Srbsko-slovenski pakt, ki ga ni bilo

Vztrajam pri dejstvih. Z Miloševićem se nisem nikdar dogovarjal, ne osebno ne prek posrednikov, tajno pa še najmanj.

Dr. Letica trdi drugače: »Nesporna zgodovinska resnica je, da se je gospod Kučan z Miloševićem večkrat sestal in dogovarjal, neposredno, prek posrednikov, javno in tajno.« (Mladina št. 43, 25. 10. 2013, str. 4)

Njegov osrednji argument je sestanek med delegacijama Slovenije in Srbije v Beogradu 24. januarja 1991.

Naj spomnim, za kaj je takrat na srečanju v Beogradu šlo. Po plebiscitu o osamosvojitvi Slovenije je bila v razširjenem predsedstvu Slovenije sprejeta odločitev, da v bilateralnih srečanjih seznanimo vodstva drugih republik o namerah in stališčih Slovenije. Prvo tako srečanje je bilo omenjeno srečanje z vodstvom Srbije. Temu so sledila srečanja z vodstvom BiH v Sarajevu 26. januarja, z delegacijo Črne gore v Ljubljani 30. januarja ter vodstvom Makedonije v Ljubljani 6. februarja 1991.

Slovensko-srbsko srečanje v Beogradu je bilo prvo po več kot dveh letih, saj je Srbija po slovenskem političnem zborovanju v Cankarjevem domu v podporo kosovskim rudarjem odklanjala razgovore s Slovenijo in celo razglasila bojkot slovenskega blaga.

V imenu Slovenije so v pogovoru s srbskim vodstvom v Beogradu sodelovali tudi dr. France Bučar, dr. Jože Mencinger, dr. Dušan Plut, dr. Miha Ribarič in Marjan Šiftar, v srbski delegaciji pa so bili ob Slobodanu Miloševiću še dr. Slobodan Unković, predsednik narodne skupščine, dr. Dragutin Zelenović, mandatar za sestavo vlade, in dr. Stanko Radmilović, predsednik izvršnega sveta. To torej ni bilo moje srečanje z Miloševićem.

Ko dr. Letica slovensko-srbsko srečanje spreminja v srečanje Milošević-Kučan in ga kvalificira kot »prvi in neposredni dogovor/sporazum Milošević – Kučan«, samovoljno spreminja udeležence tega srečanja in njegovo vsebino. Mimogrede, na srečanju ni bilo dr. Borisava Jovića in tudi ne »sestanka Kučan-Milošević-Jović 24. januarja 1991«, ki ga navaja dr. Letica.

Po srečanju je bilo objavljeno sporočilo za javnost, ki ga dr. Letica interpretira kot privolitev Slovenije oz. Kučana, da Milošević oz. Srbija vzpostavi srbsko državo na vsem ozemlju, na katerem živijo Srbi, s čimer naj bi Slovenija oz. Kučan pristala na spreminjanje meja med republikami nekdanje Jugoslavije in na srbsko prisvajanje ozemlja Republike Hrvaške. A uradno sporočilo za javnost je bilo povsem jasno: pravica kateregakoli naroda do lastne države ne more iti na račun enake pravice drugih narodov oz. republik do lastne države. S pogovori smo podrobno seznanili Franja Tuđmana in njegove sodelavce na zagrebškem letališču še isti dan ob vrnitvi v Ljubljano. Za srečanje sem se poprej dogovoril s predsednikom Tuđmanom. To se nam je zdelo še posebej pomembno zaradi načrtovanega hrvaško-srbskega srečanja. Takrat smo svoje aktivnosti redno usklajevali s Hrvaško.

Čemu služijo insinuacije, da se je Slovenija o svoji osamosvojitvi dogovarjala s Srbijo, in povrh vsega na račun Hrvaške?

Na srečanju v Beogradu, tako kot tudi na srečanju z vodstvi drugih republik, nismo povedali nič drugega kot to, da želimo uveljaviti svojo pravico do samoodločbe, ki smo jo demokratično potrdili na plebiscitu decembra 1990, da jo želimo uveljaviti na miren in sporazumen način, ne proti nikomur in ne na račun enakih pravic drugih. Zdelo se nam je samoumevno, da imajo enako pravico tudi vsi drugi narodi, kot tudi to, da je ta pravica omejena z enako pravico drugih.

Nekdanji svetovalec predsednika Tuđmana piše, da so »odhod Milana Kučana v Beograd na tajno dogovarjanje o tem, da lahko Slovenija svobodno izstopi iz Jugoslavije, razumeli kot izdajo, ker sta štiri dni prej Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o skupni obrambi«. Puščam ob strani, koga je mislil z oznako »mi«. Povedati pa je treba, da ta tako imenovani slovensko-hrvaški sporazum o skupni obrambi, ki so ga podpisali ministri za obrambo in notranje zadeve Janez Janša, Igor Bavčar, Jože Boljkovac in Martin Špegelj, ni bil nikakršen sporazum med Slovenijo in Hrvaško. Vsaj slovenska ministra za tak sporazum nista imela ne pooblastila ne platforme. Slovensko predsedstvo je dogovor ministrov zavrnilo, namesto tega je bila sprejeta samo splošna izjava o razmerah in usklajenem sodelovanju obeh republik.

Ponovim pa naj: moj odhod oz. odhod slovenske delegacije v Beograd ni bil tajen, še manj je bil to slovensko-srbski dogovor o odhodu Slovenije iz Jugoslavije. V Beograd nismo šli prosit za vizum za izhod iz Jugoslavije, saj Srbiji, pa tudi nikomur drugemu nismo priznavali vloge, da odloča o usodi drugih jugoslovanskih narodov ali o tem, kdo lahko odide iz Jugoslavije in pod kakšnimi pogoji. O svoji usodi smo bili odločeni odločati samostojno, zato smo tudi izvedli plebiscit. Po končanih srečanjih z vodstvi drugih republik pa smo predlagali resolucijo o razdružitvi (20. 2. 1991) in iz odgovornosti za demokratizacijo na celotnem območju Jugoslavije preverjali, ali je mogoče še najti kakšno obliko ureditve Jugoslavije kot prehoda v mirno razdružitev nekdanje skupne države.

Če ne upoštevam pričanja v procesu proti Miloševiću na mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu 21. maja 2003, sem po januarskem sestanku leta 1991 v Beogradu Miloševića videval le še na skupnih uradnih sestankih predsednikov republik spomladi 1991 in na mirovni konferenci o Jugoslaviji v Haagu in Bruslju jeseni tega leta.

Kaj je o odhodu Slovenije iz Jugoslavije razmišljal Borisav Jović v svojem dnevniku, katerega odlomek kot argument navaja dr. Letica, je stvar Jovićevih razmišljanj in verjetno tudi drugih iz takratnega srbskega vodstva. Za razjasnitev tega je bilo dovolj priložnosti na vsakem od 48 tajnih srečanj Franja Tuđmana in Slobodana Miloševića, do katerih je prišlo po srečanju delegacij Slovenije in Srbije v Beogradu januarja 1991.

Stališča Slovenije sem pojasnjeval v preštevilnih intervjujih za mednarodno javnost, tudi za hrvaško in za srbsko, po januarskem srečanju tudi za Vjesnik in Borbo. Ne bi ponavljal svojih takratnih stališč. So konsistentna in ne odstopajo od načelnih opredelitev, zapisanih v uradnih slovenskih dokumentih pred plebiscitom in po njem. Naj k temu še dodam, da so upoštevala tudi nevarnost, da bi se v procesu razpadanja Jugoslavije uveljavljala politika »kri in zemlja«, ki vztraja pri nacionalno čistih ozemljih, tudi za ceno etničnega čiščenja in genocida. Tudi na temelju slovenskih izkušenj sem se zavzemal za visoke standarde varstva nacionalnih manjšin. Žal je bilo prav vprašanje manjšin – na eni strani stališče, da deli naroda nikjer ne morejo biti manjšina, in na drugi strani nepriznavanje položaja in pravic manjšin – v marsičem razlog za kasnejša vojna hudodelstva. Izrazito je Slovenija nasprotovala tudi nasilnemu spreminjanju meja med republikami.

Slovenija je Hrvaški v vojni pomagala po svojih najboljših močeh, z diplomatsko aktivnostjo, odprto komunikacijo, oblikovanjem svetovnega javnega mnenja, pa tudi z odstopom orožja, ki ga Slovenija za svojo obrambo ni potrebovala. Trgovanje z orožjem pa je bilo nelegalno in ni imelo podlage v sklepih predsedstva države.

V Beograd nismo šli prosit za vizum za izhod iz Jugoslavije, saj Srbiji, pa tudi nikomur drugemu nismo priznavali vloge, da odloča o usodi drugih jugoslovanskih narodov.

Nikakor nočem primerjati vojne proti Sloveniji in vojne na Hrvaškem. Vrsta razlogov je, da je bila vojna proti Sloveniji drugačna, da je trajala samo deset dni in da se je s pomočjo Evropske skupnosti končala z moralno in politično premočjo Slovenije, vojaškim premirjem, odhodom agresorske armade in z mirovnimi pogajanji. Je pa tudi vrsta razlogov, da se je na Hrvaškem vojna žal končala z Nevihto. O tem ne želim polemizirati.

A vsekakor se mi zdi skrajno podcenjujoče in žaljivo imenovati vojno proti Sloveniji »operetno«. Ali je bila vojna proti Sloveniji prava vojna, lahko povedo pripadniki teritorialne obrambe in milice, ki so stali pred tanki, ki so prišli v Slovenijo iz vojašnic na Hrvaškem in so bili v spopadih z enotami JLA ranjeni ali so v njih izgubili svoje soborce.

Kar zadeva srečanje dr. Bučarja in dr. Rupla z Dobrico Ćosićem v Beogradu 14. avgusta 1991, ki je tretji argument dr. Letice, se mi prav tako zdi nedopustna zamenjava udeležencev tega dogodka, ko dr. Letica mimogrede in sprenevedavo tisto srečanje spremeni v pakt Kučan-Milošević. Tudi za trditev, da je na tem srečanju šlo za »posredniški« dogovor z Miloševićem, nima nikakršne osnove, vsaj glede posredništva v mojem imenu. Naj dodam še to, da nikjer nisem bralcem Mladine sugeriral, da si je dr. Letica to srečanje izmislil.

O »posredništvu« z Miloševićeve strani pa sporoča Ana Ćosić, po pogovoru s svojim očetom Dobrico, naslednje: »Pogovor mojega očeta, Rupla in Bučarja 14. avgusta 1991 je bil parafiran kot zapisnik. Samo kot zapisnik. Vsebina je znana Ruplu in Bučarju, obema pa je znana tudi vsebina pogovora, ki je potekal v naši zasebni hiši v Beogradu. Ta zapisnik pogovora je danes v zasebnem arhivu v hiši Dobrice Ćosića, torej v naši hiši. Oče dodaja, da ta pogovor oziroma dokument tega pogovora nima nikakršne, ampak res nikakršne zveze z Miloševićem. Med drugim tudi dejstvo, da je ta papir v zasebnem arhivu, dokazuje, da to ni nikakršen državni dokument ali tajni pakt.«
(Mladina št. 42, 18. 10. 2013, str. 25)

Strinjam se, »slovenska in hrvaška javnost imata pravico izvedeti vso resnico o hrvaško-slovenskih in slovensko-srbskih sporazumih in nesporazumih iz te daljne preteklosti«. Ob tem pa se mi zastavlja vprašanje, čemu služijo insinuacije, da se je Slovenija o svoji osamosvojitvi dogovarjala s Srbijo, in povrh vsega na račun Hrvaške. To se ni dogajalo, saj bi bilo v globokem neskladju z načeli, s katerimi smo utemeljevali svojo pravico do samoodločbe in svoj predlog o mirni razdružitvi nekdanje skupne države. Zato so te insinuacije skrajno žaljive do takratnega političnega vodstva Slovenije in njenih državljanov.