Kritika / Dostavljalec

zadržan

Božji kompleks.

Če ste zadnja leta brali zgodbe o vseh tistih moških, ki so v semenske banke donirali večje količine sperme, čez čas pa ugotovili, da so očetje trume otrok, ki jih ne bodo nikoli videli in spoznali (eden izmed teh veleočetov je celo devičnik!), potem si zlahka predstavljate, kako je nastala tale komedija, v kateri David Wozniak (Vince Vaughn), tipični ameriški slehernik, junaški donator sperme, ugotovi, da je koncipiral 533 otrok: ja, avtorji tega filma so brali iste zgodbe kot vi, le da so jim dodali twist – ti otroci hočejo zdaj svojega očeta spoznati.

Zlepa ali zgrda. Toda film, sicer rimejk kanadske komedije Starbuck, ki se potem zapiči v Davidove histerične reakcije na novico, da je zdaj impregriral tudi svojo punco, zamudi priložnost, da bi bil verska farsa, kajti moški, ki zaplodi tako množico otrok, ni več človek, ampak – s svojim prenapihnjenim starševskim nagonom – že diši po Bogu ali pa vsaj božjem kompleksu. Kar pa je čudno: če namreč pomislite, da Davida ne preganjajo le otroci, ampak tudi mafijci (ne sprašujte), potem se zdi, da hoče film reči: v tem, da skušaš od svojega biološkega očeta “izsiliti” priznanje, je nekaj mafijskega.