Duh Alternativ

Luka Mesec, je član Iniciative za demokratični socializem, direktor Inštituta za delavske študije, član Delavsko-punkerske univerze

6. 12. 2013  |  Mladina 49  |  Komentar

Ameriški ekonomist Larry Summers je prejšnji teden na konferenci Mednarodnega denarnega sklada (IMF) dejal, da Zahod najverjetneje čaka japonski scenarij. To pomeni bodisi dolgotrajno stagnacijo, s kakršno imajo opraviti v ZDA, bodisi deflacijo, ki jo doživlja Evropa.

Kapitalizem se je znašel v krizi, ki je najhujša doslej. Hujša od tiste v sedemdesetih letih in hujša celo od tiste v tridesetih letih. V obeh primerih v 20. stoletju je šlo za ekonomsko in družbeno krizo, tokrat pa gre tudi za vse hujšo okoljsko krizo. Drastičnost ekonomske krize najbolje ponazarjajo zadnje izjave političnih nosilcev sedanjega sistema.

Ekonomska kriza je tesno prepletena z družbeno krizo. Da bi bil kapitalizem zmožen ohranjati razredna razmerja, vse bolj omejuje demokracijo in prevzema vse avtoritarnejše oblike. To je najjasneje vidno na evropskem obrobju. Na Madžarskem imamo Viktorja Orbana in zastrašujoče uspehe stranke Jobbik, v Grčiji Zlato zoro, pri nas pa sistemsko omejevanje demokracije (referendumska zakonodaja, fiskalno pravilo) ter vse bolj tehnokratsko parlamentarno levico in vse bolj avtoritarno parlamentarno desnico.

Bržkone pa bo največja nevarnost v prihodnjih desetletjih okoljska kriza. Kitajski ekonomist Minqi Li je izračunal, da bomo pri sedanjih trendih porabe večino naravnih virov izčrpali v prihodnjih 50 letih. In tu ni govor le o nafti, ampak o jeklu, uranu, aluminiju, lesu, pitni vodi. To ni neverjeten scenarij za našo generacijo in skoraj nemogoče si je zamišljati, kako katastrofalne družbene posledice bi to imelo.

Nobeno od teh protislovij ni rešljivo v okvirih kapitalizma. Ekonomsko krizo je mogoče nekoliko ublažiti s keynesianskimi politikami. Za zagon novega kapitalističnega cikla pa bi potrebovali vsaj še tehnološki in organizacijski preboj, podoben tistemu po 2. svetovni vojni. Živ primer nezmožnosti keynesianizma vidimo v ZDA. Tam kljub ekspanzivnim politikam države doživljajo t. i. »joblessgrowth« (rast brez služb).

Zaradi tega ne bo mogoče brzdati zaostrovanja razrednih konfliktov. Ker na razvitem Zahodu ni mogoče kovati presežkov s tehnološkimi ali organizacijskimi izboljšavami, se presežki kujejo z vse večjim pritiskom na plače. Z deregulacijami trga dela, nižanjem socialnih standardov. Z večanjem eksploatacije. Zato izginjata srednji razred in socialna država, ni varnosti zaposlitev in možnosti dostojnega zaslužka. Izginja vse tisto, zaradi česar je bil kapitalizem družbeno sprejemljiv.

Sploh pa se kapitalizem ne more spoprijeti z okoljsko krizo. Minqi Li je napovedal, da bi moral svet kot celota v prihodnjih desetih letih izpeljati temeljito ekološko preoblikovanje gospodarstev, če se želimo izogniti skorajšnjemu izčrpanju naravnih virov. Tega pa ni mogoče doseči zgolj s tržnimi spodbudami. Nasprotno, v Evropi imamo celotno zgodovino spodletelih poskusov reševanja ekoloških vprašanj s tržnimi stimulusi: spomnimo se le certifikatov za trgovanje z izpusti CO2, ki so se izšli v špekulativnem balonu.

Levica ne vznika samo pri nas, ampak po vsej Evropi. Uspehi strank, kot so Siriza, Die Linke in Fronte de Gauche, so del iskanja odgovorov na sedanje razmere.

Zdi se, da se je pri nas teh problemov prva zavedela mlajša generacija. Ta že živi v deflacijski prihodnosti. Služb zanjo ni ali pa so zanikrne in čedalje slabše plačane, stanovanja so nedosegljiva, življenjski stroški se večajo. Država pa je – če uporabimo Dumenilovo in Levyjevo ponazoritev – odmaknila levo roko (sociala in redistribucija), opraviti imamo le še z njeno vse bolj zastrašujočo desno roko (represivni aparati države).

Prerod levice med mladimi je zato treba razumeti kot strukturni pojav. Prihodnost nas je dohitela predčasno. Od tod Iniciativa za demokratični socializem ali študentsko društvo Iskra. Zavedamo se, da od sedanjih političnih sil – tudi od socialdemokratske levice po Anthonyju Giddensu, Tonyju Blairu in Françoisu Mitterrandu –, ne moremo pričakovati nič drugega kot to, kar dobivamo od Alenke Bratušek in Igorja Lukšiča. V lepo zveneče fraze preoblečeno neoliberalistično politiko.

Levica zato ne vznika samo pri nas, ampak po vsej Evropi. Uspehi strank, kot so Siriza, Die Linke in Fronte de Gauche, so del iskanja odgovorov na sedanje razmere. Del iskanja alternativ nevzdržnemu.

Z Iniciativo iščemo odgovor na vprašanje, kakšne ukrepe v smeri socializma je mogoče napraviti v danem institucionalnem okolju Slovenije, pod pogoji članstva v EU ter ob izvršenih dejstvih slabe banke in državnega holdinga. Kako je mogoče tukaj in zdaj začeti preobrazbo slovenskega gospodarstva v demokratično vodeno, koordinirano gospodarstvo, ki si bo prizadevalo za polno zaposlenost, profitni motiv pa nadomestilo z motivom zadovoljevanja človeških potreb.

S tem skušamo prispevati k zgodovinski nalogi levice v Sloveniji v tem trenutku. To je vzpostavitev antikapitalistične politične pozicije, ki bo razmišljala prav o tem, o čemer dominantni liberalna in konservativna ideologija nočeta razmišljati: o možnostih zamenjave kapitalizma z dejansko demokratičnim in pravičnim družbenim sistemom.