Mala zgodba

Urednik piše o Jakičevih grehih v zvezi z nerealizirano pogodbo z Grepom, kolikor razumem, upravičeno in zaključi: »… Odstopiti morata takoj. Janković ne more biti več župan, Jakič pa ne minister.«

Obsodba je «dokončna«, brezprizivna. Če hočem biti pošten, moram uredniku pritrditi. Kljub temu pa: Pri tej načelnosti, poštenosti … me moti to, da zgledi, zlasti lepi, ne vlečejo zmeraj. Levica je zabeležila že kar nekaj odstopov (Kresalova npr., da ne omenjam sesuvanja ministrov sedanje vlade) in če bo šlo tako čistunsko naprej, se bo sama povsem onesposobila (kaj se smejejo na drugi strani!). Pa že itak je plaha, neodločna, brez poguma (tudi razuma v tej zvezi), brez nekih opaznih rezultatov, razen, žal, Jankovića. Ob Jankoviću in vsakomer z rezultati je treba na tehtnico postaviti družbeno škodo in korist za državljane. Zavedam se lastne »pokvarjenosti« in vseeno s precejšnjo mero strahu pred kritiko nadaljujem v tej smeri: kje vidite toliko samokritike na desni strani? Neka zdrava, razumna sebičnost, pokvarjenost, če hočete, dokler je duh časa pač korupcija in kdo bo koga, je vendarle na mestu! Namreč, nekateri sposobni pokvarjenci lahko postanejo vrhunski inženirji upravljanja družbe. Je kje kdo, ki nima greha (Churchill, Tito, Roosevelt …)? Ga ni. Na žalost, res na žalost, ne vidim sposobnejšega in bolj družbeno koristnega znanega Slovenca, kot je Janković.

In zaključujem: V nekem hipu je prav to tisto ta pravo, še posebej če ne gledamo dovolj na široko, jutri pa te udari z vso silo nazaj. Ja zato pa je treba biti moder, pa še to ne zadostuje. Cel svet se maje.