, da imajo naravno pravico do vladanja (Obama je le parazit, le uzurpator oblasti), tretjič, da so žrtve kulturne invazije in da so za njihovo krizo – za padec njihovega življenjskega standarda, za njihov socialni kaos in obup, za upadanje njihove moči, za vse nižje plače, za njihove osebne bankrote, za njihovo plačilno nesposobnost, za izgube nepremičnin, za vse zadušljivejše hipoteke, za vse hujšo finančno negotovost, za recesijo in stagnacijo, za razpad malih mest in ruralnih vrednot, za zaton njihove predmestne homogenosti, za presihanje ameriškega sna, za vse višje stroške »enakih možnosti«, »priložnosti« in »socialnega preboja«, za vse hujši prepad med bogatimi in revnimi, za vse hujšo razredno rigidnost ameriške družbe, za dejstvo, da na trgu ne morejo več skrbeti sami zase – krivi tujci in tujki, vse od Obame do priseljencev, ki belski, krščanski Ameriki vsiljujejo svoj način življenja, svoje vrednote in svoj jezik, ne pa recimo banke, korporacije in povsem izrojeni finančni kapitalizem, ki je njihova delovna mesta preselil na Kitajsko, in četrtič, da je prišel čas armagedonskega boja za golo (politično, kulturno, rasno) preživetje, čas končnega obračuna med Dobrim in Zlim.

Pobegli suženj

Možgani, ki so zaprli državo in nasprotujejo vsem dostopnemu zdravstvenemu zavarovanju, so torej prežeti s krščansko apokaliptiko, belsko paranojo in divjimi neoliberalnimi fantazijami.

Zakaj vse te sile, ki so navijale za zaprtje države, v Obamovi zdravstveni reformi vidijo Apokalipso, konec Amerike? Ker pomeni konec svobode – ker je znak, da se Amerika spreminja v tiranijo.

Zakaj je Obamova zdravstvena reforma znak, da se Amerika spreminja v tiranijo? Ker zdravstveno zavarovanje »vsiljuje« vsem – ker skuša ljudi »navleči« na državo, ker jih hoče postaviti v odvisnost od države (ne pa od trga, ki edini jamči svobodo, neodvisnost in demokracijo).

Zakaj hoče Obama ljudi »navleči« na državo? Ker skuša demokratom zagotoviti veliko, široko, nepremagljivo volilno bazo – ker skuša z lansiranjem vsem dostopnega zdravstvenega zavarovanja, z zavarovanjem nezavarovanih, podkupiti predvsem manjšine, priseljensko populacijo, ki so jo demokrati na odvisnost od države »navlekli« že z drugimi socialnimi programi (boni za hrano, nadomestilo za brezposelnost ipd.).

Če vprašate to novo »koalicijo voljnih«, ki je izvedla apokaliptično shock & awe invazijo na Ameriko, potem je ObamaCare nekaj, kar bo koristilo le »lenobnim«, »parazitskim«, »inferiornim« manjšinam, ki so nekonkurenčne, ki so odvisne od države in ki ne znajo živeti drugače kot v odvisnosti od svoje »varuške«. Zato se ne sme pod nobenim pogojem dopustiti dviga meje zadolževanja, zato je treba državo na vsak način zapreti in zato je treba Obamovo zdravstveno reformo neusmiljeno sesuti.

Vsem dostopno zdravstveno zavarovanje bo krščansko kulturo, ki naj bi temeljila na solidarnosti in sočutnosti, kvečjemu okrepilo, ne pa zamajalo ali uničilo.

V očeh te nove »koalicije voljnih« – »kot lilija bele neokonfederacijske nacije v naciji«, kot pravi Andrew O’Hehir (Salon.com) – je ObamaCare le dokončna, apokaliptična širitev tiranije, le armagedonska širitev socialne države (potuhe za revne, ki izkoriščajo in izsiljujejo bogate!), le pogubna širitev političnega darila manjšinam, ki postajajo volilna večina.

V tej histerični sli po zaprtju države in odpravi Obamove zdravstvene reforme je krepka doza rasne paranoje, ki je vztlela takoj po izvolitvi Baracka Obame, prvega temnopoltega ameriškega predsednika, zato niti ne preseneča, da so nekateri teapartijski jurišniki, recimo kongresnik William O’Brien, Obamovo zdravstveno reformo primerjali z Zakonom o pobeglih sužnjih – po tem zakonu, sprejetem leta 1850, je namreč ta, ki pobeglega sužnja ni vrnil njegovemu lastniku, kršil zakon. Češ: tako kot je zvezna vlada tedaj »pretiravala« z Zakonom o pobeglih sužnjih, zdaj Obama »pretirava« s svojo zdravstveno reformo. Nič, teapartijci v Obami vidijo le črnca (pobeglega sužnja!), ki hoče zasužnjiti belsko Ameriko.

Ironija je kakopak v tem, da na sužnjelastnike, ki so v Ameriki sredi 19. stoletja sprožili brutalno državljansko vojno, da bi lahko obdržali svoje sužnje (ja, da bi lahko obdržali svoje sužnje, so bili pripravljeni uničiti Ameriko), spominjajo prav teapartijci, pravi Bill Moyers. Ironija pa je tudi v tem, da teapartijci Obamovo zdravstveno reformo razglašajo za konec svobode, sami pa so s svojim zaprtjem države povzročili prav zaprtje Kipa svobode, večne luči ameriške svobode, njenega ultimativnega svetilnika.

Ukradli so nam državo!

Zaprtje države so izsilili ljudje, ki imajo evolucijo le za veliko laž, ki imajo podnebne spremembe le za mit, ki imajo abortus le za genocid, ki imajo geje le za psihopate, ki imajo istospolne poroke le za incest, ki se imajo za rojene lovce, ki nasprotujejo reformi imigrantske zakonodaje in legalizaciji nezakonitih priseljencev, ki ne trpijo davkov in regulacij trga, ki verjamejo, da bogati delajo za ljudstvo (bogatejši ko so, večja je blaginja), ki imajo državo le za zatiralko, socialno državo pa le za obliko tiranije, le za veliko »protiameriško« in »komunistično« prevaro, le za politično goljufijo, s katero si skušajo demokrati zagotoviti večno vladavino.

Ker je v Ameriki vse več etnične, manjšinske, priseljenske, »neameriške« populacije, ki so jo demokrati navlekli v odvisnost od (socialne) države, republikanci ne bodo več mogli zmagati, kar po tej logiki pomeni, da so obsojeni na status opazovalca, na manjšinski status, s čimer pa so na status manjšine obsojeni tudi sami belci, belski kristjani, jezni poraženci kulturne vojne, ki demokraciji ne morejo več zaupati (od tod puč, od tod zaprtje države) in ki zdaj vpijejo: Ukradli so nam državo! Hočemo jo nazaj!

Kar je kakopak skrajno čudno, če pomislite, da po drugi strani zahtevajo vitko državo, tako rekoč izginotje države. Ne le da Američani potrebujejo močno državo, ampak jo potrebujejo celo ameriški bogataši – prav močna država jim namreč zagotavlja stalne vojne, policijsko represijo, zaščito zasebne lastnine in odpiranje novih trgov.

Amerika si lahko povsem očitno privošči ObamaCare, vprašanje pa je, ali si lahko še privošči neoliberalce, teapartijce in krščanske fundamentaliste.