Demokratični socializem obstaja

Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

22. 11. 2013  |  Mladina 47  |  Komentar

Po Sloveniji je zakrožil izraz »demokratični socializem« in včasih se je težko znebiti vtisa, da je padel kar z neba. V postsocialističnih družbah raba tega izraza bržkone pomeni provokacijo, saj je po desetletjih ideoloških izkrivljanj izraz socializem postal sopomenka za totalitarizem, demokratični socializem pa tvega, da ga bo marsikdo pomešal z realsocializmom. Vsi tisti, ki si z zagovarjanjem demokratičnega socializma sedaj prizadevajo vnesti neko svežino v slovenski politični prostor, nemara dobro poznajo njegovo zgodovino. Seveda pa se vedno najde dovolj vulgarnih forumaških kričačev, ki trmasto vztrajajo, češ da demokracija in socializem ne gresta skupaj. To nekompatibilnost naj bi bilo mogoče preveriti faktično-zgodovinsko in ideološko-politično.

Tem kvazikritičnim, a dejansko često neinformiranim glasovom lahko človek samo prijazno svetuje, naj se malce razgledajo. Kdor se zavzema za drugačno formo demokratične ureditve od njene kapitalistično-parlamentaristične različice, za katero je danes že naravnost banalno opozarjati, da doživlja zgodovinski mrk, pa mora vsekakor imeti v mislih, da sta ideja demokratičnega socializma in njena aktualna vrnitev v okviru evropskih političnih bojev intimno povezani z nekim nelagodjem pri levici.

Zakaj je smiselno govoriti o takšnem nelagodju in kaj je zanj značilno? To nelagodje je pravzaprav vezano na nekaj, kar bi mnogi sprejeli kot dejstvo, namreč da levica strogo gledano ne obstaja. Ne obstaja v tistem smislu kot denimo obstaja desnica. Desni del političnega spektra je »konsistenten« in predvsem poenoten skozi kapitalistični okvir, ki ga od konca sedemdesetih let najagresivneje zastopa neoliberalna političnoekonomska paradigma. Levica takšnega »regulativnega okvira«, ki bi jamčil neki minimum njene enotnosti in koherence, nima. Seveda bi ga lahko videla denimo v Marxovi kritiki politične ekonomije, ki še vedno ostaja nepresegljiva teoretska in politična konfrontacija s kapitalizmom. Vendar je bila bolezen levice vedno v njenem dlakocepskem sektaštvu in fragmetiranosti. Pred seboj imamo torej globalni scenarij, v katerem se soočata neoliberalno politično Eno in fragmentirano mnoštvo levic brez skupne paradigme. Kdo bo v takšni situaciji potegnil kratko, je že skoraj vnaprej odločeno. Seveda pa je vrednost ideje demokratičnega socializma, da je v zgodovini poskušala nastopiti kot takšen regulativ, vendar njene prigode pričajo, da ji to ni uspelo. To seveda ne pomeni, da se ne splača poskusiti še enkrat in v najslabšem primeru »spodleteti bolje«, kot bi rekel Beckett. Pri tem je treba samo upati, da se bomo levičarji tokrat vendarle fokusirali na »bolje« in ne toliko na »spodleteti«.

Izvor demokratičnega socializma najdemo v Nemčiji konec 19. stoletja. Izraz je prvi uporabil Friedrich Engels, vendar je šele Wilhelm Liebknecht, oče nemške socialdemokratske stranke, leta 1869 prvič sistematično mislil povezavo socializma in demokracije, v katerih je po njegovem treba videti dva različna vidika, ali morda bolje, dve poimenovanji istega političnega prizadevanja za socialno pravično družbo, v kateri so tendence kapitalizma in njegovega brezkompromisnega izkoriščanja »človeškega kapitala« vsaj regulirane, če že ne popolnoma odpravljene. Današnji kritiki tega izraza vse prepogosto pozabljajo, da »demokratični socializem« stoji v samem korenu socialdemokracije. Nemara pa to najbolj in v prvi vrsti pozabljajo socialdemokrati sami.

Zgodovinska amnezija je čudna reč in se po navadi dogaja za hrbtom svojih nosilcev, ki govorijo stvari, za katere ne vedo, od kod prihajajo in kakšen zgodovinski kontekst jih determinira. Socialdemokracija je zaradi te politične pozabljivosti – ali pa nemara zgolj nenačelnosti? – že dobri dve desetletji integralni del neoliberalizma, kar je navsezadnje najbolje razvidno ravno v Nemčiji, ki je pod socialdemokratskim kanclerjem Gerhardom Schröderjem vstopila v novo tisočletje z razvpito agendo 2010, na podlagi katere so »demokratični socialisti« uvedli nadvse agresiven in prekaren sistem socialne pomoči HARZ 4, o katerem je bilo tudi v teh krajih prelitega že veliko črnila. Schröderjev obrat v nemški socialdemokraciji je mogoče oddaljil stranko od njenih demokratičnosocialističnih korenin, vendar je hkrati sprožil proces, ki se je leta 2007 končal z ustanovitvijo politične stranke levice, Die Linke.

Stranka je medtem postala svojstven zgled za organizacije levega polja drugod po Evropi, zlasti v državah, ki sta jih v zadnjih petih letih najbolj udarili političnoekonomska kriza in vsiljena politika varčevanja, ki nalaga prekarnost za vse. V nemškem političnem prostoru je Die Linke nastopila kot stranka, ki si je ponovno prilastila označevalec »demokratični socializem«, kar v nekdaj razdeljeni državi ni bila lahka naloga. Die Linke je izšla iz združitve PDS, Stranke demokratičnega socializma, ki je v strogem pomenu besede naslednica vzhodnonemške stranke SED, Socialistične stranke nemške enotnosti (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands), in grupacije severno- in južnonemških socialdemokratov, ki so leta 2003 iz protesta proti novi usmeritvi Schröderjeve SPD (socialdemokratov) zapustili stranko in ustanovili ločeni skupini, ti pa sta se kasneje združili v WASG, Volilno alternativo delo in družbena pravičnost (Wahlalternative Arbeit und soziale Gerechtigkeit). Die Linke je tako rezultat nadvse konkretnih političnih procesov, zlasti polemik znotraj SPD zaradi črtanja socializma iz strankinega programa ter neoliberalizacije stranke, ki je bila posledica tega, in hkrati ponovna utemeljitev politike na medtem dodobra razrahljani vezi med socializmom in demokracijo, v katero spontano nihče ne verjame, zlasti zaradi močne večdesetletne družbene propagande, po kateri je realsocializem v zavesti ljudi razumljen kot edino mogoče udejanjenje socialističnega projekta.

Die Linke je danes stranka, ki v političnih razpravah ponovno »brez sramu« odpira vprašanje prehoda iz kapitalizma v komunizem. Poleg tega je tretja največja stranka v Nemčiji.

Razmere na levem polu nemškega političnega spektra so danes podobne kot drugod po Evropi. Ideologija prostega trga in kapitalistična demokracija je proteže socialdemokratov, socialistična demokracija pa je postala politični program Levice. Socialdemokrati postajajo postopoma nerazločljivi od svojih desničarskih konkurentov, CDU-CSU, pri čemer lahko mirno rečemo tudi, da je ustanovitev Levice znamenje dokončnega propada, se pravi neoliberalizacije socialdemokracije. To je seveda fenomen, iz katerega ni izvzeta nobena evropska država in ki ima emblem v presenetljivo točnem uvidu Margaret Thatcher, ki je v nekem intervjuju iz devetdesetih let kot svoj največji politični dosežek navedla Tonyja Blaira, se pravi ravno implantacijo neoliberalne paradigme v tradicionalno levičarske stranke ter s tem dokončno odpravo demokratičnega socializma iz javnega političnega prostora širom po Evropi. Thatcherjeva je sprožila panevropsko epidemijo, ki je uspešno trajala vsaj do sedanje političnoekonomske krize, ko se je levica ponovno začela prebujati iz dremeža in politične fragmentiranosti.

Današnji kritiki demokratičnega socializma vse prepogosto pozabljajo, da »demokratični socializem« stoji v samem korenu socialdemokracije. V prvi vrsti to pozabljajo socialdemokrati sami.

Nesposobnost (ali pa nemara nezainteresiranost?) nemških socialdemokratov, da obnovijo vez s svojo demokratičnosocialistično preteklostjo, se je ponovno izkazala po razglasitvi volilnih izidov na zadnjih nemških volitvah to jesen. Angela Merkel je morda res slavila kot absolutna zmagovalka, vendar sta dva resna dejavnika ogrozila nadaljevanje njenega mandata. Eden je bil nedvomno izpad njene dosedanje koalicijske partnerice, stranke liberalcev, iz parlamenta, tako da je bila rumeno-črna koalicija samodejno onemogočena. Drug, še resnejši dejavnik je bil, da je Die Linke postala tretja najmočnejša stranka v nemškem Bundestagu, kar je nakazalo možnost formacije rdeče-zeleno-rdeče koalicije (med Levico, Zelenimi in SPD). Kanclerka bi torej končno lahko izgubila krono, ki jo je tako ponosno nosila dva mandata.

Toda koalicija je bila v kali onemogočena, saj se Zeleni, ki so talci iste neoliberalne politične hegemonije, in tudi socialdemokrati strinjajo s tezo o političnem »ekstremizmu« Levice. Teh sumov je bila stranka Die Linke deležna od samega začetka. Nezanemarljiv del njenih poslancev, več kot tretjina, je prav zdaj pod nadzorom pravnih instanc, nadzorom, ki ga nemškemu političnemu prostoru nalaga tako imenovani Verfassungschutz, zaščita ustave, ki registrira vse protidemokratične in protiustavne dejavnosti v legalno registriranih političnih organizacijah. Die Linke tukaj ni v prijetni druščini. Pod prav takim nadzorom je tudi neonacistična stranka NDP, ki niti retorično niti svetovnonazorsko ne skriva kontinuitete s Hitlerjevo nacionalsocialistično stranko. Biti pod tem legalnim nadzorom je tako rekoč, kot bi dobili kužno znamenje, ki morebitne koalicijske partnerje odvrne od pripravljenosti na sklepanje koalicijskih pogodb. Tukaj se ne gre spuščati v (popolnoma neprimerno) vprašanje, ali je Die Linke ekstremistična stranka ali ne, ampak je treba problematizirati samo oznako »ekstremizem«, ki se v neoliberalistični ideologiji uporablja povsem ohlapno za diskreditiranje političnih nasprotnikov, zlasti tistih, ki ne prisegajo na univerzalnost in kvazinaravnost kapitalističnega svetovnega nazora: »svoboda, enakost, lastnina in Bentham« (zasebni interes), kot je zapisal Marx, štiri temeljne družbene abstrakcije, na katerih temelji kapitalistična demokracija in ki so uporabljene kot privilegirana sredstva za udejanjanje enega in edinega dejansko učinkujočega interesa – Kapitala.

Die Linke je danes edina stranka v Nemčiji, ki v političnih razpravah ponovno »brez sramu« odpira vprašanje prehoda iz kapitalizma v komunizem. Brez sramu – kajti politični prostor nas posiljuje z mislijo, da nas mora biti tega vprašanja ravno sram: poleg tega, da je ta tranzicija razglašena za popolnoma utopično in otročjo, je v isti sapi predstavljena kot nujno zločinska. Pri Die Linke je vsekakor zanimivo opazovati poskuse, da se preseže pregovorna fragmentiranost levega pola političnega spektra v enotni strankarski formi. Sama stranka deluje kot platforma, na kateri se artikulirajo različne leve politične struje: marksistične, keynesijanske, odkrito komunistične, okoljevarstvene, feministične, antiheteronormativne ... Funkcija Levice v nemškem političnem prostoru tako sestoji iz tega, da mobilizira in kanalizira levičarsko misel v enotno formo. To ji uspeva le deloma, saj je levi volivec pregovorno bolj nagnjen h kritičnemu razmišljanju od desničarskega, ki je domnevno bolj discipliniran. Vendar je treba to desničarsko disciplino kljub vsemu brati skupaj z neko nereflektiranostjo in nepoznavanjem temeljnih zakonov delovanja ideologije. Saj ne, da nas poznavanje teh zakonov reši ideologije, vendar vsekakor spremeni pogled na prostor, v katerem se izvaja politika.