Izgubljen, da najden

Kaj mi je?

Izgubljen, da najden je film o Slovencih, ki jih begajo sanje, toda to niso Slovenci, kakršne srečate v filmih, ki so del slovenskega nacionalnega programa, ampak regionalni Slovenci – če hočejo priti v film, ga morajo sami financirati. Jasno, sami ga morajo tudi napisati, posneti, režirati in odigrati, magari povsem monotono, tako da potem vsi skupaj zvenijo enako monotono, ko skušajo biti komični in ko skušajo biti tragični.

Za nekaj kadrov dobijo tudi Tadeja Toša, kar pokaže, kaj bi ta film lahko bil. In iz strahu, da bodo nerazumljeni, že kar v naslovu povejo poanto filma (če se hočeš najti, se moraš najprej izgubiti). Svojo kožo bi lahko prodali tudi dražje. A po drugi strani, tudi štikel Ti si mi (via KvinTon), ki se vsem – magnolijsko, če hočete – lepi na usta, pokaže, kaj bi lahko bil ta film, če bi – skupaj z igralci, se razume – zadel ta štikel, ki je tako izstopajoč, tako precizen in tako dober, da izgleda kot film zase, kot film v filmu. Za razliko od samega filma, ki se dogaja v Ptuju in ki se prehitro zadovolji s tem, da je le film v amaterskem filmu.

Mitja (David Matići), mladi ptujski mehanik, oznani, da bo pustil službo in postal igralec, kar “šokira” Ano (Katja Šimek), njegovo zdolgočaseno punco, ki pa se itak skrivaj žge s Petrom (Elvis Lukačič), njegovim najboljšim prijateljem. Tale menažerija-v-troje naj bi bila kakopak del tiste slovenske “izgubljene” generacije, ki je brez prihodnosti in brez perspektive, zato dobimo tudi vse običajne namige (premalo služb, prenizke plače, občutek mrtvila in praznine, bluzenje, brezvoljnost in brezciljnost ipd.), toda film ima toliko praznih mest, izgub ritma in zavlačevalnih non sequiturjev, da izgleda za svoje dobro preveč brezvoljno in da – ironično – zaživi le v precej dozirani paralelni zgodbi o parčku, Lari (Leonora Matići) in njenem “sodelavcu” (Boris Mešl), ki pripravljata avdicijo za film, v katerem hoče nastopiti Mitja. No, film v tej paralelni zgodbi zaživi prav zato, ker je dozirana, Larin strah – kaj če ne bo nikogar na avdicijo in kaj če ne bo nihče dober – pa lepo povzame to, kar se dogaja v oni drugi, predozirani in razvlečeni zgodbi, v kateri dnevna soba kar noče in noče postati film (noč pa noče in noče postati vampir, kot obljublja KvinTon). Ne da to pomeni, da bi morali ravno hlepeti po filmu, ki ga hoče posneti Lara – sodeč po scenariju, kolikor ga pač okusimo, bi namreč izgledal le kot kaka izgubljena, da najdena epizoda dobre stare TV-nanizanke Vest in pločevina.

Filmu Izgubljen, da najden se zgodi to, kar se običajno zgodi slovenskim regionalnim “samoplačniškim” filmom: premalo so kontroverzni, da bi opravičili – ali pa upravičili – svoj amaterizem (in svoj regionalizem), obenem pa so preveč amaterski, da bi opravičili – ali upravičili – velike teme, ki se jih lotevajo, še toliko bolj, če je velika tema Slovenec, ki hoče postati filmski igralec. Od Slovenca, ki hoče postati igralec, je bolj patetičen le še Slovenec, ki hoče poleteti. Ko ljudje sanjajo imajo občutek, da se jim vrti film – a kdo ve, morda se jim v resnici vrti le amaterski film. In morda so sanje precenjene.

Robert Rodriguez je svoje telo prodajal za potrebe medicinskih poskusov, da bi zbral denar za svoj prvenec – Tomaž Šneberger je menda tri leta vozil tovornjak, da bi zbral denar za svoj prvenec. Toda Rodriguez je potem – kot svoj prvenec – posnel akcijski film El Mariachi, Šneberger pa romantično dramo. Kar je morda pogumno, ne pa nujno pametno: ko svoj prvenec snemaš v amaterskih pogojih, obdan z naturščiki, je namreč precej bolje, da posnameš akcijski film ali pa recimo grozljivko, kajti grozljivka – ali pa akcijski film – od igralcev ne terja kake silne emocionalne preciznosti ali pa igralske kompetentnosti. Če igralci v grozljivki fušajo, to ni moteče. Ravno nasprotno: fušanje grozljivke ne ubije. Dramo – magari romantično – pač: drama od igralcev terja emocionalno in dramaturško preciznost, ki je naturščiki običajno ne premorejo, fušanja pa ne prenese. Ob drami, posneti v amaterskih pogojih, gledalca običajno bolijo ušesa, še toliko bolj, če netankočutnost igralcev in dialogov razkazuje s takim entuziazmom, kot to počne Šneberger – ali pa kot je to počel Tommy Wiseau v razvpitem filmu The Room, v katerem se začne zdolgočasena punca, obsojena na dnevno sobo, prav tako žgati z najboljšim prijateljem svojega fanta, čakajočega na Godota.