Solidarnost – a kakšna?

Dr. Cene Gostinčar, biotehnolog, raziskovalec

20. 12. 2013  |  Mladina 51  |  Komentar

Lačnemu želodcu reveža je morda vseeno, kako pride do svojega vsakdanjega kruha. Glava, ki ga upravlja, pa utegne imeti drugačno mnenje. Še zdaleč namreč ni nepomembno, kako družba pomaga svojim šibkim pripadnikom.

Državna pomoč

Za šibke lahko skrbi socialna država. S socialno pomočjo, prerazporejanjem bogastva z višjimi davki za bogate, državno skrbjo za onemogle in drugimi mehanizmi. V formalizaciji sistema se skriva njegova največja odlika – pa tudi težava: prejemnike presoja po podatkih, ki jih imajo na voljo državni uradniki, in po vnaprej jasno določenih merilih. Po eni strani s tem ostaja nepristranski, po drugi pa (še zlasti, če so zbirke podatkov in pravila pomanjkljivi) dopušča zlorabe. Ne le da lahko hipotetični podjetnik Lojze z nekaj spretnosti na videz posluje z minimalnimi dohodki in s tem državni proračun prikrajša za lepe vsote denarja, hkrati je na račun prav tega proračuna zaradi svoje navidezne ubožnosti deležen cele vrste ugodnosti.

Omejitev neupravičenih izplačil socialnih pomoči je nujna, saj sicer zaupanje v sistem socialne države hitro splahni. Zlorabe se nam navadno zdijo veliko večje, kot so v resnici. Deloma zato, ker takšno pretiravanje ustreza nasprotnikom državnih pomoči in jim rabi kot izgovor za tanjšanje države. Deloma pa tudi zaradi naše izjemno pretanjene občutljivosti za goljufanje. Med razvojem človeške vrste smo zaradi vse večje medsebojne soodvisnosti morali razviti učinkovite mehanizme, s katerimi smo prepoznali izkoriščevalce in jih kaznovali, preden je družba zaradi njih propadla. V tem pogledu sicer nismo nič posebnega. V vsem živem svetu je kaznovanje »iznajdljivcev«, ki skupnosti v zameno za prejeto pomoč ne vračajo ničesar, četudi jim njihove zmožnosti to dopuščajo, eden od temeljnih pogojev za obstoj sodelovanja. Izumili pa smo nov in učinkovit mehanizem nadzora: opravljanje. Z govoricami si ustvarimo mnenje tudi o ljudeh, katerih dejanj nismo preizkusili na svoji koži. Ko razmišljamo, ali bi Francki na koncu ulice med njenim dopustom zalivali vrt, se spomnimo, da sosedova Tončka menda od nje ni nikoli dobila sadik paradižnika, obljubljenih v zameno za pomoč pri prekopavanju gredic. Le slaboten dvom je potreben, da se naša pripravljenost za sodelovanje bistveno zmanjša.

Ko politiki (predvsem konservativni, ki imajo o močni socialni državi več pomislekov) govorijo o lenih parazitih, ki si po njihovem zaradi socialnih pomoči ne poiščejo dela, izhajajo tudi ali še zlasti iz te prirojene občutljivosti za izkoriščanje. S tem seveda delajo krivico večini, ki pomoč res potrebuje. Resnično nemočni spet postanejo kolateralna škoda predsodkov. Pri tem je treba dodati, da četudi ti predsodki temeljijo na naši človeški naravi, nas to niti najmanj ne opravičuje. Pri oblikovanju stališč nas ne vodijo le nagoni, temveč smo o njih sposobni tudi trezno razmisliti. Če smo podedovali nagnjenost k predsodkom, smo podedovali tudi pamet, s katero lahko omejimo njihove škodljive vplive.

Projekti, kot je Botrstvo, so koristni in hvalevredni, ni pa dobro, če postanejo oblika potuhe za državo, ki ni pripravljena omogočiti dostojnega življenja niti otrokom. Prav to se namreč dogaja.

A s tem imamo težave na vseh straneh. Ko denimo politična desnica nasprotuje veliki socialni državi, jo levica neredko obtoži, da ji je za šibke pripadnike družbe vseeno. To je nekoliko ležerno in precej poenostavljeno mnenje. Skrb za soljudi, še zlasti za šibkejše, je (tudi po mnenju znanega ameriškega profesorja Jonathana Haidta) eden od temeljev morale. Je ravno tako neločljiv del človeške narave kot ogorčenje nad goljufanjem. Sesalci, torej tudi ljudje, imamo v življenju le malo potomcev, zato vanje polagamo sorazmerno večje upe na preživetje in širjenje svojih genov. Zato zanje intenzivno skrbimo in jih varujemo pred nevarnostmi – kar naj bi bil v evoluciji naših prednikov povod za razvoj sočutja. Razumljivo smo še zlasti dovzetni za grožnje, ki pretijo otrokom, a naša skrb je namenjena tudi drugim nemočnim.

Zasebna pomoč

Desnica za trpljenje posameznikov torej ni neobčutljiva. Ji je pa, če posplošimo, namesto velike vloge države bližji precej starejši sistem: prostovoljna, zasebna, pogosto neposredna pomoč. Sem ne uvrščamo le soprog bogatašev, ki prirejajo dobrodelne čajanke, in podobnih filmskih prizorov. V to kategorijo sodijo tudi nam veliko bližje oblike dobrodelnosti, kot je javnosti dobro znan projekt Botrstvo ali v preteklosti množični dobrodelni koncerti za opremljanje pediatrične klinike. To seveda ne pomeni, da levica takšnih akcij ne odobrava – jih pa ne razume kot temeljno obliko pomoči.

Razlike v pogledih med drugim temeljijo na različnem dojemanju načela pravičnosti. Levica prisega na enakost in s tem na primer na prerazporejanje družbenega bogastva od bogatih k revnim, desnica pa zagovarja sorazmernost: tisti, ki delajo več in so podjetnejši, si po njenem tudi zaslužijo večje bogastvo. Zaradi tega financiranje socialne države z višjimi davki za bogate razume kot nepravičen ukrep, ki poleg tega z državno prisilo krši svobodo posameznikov. Ta vidik, ki se lepo ujame z idejami neoliberalizma, v Sloveniji zaradi evropske tradicije države blaginje še ni tako razširjen kot na primer v Združenih državah Amerike, a zadnja leta nanj vendarle naletimo vse pogosteje.

Neposredna pomoč ima veliko prednost: lažje zazna goljufivce. Namesto suhoparnih uradnih zbirk podatkov ima na voljo mogočen (a tudi zelo zmotljiv) informacijski sistem govoric in opravljanja. Ker pogosto temelji na osebnih poznanstvih in majhnih lokalnih skupnostih, se o pomoči lahko odloča za vsak primer posebej. Obenem krepi povezanost skupnosti in promovira solidarnost. A zlahka se tudi spremeni v dodatno obliko neenakopravnosti, če pomoči potrebne potiska v podrejen položaj, dobrodelneži pa si s svojim ravnanjem krepijo družbeni ugled in občutek lastne imenitnosti. Toda prerazporejanje bogastva z davki ni nikoli povsem zanesljivo, še toliko bolj pa to velja za zanašanje na dobroto bogatašev. Znanstvena raziskava, objavljena lani (v reviji PNAS), ki je zbudila veliko zanimanja, je denimo pokazala, da so pripadniki višjih družbenih razredov precej bolj nagnjeni k neetičnemu vedenju kot ljudje iz nižjih slojev. In prostovoljnost zasebne pomoči je naravnost idealna za bogataše, ki bi radi še naprej sedeli na kupih denarja, dobrodelnost pa prepustili srednjemu sloju.

Druge raziskave razkrivajo še eno težavo. Nekatere od njih na primer kažejo, da vera pozitivno vpliva na količino dobrodelnih prispevkov – a le pod pogojem, da verniki pomagajo pripadnikom iste vere. Pri tem sploh ni bistveno, da gre ravno za religijo, lahko bi bila tudi katera druga oblika združevanja. Bistvo je drugje: zasebna pomoč šibkim je diskriminatorna. Le malo čustev je tako močnih kot tista, povezana s pripadnostjo različnim družbenim skupinam in hkratnim nezaupanjem do pripadnikov drugih skupin. Pomislimo na predsodke, s katerimi se spoprijema sleherni od nas. In navsezadnje ne pozabimo na prej navedeno dejstvo, da smo zaradi evolucijskih razlogov za trpljenje nekaterih, na primer otrok, občutljivi neprimerno bolj kot za nesrečo drugih. Kar predstavljajmo si sočasno zbiranje prostovoljnih prispevkov za gradnjo pediatrične klinike in bolnišnice za zdravljenje bolnikov z AIDS-om. Verjetno si ni težko odgovoriti na vprašanje, katera ustanova najbrž ne bi bila nikoli pod streho. Tudi država se dobro zaveda, na katerih področjih se lahko (ne ravno najbolj etično) zanaša na dobrodelnost. Z bolnimi otroki sočustvuje velika večina. Nihče pa ni tako naiven, da bi priredil dobrodelni koncert za nakup policijske opreme za merjenje hitrosti ali alkoholiziranosti voznikov – pa čeprav bi tudi s tem reševali življenja.

Eksperiment na družbenem robu

Za kateregakoli od opisanih načinov pomoči je nemogoče reči, da je pravi ali napačen. Oba imata slabosti, ki jih je mogoče bistveno omejiti, ne pa tudi popolnoma odpraviti. Oba imata svoje mesto v družbi, in tudi če se odrečemo le enemu od njiju, bomo vsi skupaj na slabšem, saj ga drugi ne more v celoti nadomestiti. Projekti, kot je Botrstvo, so koristni in hvalevredni, gotovo pa ni dobro, če postanejo oblika potuhe za državo, ki ni pripravljena ali sposobna omogočiti dostojnega življenja niti svojim otrokom. Prav to se namreč dogaja. Zaradi krize in omejenih finančnih možnosti se država že nekaj let počasi umika iz vloge zaščitnika najšibkejših. In s tem ljudi na robu vse bolj prepušča dobri volji dobrotnikov in pokroviteljev. To pa utegne imeti daljnosežne in nepredvidljive posledice.

V biološki evoluciji so robovi populacij kraj, kjer se dogajajo zanimive in potencialno pomembne stvari. Na robu širjenja populacije pogosto omejujejo za življenje neugodne razmere. Posamezniki so se torej tam prisiljeni prilagajati veliko ostrejšim izzivom in prav zato evolucija utegne med njimi uveljaviti rešitve, ki v udobnejših razmerah ne pridejo do izraza. Sama po sebi se ponuja analogija z današnjim svetom. Zloglasna trojka je v Grčiji celotno državo spremenila v družbeni rob. Državljani so se v izjemno kratkem času znašli v brezupni bitki za preživetje in človeško dostojanstvo. Tam pred našimi očmi poteka veliki eksperiment najbolj surovega neoliberalizma. Evropa medtem čaka in opazuje, kako se bo grška družba prilagodila zaostrenim razmeram. Bodo te rešitve uporabne za mednarodni kapital in jih bo mogoče prenesti tudi drugam? In kaj bodo storili z državo, če bo eksperiment spodletel in se dokončno spremenil v gangreno na vse bolj zdelanem telesu stare celine? Ta možnost se ne zdi več daleč. V grških »novih rešitvah« lahko vse jasneje razločimo srhljivo znane obrise ideologij preteklega stoletja. Nič novega torej. In še manj rešitev.

Prostovoljnost zasebne pomoči je naravnost idealna za bogataše, ki bi radi še naprej sedeli na kupih denarja, dobrodelnost pa prepustili srednjemu sloju.

Grčija je tako rekoč le streljaj od naše države. A ni nam treba iti niti tako daleč, da bi videli, kaj se dogaja. Robovi so tudi v Sloveniji. Povsod, kjer zaradi neoliberalizma vidimo propadati življenja. Tam, kjer vladata odkrita in prikrita lakota – življenje v pomanjkanju in životarjenje ob ceneni in nezdravi hrani, katerega ceno bo prej ali slej plačal že tako ogroženi zdravstveni sistem. Tam, kjer se naši znanci in sosedi spreminjajo v obupance brez perspektive, v alkoholike in zasvojence. Tam, kjer odraščajo vse številnejši otroci, ki se že od mladih nog zavedajo, da lahko o brezskrbnem življenju, kakršnega živijo njihovi vrstniki, samo sanjajo.

Še kako pomembno je, da država ljudi z roba ne pusti na cedilu. Nikar se ne pretvarjajmo, da se nas to ne tiče, in na poražence dvajsetletne tranzicije ne glejmo preveč pokroviteljsko. Kajti prav mogoče je, da v manj srečnih sodržavljanih vidimo podobo jutrišnje Slovenije. In s tem svojo lastno prihodnost.

p.s. Besedilo predstavlja avtorjeva osebna stališča in ne nujno stališč organizacije, v kateri je zaposlen.