Throwing Muses: Purgatory/Paradise

Če bi v preteklih dvajsetih letih morali izbrati enega samega izmed kritiško zelo cenjenih, obenem pa po komercialni plati skorajda spregledanih ameriških alternativnih bendov, bi se morali zagotovo odločiti za skupino Throwing Muses.

Pred dvajsetimi leti sta jo ustanovili polsestri Kristin Hersh in Tanya Donnely s prijatelji, že tri leta kasneje pa je podpisala pogodbo s slovito britansko založbo 4AD, kar je pripeljalo do prvenca, ki so ga poimenovali kar po bendu. Neposrednost, navidezna besedilna zmedenost, značilen kitarski zvok in prepoznavna ritmičnost so jo kmalu izstrelili kot eno izmed bolj prepoznavnih univerzitetnih skupin v ZDA, a zdi se, da to takrat ni kaj dosti pripomoglo k širši prepoznavnosti.

Ko je skupina po albumu The Real Ramona (1991) v svoj glasbeni izraz vnesla nekaj lahkotnejših, konvencionalnejših prvin, zlasti pri vokalih, pa tudi v strukturi samih komadov, so se pojavila avtorska nesoglasja med polsestrama in Donnelyjeva je zasedbo zapustila. Toda Hersheva je že naslednje leto znova ustanovila skupino Throwing Muses, tokrat »le« skupaj z bobnarjem Davidom Narcizom in basistom Bernardom Georgesom. Ti trije še danes sestavljajo njeno jedro. V tem obdobju je skupina posnela nekaj dobrih plošč, kot so denimo Red Heaven (1992) ali njena verjetno najdostopnejša in najbolj znana stvaritev University, ki ji je z uspešnim singlom Bright Yellow Gun uspelo pritegniti pozornost najvidnejših glasbenih medijev, vendar brez finančnih rezultatov.

Potem so se vsi trije člani bolj osredotočili na solo projekte in v drugi polovici devetdesetih let je skupina delovala le še občasno. Po ploščku Limbo (1997) je izdala samo še »povratniški« album Throwing Muses (2003), s katerim se je predstavila kot zrela, polnokrvna rock’n’roll skupina – z nepričakovanimi obrati znotraj komadov, bizarnimi besedili in neverjetno svežino.

Sledilo je deset let diskografskega premora, kar bi, zlasti v današnjem času, lahko razumeli kot prenehanje delovanja. Toda to za zasedbo Throwing Muses ne velja. Zdaj se je vrnila z obsežno zbirko večinoma krajših skladb (32 naslovov!), zaradi česar ji moramo priznati, da je pravzaprav izredno plodovita, tudi zato, ker so bili njeni člani ves ta čas samostojno glasbeno dejavni.

Že v uvodnih komadih tokratnega albuma je predstavljeno njegovo temeljno vodilo, ki se na besedilni ravni ukvarja z meditativno poezijo, pravičnostjo, strahovi, glasbena plat pa se giblje v več smereh – skupina izraža jezo z dobro strukturiranimi kitarskimi komadi z neenakomernimi ritmi in jeznim sugestivnim, nekoliko ostarelim, a še zmeraj očarljivim vokalom Kristin Hersh (Sunray Venus, Morning Birds 1), raziskuje pa tudi svojo akustično plat (Milan).

Z novo ploščo dokazuje, da je rock’n’roll način življenja – ki ne potrebuje instantne kontinuitete –, tudi če med dvema studijskima izdajama mine celo desetletje. Sveže.

_3G-VTAuUSI