Prodano!

Časnik Delo je nedavno objavil rezultate ankete, ki naj bi kazali, da 60 odstotkov Slovencev podpira prodajo državnega premoženja. Kar je logično. Vprašanje se je namreč glasilo takole: »Kateri od naslednjih ukrepov povečanja prilivov v državni proračun je za vas najbolj sprejemljiv?« Mogoči so bili štirje odgovori: prvič, prodaja državnega premoženja, drugič, uvedba nepremičninskega davka, tretjič, poseg v socialne izdatke, in četrtič, ne vem. Naj vam država zviša davke ali naj proda državno premoženje? To je približno tako, kot če bi ljudi vprašal: naj vam država zapleni premoženje ali naj proda državno premoženje? Logično: rekli bi, naj raje proda državno premoženje. Le kdo bi hotel, da mu država zapleni premoženje?

Ironično: glede na strukturo vprašanja se je še malo ljudi odločilo za prodajo državnega premoženja. Toda tu je več ironij. Prvič, logika nagovarjanja javnosti, z anketnimi vprašanji vred, se je očitno tako sprevrnila in zaostrila, da ljudem v usta polaga pravilne – ali pa želene, pričakovane – odgovore. Vprašanje postaviš zato, ker veš, kakšen bo odgovor, ali bolje rečeno: vprašanje postaviš le zato, ker veš, kakšen bo odgovor. In v Sloveniji je trenutno, kot ste opazili, veliko »nenacionalnih interesov«, ki želijo slišati, da Slovenci podpirajo prodajo državnega premoženja. Drugič, če bo država prodala državno premoženje, še ne pomeni, da ne bo uvedla nepremičninskega davka in posegla v socialne izdatke. Ravno nasprotno: država bo izpeljala vse tri ukrepe. In tretjič, če bo država prodala državno premoženje, se utegne zgoditi, da bo morala zelo kmalu še bolj poseči v davke in socialne izdatke. Pri prvih navzgor, pri drugih navzdol.

Toda vse te male ironije zasenči neka druga ironija. Pojdimo po vrsti. Za začetek: to, da je anketa pokazala, da ljudstvo množično podpira prodajo državnega premoženja, državne zlatnine in srebrnine, državnih zakladov, je kakopak voda na mlin vsem tistim, ki nas zdaj že leta – še zlasti leta krize – prepričujejo, da bi šlo državi bolje, če bi bila vitka in brez premoženja. In zakaj bi bilo dobro, da bi bila brez premoženja? Ker je slab gospodar! Ker ne zna upravljati premoženja! Ker ljudstvo od tega nima popolnoma nič!

Tako se argumentacija začne. In od tu – od lažne premise, da ljudstvo od tega nima nič – je potem le korak do sklepa: ker ljudstvo od državnega premoženja nima nič, ga ne potrebuje – in ker ga ne potrebuje, je najbolje, da se to premoženje proda. Ta sofizem, ki so ga zvijali, frizirali in sladkali dovolj dolgo, da zdaj zveni kot nekaj najbolj logičnega, tako rekoč znanstvenega, se je spletel v pokroviteljsko pravljico. Joj, veste, Slovenci ne potrebujejo državnega premoženja. Le kaj jim bo? Itak ne vedo, kaj bi počeli z njim. Tujci imajo kaj početi z njim. Tujcem bo koristilo. Slovencem ne koristi. Ne, Slovenci ga niso veseli. Tujci pač – razveselijo se ga iz vsega srca. Slovencem je državno premoženje le v breme. Tujcem ne bo v breme. Tujci bodo z njim delali čudeže. Državno premoženje je za Slovence le kamenje. Tujci ga bodo spremenili v zlato. In tako dalje.

Jaka Racman gre v Slovenijo

In tako zdaj Slovenci drug drugemu dopovedujejo, da državnega premoženja ne potrebujejo. Tu pa se ne sveti zlato, ampak največja ironija izmed vseh. Nedolžna, ljubezniva, zaupljiva retorika, s katero skušajo Slovencem izpuliti državno premoženje, namreč hudo spominja na nedolžno, ljubeznivo, zaupljivo retoriko dobro znanih Disneyjevih stripov, ki jih pilotira Jaka Racman in ki sta jih že davno »prebrala« Ariel Dorfman in Armand Mattelart, avtorja knjige Kako brati Jaka Racmana.

Spomnite se le, kaj se zgodi, ko se Disneyjevi junaki odpravijo na pustolovščine v tretji svet, recimo v Azteško zemljo, Inco-Blinco ali pa Nemiristan. Tam vedno naletijo na »divjake« in »predljudi«, ki so tako iskreni, nerazumni, lahkoverni, nerazviti, plemeniti, nedolžni in otročji, da jim kar sami dajejo bogastva svoje zemlje. Zlato, diamante, surovine, skrite zaklade. Tono zlata zamenjajo za zapestno uro in podobne tehnološke drobnarije, vrata iz nerjavečega jekla za vrata iz čistega zlata, dragulje za milne mehurčke. Razumete, ne: tretji svet je tako otročji, da zlata in drugih svojih bogastev ne potrebuje. »Imamo dragulje, vendar za nas niso uporabni. Ne spravijo te v smeh kot čarobni mehurčki,« pravijo ti prijazni, dobrodušni, simpatični »divjaki«.

In ne le da je način, kako Disneyjevi junaki v tretjem svetu pridejo do bogastva, vedno prikazan kot čarovnija, ampak tudi sami domorodci uživajo v tem imperialističnem plenjenju njihovega bogastva. »Vsakič, ko jim odvzamejo kak predmet, se okrepi njihovo zadovoljstvo.«

Disneyjevi stripi ustvarjajo vtis, da imperialisti – »dobri gospodarji«, »dobri tujci«, »nepristranski prijatelji domorodcev« – jemljejo le tisto, kar je v tretjem svetu odvečno in nepotrebno. In ker je zlato za domorodce neuporabno, ga je bolje odstraniti. V Ameriki ga je mogoče koristno uporabiti. To ni ropanje, ampak usluga. Imperialisti delajo svojim kolonijam – ali pa malim, naivnim nacijam – uslugo! Za bogastvo v tretjem svetu preprosto ni zanimanja: domorodci ne vedo, kaj bi z njim.

Ergo: vsi ti Disneyjevi »divjaki« komaj čakajo, da se znebijo zlata. Zlato je le breme. Vsakomur, ki jih razbremeni, so globoko hvaležni. In zdaj se vprašajte: mar Slovenci ne izgledajo kot Disneyjevi »divjaki«? Mar ne izgledajo kot Disneyjevi »predljudje«, ki živijo za dan, ko jih bodo razbremenili tuji investitorji? Mar ne izgledajo kot Disneyjevi Nemiristanci, ki imajo občutek, da jim tujci delajo uslugo.

In če malce bolje prisluhnete tej nedolžni, ljubeznivi, zaupljivi retoriki prodaje državnega premoženja, potem lahko slišite natanko to: še hvaležni bomo lahko, če bo kdo sploh hotel kupiti naša državna podjetja! Morali jih bomo prodati za en evro! Naredili nam bodo uslugo! Nam državno premoženje ne koristi! Tujcem bo koristilo! Nam je odveč! Tujcem bo prišlo prav!

Ni kaj, Slovence so spremenili v Disneyjeve like. Tisti, ki hočejo slovensko državno premoženje na vsak način »čarobno« prodati, imajo do Slovencev natanko tak odnos, kot ga imajo Disneyjevi junaki do »divjakov« in »predljudi«, ki jih srečujejo v tretjem svetu.

Neenakost za vse

In dobro veste, kaj se zgodi, ko kdo podvomi o tej nedolžni, ljubeznivi, zaupljivi retoriki prodaje državnega premoženja: takoj dvignejo glas in začnejo mahati z mafijo. Češ: državno premoženje moramo prodati, da bomo prirezali krila mafiji! Da jo bomo onemogočili! Da bomo z njo obračunali! Vprašanje je le, kateri mafiji pripada ta, ki hoče na vsak način prodati državno premoženje. Tako kot je le vprašanje, kateremu lobiju pripada ta, ki lobira za prodajo državnega premoženja, ker bi to – vsaj tako slišimo – pokopalo lobije. Ko govori, da nas bo prodaja državnega premoženja odrešila lobijev, namreč zveni prav kot lobist tujih investitorjev, ki skušajo čim ceneje kupiti slovenska podjetja. Prodaš državna podjetja, pa v deželi ni več mafije in lobijev. Res – čarovnija! Potem bomo vsi enaki. Kajti zdaj smo neenaki zaradi mafije in lobijev.

Tako kot »divjaki« in »predljudje« v Disneyjevih stripih potrebujejo junake iz prvega sveta, magične Tujce, čudežno trdo, zavojevalsko, jekleno roko, ki jim bo naredila uslugo (in jih razbremenila zlata, diamantov ipd.), tudi slovenski lobisti in drugi »prodajalci« državnega premoženja kličejo trdo, zavojevalsko, jekleno roko, tuje investitorje, ki bodo obračunali s slovensko mafijo in slovenskimi lobiji. Zato se niti ne moremo čuditi, da ti »prodajalci« stalno kličejo tudi trojko, ono drugo trdo, zavojevalsko, jekleno roko, ki bo obračunala s slovensko mafijo in slovenskimi lobiji. Jasno, trojka ni mafija. Niti lobi. Tako kot tuji investitorji niso mafija. Niti lobi. Trojka in tuji investitorji bodo poskrbeli, da bomo spet vsi enaki. Nehajte.

V Kornbluthovem dokumentarcu Neenakost za vse (Inequality for All) se Robert Reich, avtor knjige Superkapitalizem, sicer nekdanji Clintonov minister, zdaj profesor na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju, sprašuje: »Koliko neenakosti lahko imamo, da imamo obenem tudi kapitalizem?« Koliko družbene neenakosti si lahko kapitalizem še privošči, če hoče preživeti? Koliko družbene neenakosti prenese kapitalizem? Emmanuel Saez in Thomas Picketty, ugledna francoska ekonomista, sta nedavno objavila raziskavo, ki kaže, da sodobna zgodovina take družbene neenakosti, kot je danes, ne pomni. Nikoli ni bila večja kot zdaj. Toda ta strahovita družbena neenakost ne ogroža le demokracije in svoboščin, pravi Reich, ampak vodi tudi v vse hujšo politično in družbeno polarizacijo ter silovito mobilizacijo množic, ki jih politika ne bo mogla več obvladovati, tako da se bo vse skupaj končalo na ulici, bodisi z revolucijo ali pa vojno. Izgubiš mafijo in lobije – dobiš revolucijo in vojno.

Privatizacija politike

Toda vprašanje, koliko družbene neenakosti si lahko še privošči kapitalizem, je treba razumeti tudi v kontekstu Forbesove lestvice najbogatejših ljudi na svetu, ki kaže, da se je število milijarderjev v času krize povečalo – zdaj jih je 1426. Z večanjem družbene neenakosti se je povečalo število milijarderjev. Toda milijarderji niso postali milijarderji zaradi neverjetne sreče, ki so jo imeli, ali pa zaradi neverjetnih priložnosti, ki so jih izkoristili, ampak predvsem zaradi politike privatizacije in deregulacije, ki je »čarobno« zaobjela ves svet. Zakaj »čarobno«? Ker so ustvarili vtis, da sta privatizacija in deregulacija – v paketu z razdavčitvijo bogatih! – nekaj najbolj naravnega in samoumevnega. Država, ki vse privatizira, dokaže, da je dosegla zrelost.

Kako to, da privatizacija in deregulacija – v paketu z razdavčitvijo bogatih! – izgledata tako naravno in samoumevno, kot zadnji stadij človeškega razvoja? Dovolj je že, da preletite ta Forbesov seznam, pa vam v oči takoj pade kopica milijarderjev, recimo brata Koch (Koch Industries) ali pa družina Walton (Wal-Mart), ki so ogromno investirali v to, da privatizacija in deregulacija izgledata tako naravno in samoumevno, ali bolje rečeno, ti milijarderji financirajo, sponzorirajo in subvencionirajo raznorazne inštitute, možganske truste, društva in ekonomiste, da »znanstveno« in »objektivno« slavijo in poveličujejo ideologijo privatizacije in deregulacije. Veliko denarja so zapravili, da bi privatizacija, deregulacija in razdavčitev bogatih izgledale kot nekaj, brez česar svet ne more živeti – kot usluga. Ni naključje, da sta brata Koch glavna sponzorja gibanja Tea Party, ki slavi privatizacijo, deregulacijo in razdavčitev in ki hoče na vsak način sesuti Obamovo zdravstveno reformo, alias »nacionalizacijo« zdravstvenega zavarovanja.

Da bi ideologijo privatizacije – prodaje državnega premoženja – ohranili pri življenju, potrebujejo ogromno denarja in možganskih trustov, ki impersonirajo akademske inštitute (Adam Smith Institute, American Enterprise, Heritage Foundation, Cato Institute itd.), univerze (University of Chicago), lobistično-aktivistične medije (Public Interest, Wall Street Journal, Washington Times, Fox News), sklade (Olin, Smith Richardson, Pew Charitable Trust) in bogate subvencije, ki jih zagotavljajo desničarski milijarderji. Je kaj bolj sprevrženega in hinavskega od ideologije, ki oznanja totalno privatizacijo, deregulacijo in liberalizacijo, sama pa na trgu ne more preživeti brez stalnih subvencij, donacij in dokapitalizacij?

Ne, privatizacija in deregulacija trgov ter razdavčitev bogatih niso nič naravnega in samoumevnega, ampak produkt zarotniškega lobiranja, v katerega je bilo vloženega ogromno denarja. Koliko denarja so zapravili v Sloveniji, da zdaj prodaja državnega premoženja izgleda kot usluga, ki nam jo bodo naredili tuji investitorji? Pa jih tožite! Kar bi bilo približno tako, kot če bi tožili mafijo.

Ko so se te dni Slovenci šemili in »praznovali« noč čarovnic, so se hitro spet oglasili dušebrižniki, ki so sopihali in stokali: Ali moramo Slovenci res prevzemati vse ameriške običaje? Glej no, kdo se oglaša! Logi, iz katerih prihaja zgražanje nad prevzemanjem ameriških običajev a la noč čarovnic, so natanko logi, ki podpirajo ultimativne ameriške običaje – privatizacijo, deregulacijo in razdavčitev bogatih. Kaj je prevzemanje noči čarovnic v primerjavi s prevzemanjem privatizacije? To, kar je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke.

Tisti, ki lobirajo za privatizacijo državnega premoženja, stalno kažejo na Ameriko: v Ameriki je vse privatizirano, pa glejte, kako dobro ji gre! Če je lahko v Ameriki vse privatizirano, potem je lahko tudi pri nas! Če ameriški kapitalizem vzdrži to stopnjo privatizacije, potem jo bo vzdržal tudi slovenski kapitalizem! Toda lobisti, ki to govorijo, in ljudje, ki to verjamejo, pozabljajo na nekatere usodne reči, recimo na to, da Slovenija nima ameriške vojske, da torej nima shock & awe vojske, ki bi ji z napadi, invazijami, puči, okupacijami, daisy cutterji in podobnimi »čarovnijami« odpirala nove trge.

Ironično, Američani temu pravijo »nacionalni interes«. In ta svoj »nacionalni interes« branijo. Mi pa upamo, da bodo trojka in tuji investitorji enkrat za vselej odpihnili naš nacionalni interes. In celo verjamemo, da nam bodo s tem naredili uslugo.

Zato ne preseneča, da se naši politiki obnašajo, kot da je privatizacija države že uspela. Politične elite nočejo stran. Alenka Bratušek po zaupnico ne bo šla k ljudstvu, ampak v parlament, k poslancem svoje koalicije. Predčasnih volitev ne bo. Le zakaj bi jih imeli? Itak ne bi ničesar spremenile, pravijo. Zakaj bi potem sploh še imeli volitve? Katerekoli volitve. Ni razloga. Slovenske politične elite so že izpeljale svojo malo privatizacijo – privatizacijo politike. Da bi lahko obdržale politiko, bodo prodale državo.

Do privatizacije zdravstva, šolstva, zaporov in gasilstva je le korak.