Marjan Horvat

13. 12. 2013  |  Mladina 50  |  Kultura

Umetniki protestniki

Kaj je vizualne umetnike pritisnilo ob zid, da so se zatekli k skrajnim metodam izražanja

Kustos Tadej Pogačar ob plakatu Marka Pogačnika, s katerim je ta leta 1967 v Tribuni ameriško vojsko obtožil fašizma oziroma nacizma v Vietnamu.

Kustos Tadej Pogačar ob plakatu Marka Pogačnika, s katerim je ta leta 1967 v Tribuni ameriško vojsko obtožil fašizma oziroma nacizma v Vietnamu.
© Borut Krajnc

Čeprav so se avtorji v spremnih listih k razstavi Protest 6 primerov, ki je na ogled v Galeriji P74, sklicevali na lanske vstaje, ko je »beseda protest ponovno našla svojo domovinsko pravico v našem vsakdanu«, med šestimi predstavljenimi primeri protestov ne najdemo podob »zombijev«, ki so postali prepoznavno znamenje vseslovenskih vstaj. Ne najdemo niti sodobnih umetniških protestniških praks, včasih majhnih, a prepoznavnih, s katerimi se sodobni slovenski umetniki odzivajo na aktualno družbeno dogajanje.

Tadej Pogačar, kustos razstave, po poklicu umetnostni zgodovinar, akademski slikar, etnolog in basist nekdanjega benda Srp, meni, da »za umetnost, ki je nastala v času vseslovenskih vstaj, potrebujemo časovno distanco, saj je treba premišljeno selekcionirati gradivo«. Na razstavi v Galeriji P74 pa je poskušal predstaviti predvsem »antropološki prerez oblik protestniškega izražanja umetnikov v zadnjih 60 letih, pri čemer sem vzel primere iz zelo različnih družbenih okolij in tudi z različnih celin. Zanimalo me je, kaj je te vizualne umetnike pripeljalo ob zid, da so se zatekli k skrajnim metodam izražanja.«

Za Franceta Kralja, najpomembnejšega slovenskega eksistencialista, ki je živel v prvi polovici prejšnjega stoletja, je bila povod za protestno umetniško akcijo eksistenčna stiska, v kateri se je znašel, ko so ga v petdesetih letih odpustili iz Obrtne šole, kjer je poučeval, in ga invalidsko upokojili. V znak protesta je maja 1953 svojo sliko Dekle iz Benetk na razstavi v Moderni galeriji oblepil s trakovi in napisi: »France Kralj že dolga leta strada!« In: »Resnično živeči Cankarjev hlapec Jernej! Dajte mu njegovo pravico ali pa uničite njegove duhovne stvaritve, ko ste že uničili njega!« Kralju s protestom ni uspelo, status umetnika pa je dobil šele po smrti leta 1960.

Od mladostniške protestniške akcije kiparja Marka Pogačnika, znanega tudi kot člana konceptualistične skupine OHO, je razstavljena le kratka poved: »Razstavljam svoje telo, ker ne smem razstavljati svojih skulptur.« Za kaj je šlo? Pogačnik je leta 1966 na skupinski razstavi razstavljal svoja prva dela v Prešernovi hiši v Kranju. Toda že po nekaj urah so jih odstranili, saj je »očitno takratna lokalna politična oblast njegova dela, ki so jih navdahnili sodobni umetniški trendi, tudi pop art, razumela kot provokacijo, kot nekaj, kar ne sodi v kontekst socialistične umetnosti,« pravi Pogačar. Umetnik se je v partizanski uniformi postavil na mesto, kjer so stale njegove skulpture, okrog vratu pa je imel napis: »Razstavljam svoje telo, ker ne smem svojih skulptur.« Njegov je še plakat iz Tribune iz leta 1967, v katerem je ameriško vojsko obtožil fašizma oziroma nacizma. Pogačar ga je »razstavil tudi zato, ker danes celo v nekaterih katalogih beremo, da je bil OHO izrazito apolitična umetniška skupina«.

Na razstavi vidimo še protest Antonia Manuela, levičarskega umetnika iz Sao Paula, ki je bil eden izmed nosilcev brazilske neoavantgarde. Ker mu niso dovolili razstavljati na skupinski razstavi Salon, se je ob odprtju slekel do golega, splezal na parapet in pozdravljal obiskovalce, nato pa pobegnil pred policijo. Pogačar pravi, da se je to dejanje »zapisalo v zgodovino kot pomemben umetniški dogodek. Lahko bi delovalo zgolj kot ekshibicija, vendar je v javnosti sprožilo burne razprave o estetiki, o pravilih v muzejih in o vojaški diktaturi.«

Na razstavi sta prikazana tudi primera protestniške umetnosti iz zadnjih let. Gre za dokumentarec skopskega umetnika Saše Stanojkovika, ki govori o neuspeli tranziciji v Makedoniji. Avtor filma spremlja tri tisoč odpuščenih delavcev, ki so se odločili za enoletni protest pred ministrstvom za delo. »Ta protest se mi je zdel zanimiv, ker gre za dolgotrajen projekt, skozenj pa je umetnik skušal razumeti, kako se izoblikuje protest, kako se vzpostavlja javni prostor,« pravi Pogačar.

Na razstavi je tudi projekt newyorškega umetnika Petra Walsha, ki je leta 2010 nasprotoval odločitvi tedanjega župana Bloomberga, da mestne parke »očisti« uličnih portretistov, češ da njihova dela – kot je dejal eden izmed njegovih uradnikov – ne spadajo v ekspresivno umetnost. Welsh trdi, da niso nič slabši od umetnikov, ki svoja dela prodajajo za sto tisoč dolarjev. Zato je portretistom naročil, naj brezplačno portretirajo drug drugega, njihova dela pa razstavil na pomembnih razstavah. Portretisti so se znašli tudi na naslovnicah časopisov. »Sprožil je vprašanja, kdo lahko uporablja javni prostor in kdo ne, zakaj korporacije ja, navadni ljudje pa ne, in kdo razsoja, kaj je umetnost in kaj ne,« trdi Pogačar. Pravzaprav gre za večna vprašanja, povezana z umetnostjo, protestniška umetnost pa razpira meje razprave o njih.

Razstava:
Protest 6 primerov
Kje: Center in Galerija P74, Ljubljana
Kdaj: do 17. decembra 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.