Srđa Popović (1937–2013)

Srđa Popović se je rodil v ugledni odvetniški družini. Njegov oče je pred drugo svetovno vojno branil komuniste, čeprav sam nikoli ni bil komunist, in Srđa je začel braniti oporečnike v državi, ki je bila pod oblastjo komunistov. Tedaj si je res malo odvetnikov izbralo tako nevarno poklicno opredelitev. A zaradi uspešnega poslovanja družinske odvetniške pisarne je Srđa lahko brez omahovanja prevzemal primere, zaradi katerih je bil potem javno ožigosan, zasledovala ga je policija, napadali so ga, onemogočali in sodno preganjali, celo obsodili (pogojno). Vse to pa mu je hkrati prineslo mednarodni ugled borca za človekove pravice.

Srđa Popović je kot odvetnik vodil politične akcije in svetoval pri politični dejavnosti najprej študentov, pozneje celotne jugoslovanske disidentske populacije. Prvo znano peticijo je poslal na prvo zasedanje KEBS-a v Beogradu leta 1975; uspešno, saj so nam dvestotim vrnili potne liste, ki so nam jih odvzeli leta 1968 – res pa so nekateri kmalu spet ostali brez njih. Leta 1981 je sestavil peticijo proti surovemu ravnanju z albanskimi kosovskimi študenti med uličnimi protesti v Prištini. Podpisalo jo je več kot dvesto ljudi. Od leta 1980 je sprožal pobude za odpravo smrtne kazni. Izkazalo se je, da je skrajni domet akcije v Srbiji ljubiteljski debatni klub, zato je Srđa predlagal, naj se s pobudo poskusi v Sloveniji, kjer smrtna kazen že leta ni bila več dosojana. Tako so Božidar Slapšak, Jaša Zlobec, Marko Uršič, Jure Detela in Alenka Puhar sestavili peticijo, ki jo je Mladina ne le objavila, temveč je tudi zbirala podpise zanjo. Z več kot tri tisoč podpisi je bila to takrat daleč najuspešnejša jugoslovanska peticija, podpisali so jo celo nekateri politiki, denimo Franc Popit in Ivan Stambolić. Podoben vsejugoslovanski uspeh je imela njegova peticija zoper 133. člen kazenskega zakonika, ki se je nanašala na svobodo izražanja. Pri obtožbah zaradi verbalnega delikta je pomagal zapornikom, ki jih sicer ni zastopal pred sodiščem: podatke o takšnih primerih je pogosto pošiljal organizaciji Amnesty Iternational. Leta 1987 je spodbudil podpisovanje peticije za izpustitev Adema Demaçija, Albanca s Kosova, ki je bil v zaporu zaradi verbalnega delikta, in to dlje kot Nelson Mandela (29 let). Demaçi je bil kmalu potem osvobojen.

Srđa Popović vse do razmaha nacionalizma v Jugoslaviji ni veliko nastopal v javnosti, celo tedaj ne, ko so ga preganjali mediji – ko je denimo prevzel obrambo Andrije Artukovića, ustaškega zločinca. A ko se je znašel pred novo pretečo nevarnostjo, je spoznal, da je prav javnost ključno področje boja za mir in proti nacionalizmu. Zato je ustanovil tednik Vreme (1989) in začel vse pogosteje nastopati v medijih. Tistega dne, ko je JLA napadla Slovenijo, je z družino odšel v ZDA. V Beograd se je vrnil leta 2001, opremil je in podpiral nove medije, denimo Peščanik, ki nadaljuje brezkompromisni boj za dostojanstveno državljansko držo.

Po umoru Zorana Đinđića je Srđa Popović sprožil sodne procese, ki bi lahko privedli do razkritja tistih, ki so ta umor načrtovali in ga naročili. Z njegovo smrtjo se bo postopek verjetno zavlekel, morda v nedogled. V tem zadnjem obdobju življenja je Srđa Popović končno začel pisati knjige o svojih procesih. Njegovo pisanje je odličen primer precizne in koncizne misli, brez vsakršnega olepševanja in egocentričnosti, hkrati pa prav tako odličen primer tistega, kar se je v zgodovini književnosti in kritike že veliko prej imenovalo beograjski slog.

Od svojih stališč ni odstopal niti za ped: menil je, da bi morali s kratko in dobro izpeljano vojaško operacijo mednarodnih sil preprečiti genocid, najprej v Bosni, nato pa še na Kosovu, vztrajno je ponavljal, da se v Srbiji še ni niti začel proces priznavanja odgovornosti, ki bi bil ključen za kakršnokoli notranjo in zunanjo ureditev države, vedno je trdil, da je Srbija sprožila vojno v Jugoslaviji, ter menil, da je proces osamosvajanja Kosova že zdavnaj končan ... Si je sploh mogoče predstavljati sovraštvo, s katerim so ga sprejemali v številnih krogih v Srbiji? Vendarle pa je bil ena tistih javnih osebnosti v tej državi, ki so jo iz tujine redno pozivali, naj predstavijo svoj pogled na razmere: mirno in vljudno je znal povedati marsikaj, česar gostitelji niso pričakovali ...

Srđa Popović je bil zgled državljana, ki brani in širi polje človekovih pravic – v vsakem sistemu, v zakonskih okvirih in dosledno nenasilno.