Staš Zgonik

10. 1. 2014  |  Mladina 2  |  Družba

Atomska kontinuiteta

Kako stara je jedrska elektrarna v Krškem in kakšna je prihodnost jedrske energije v Sloveniji?

© Uroš Abram

Na umetnem otoku na reki Aar v kantonu Aargau v Švici, čisto blizu nemške meje, stoji jedrska elektrarna Beznau. Sestavljata jo dva reaktorja z močjo 365 megavatov. Julija je elektrarna praznovala 44. rojstni dan in je najstarejša še delujoča jedrska elektrarna na svetu. Čeprav je bila v preteklosti deležna več protestnih akcij in pobud za predčasno ustavitev, lokalno prebivalstvo ni nikoli izgubilo zaupanja vanjo. Pred nekaj leti so sicer švicarske oblasti odobrile načrt za zamenjavo starih reaktorjev z novim, a so nato po nesreči v jedrski elektrarni Fukušima Daiči pred dvema letoma vse aktivnosti za nedoločen čas zamrznile. Tako reaktorja Beznau 1 in 2 še naprej proizvajata elektriko in naj bi jo vsaj še kakih deset let. Datum dokončne ustavitve še ni določen.

Nuklearna elektrarna Krško je oktobra dopolnila 32 let. Toliko časa je minilo od vklopa v omrežje. Daleč od tega, da bi bila med najstarejšimi na svetu. Po podatkih Mednarodne agencije za jedrsko energijo je leta 2012 na svetu obratovalo 437 komercialnih jedrskih reaktorjev, 22 od teh je bilo starejših od 40 let, 162 jih je bilo starejših od 30 let.

Predvidena življenjska doba krške jedrske elektrarne je bila ob zagonu 40 let. Ta življenjska doba je začela teči z začetkom komercialne proizvodnje elektrike januarja 1983. Torej naj bi jo ustavili leta 2023. A na to tako rekoč nihče v državi resno ne računa. Če ne bo večjih presenečenj, bo njena življenjska doba skoraj zagotovo podaljšana na 60 let. Politika podaljšanje obratovanja odločno podpira. »Zaradi Krškega in konkurenčne elektrike, ki jo proizvaja, ima korist celotno gospodarstvo,« pravi Danijel Levičar, v. d. direktorja direktorata za energijo na ministrstvu za infrastrukturo in prostor.

Daleč od tega, da bi bila NEK med najstarejšimi jedrskimi elektrarnami na svetu.

Podaljševanje obratovanja že delujočih jedrskih elektrarn je svetovni trend. Preprosto zato, ker je to veliko laže in gospodarneje kot pa graditi nove. Elektrarne so že zdavnaj amortizirane in so razmeroma poceni in stabilen vir električne energije. Zgrajene so bile pred nesrečo v Černobilu, ko je bil odpor do jedrske energije še obvladljiv in umeščanje v okolje še ni bilo misija nemogoče.

Razlogi za podaljševanje življenjske dobe krške jedrske elektrarne so enaki naštetim, dodatna utemeljitev je razmeroma velika odvisnost slovenskega elektroenergetskega sistema od jedrske energije, saj nam jedrska elektrarna zagotavlja dobrih 20 odstotkov električne energije. Nizkoogljične električne energije.

Pomembna formalnost

Jedrska elektrarna Krško dovoljenja za podaljšanje obratovalne dobe še nima, a zdi se, da bo dokončni blagoslov uprave za jedrsko varnost bolj ali manj formalnost. Tudi vsi vpleteni se vedejo tako. V Krškem imajo zastavljen več sto milijonov evrov vreden program varnostne nadgradnje, ki naj bi ga končali leta 2018. Če bi elektrarna nato obratovala le še pet let, bi bil to zanjo ekonomski samomor. Ne samo naložbe, vse v zvezi z elektrarno je že nastavljeno na letnico 2043. O odlagališču za visoko radioaktivne odpadke – izrabljeno gorivo – danes sploh še nihče resno ne razmišlja. Tudi sredstva za razgradnjo se zbirajo bolj po polžje. Za ta namen naj bi bili potrebni dve milijardi evrov. Slovenija mora zagotoviti milijardo, Hrvaška, polovična lastnica elektrarne, drugo. V slovenskem skladu za razgradnjo je bilo ob koncu lanskega leta zbranih približno 170 milijonov evrov. Če je bilo v 18 letih od ustanovitve sklada zbranih toliko sredstev, je verjetno zelo težko pričakovati, da bi v prihodnjih desetih letih zbrali še manjkajočih 830 milijonov evrov. Še v prihodnjih 30 letih je to precej vprašljivo, na to je pred dvema letoma opozorilo tudi računsko sodišče.

»Po mojem bo NEK obratovala več kot 60 let,« celo pravi Martin Novšak, direktor Gen Energije, lastnice slovenske polovice jedrske elektrarne. Življenjska doba je po njegovih besedah odvisna predvsem od vzdrževanja objekta, tega pa opravljajo »razmeroma dobro«, in pa razmer na energetskem trgu, ko se bo bližal čas predvidene ustavitve. »Glede na sedanje alternative vsekakor kaže, da bo obratovalno dobo smiselno podaljšati na več kot 60 let. Slovenske energetske slike brez jedrske energije danes ni.«

40 let je bila obratovalna doba NEK, predvidena ob vklopu v omrežje.
60 let bo elektrarna dejansko obratovala, če ne bo večjih presenečenj.

Za nekdanjega direktorja uprave za jedrsko varnost Miroslava Gregoriča pa je 60 let obratovanja res skrajni rok za zaprtje. »Upam, da se bomo odločili za novo jedrsko elektrarno, in ne bo treba na silo vzdrževati stare več kot 40 let, vsekakor pa ne bi pretiraval prek 50 let obratovanja.«

Potresni pretres

Elektrarna v Krškem v 32 letih obratovanja ni doživljaja večjih pretresov. Niti varnostnih niti kadrovskih. Pravzaprav sta se v tem času na položaju predsednika uprave elektrarne zvrstila le dva človeka. Sedanji šef, Stane Rožman, jo vodi že 25 let. »Na položaju direktorja mi nikoli ni bilo udobno in z leti mi je vedno manj udobno,« je povedal ob našem nedavnem obisku. »Je pa danes elektrarna v veliko boljši kondiciji, kot je bila na začetku obratovanja, v tehnološkem in organizacijskem smislu. Danes so tveganja znatno manjša, kot so bila pred 30 leti.«

Zanimivo je, kako odgovorni za jedrsko varnost od nekdaj zagotavljajo, da je jedrska elektrarna varna in da so tveganja zanemarljiva, hkrati pa pri tem vsakič napovedujejo ukrepe za izboljšanje varnosti in zmanjševanje tveganj. Načeloma so seveda jedrske elektrarne že zasnovane z mislijo na vse katastrofične dogodke, ki si jih je mogoče predstavljati, a očitno imajo načrtovalci vedno nekoliko borno domišljijo. Nazadnje se ob vsaki novi jedrski nesreči vsi naučijo kaj novega. Tako so po jedrski nesreči v Fukušimi spoznali, da je vsaj en pomožni dizelski generator priporočljivo zapreti v vodotesno zgradbo, da cunami ne uniči pomožnih virov napajanja in s tem onemogoči hlajenja reaktorja ob ustavitvi elektrarne. V Krškem so si tak dizelski generator že omislili, pa čeprav cunamija tu pač ne gre pričakovati.

Najrealnejša naravna grožnja elektrarni je potres. Krško-brežiško območje je poleg Posočja potresno najaktivnejše v Sloveniji. Elektrarna je bila seveda projektirana, da vzdrži najmočnejši potres, kar ga je glede na razpoložljive podatke mogoče pričakovati. A podatkov je vedno več. In eden izmed njih je lani odgovornim povzročil precej sivih las. Ugledni francoski inštitut za jedrsko varnost IRSN je opozoril, da je po njegovem mnenju ena od tektonskih prelomnic na območju Krškega nevarnejša, kot smo bili prepričani do zdaj.

Čeprav NEK še nima dovoljenja za podaljšano obratovanje, so vse aktivnosti že nastavljene na letnico 2043 oziroma na 60 let obratovanja.

Ozadje tega opozorila je sicer precej nejasno. IRSN je bil eden od štirih članov konzorcija, ki ga je Gen Energija najela za pripravo študije ustreznosti lokacije morebitnega drugega bloka elektrarne, in preostali trije člani, med njimi Geološki zavod Slovenije, niso bili enakega mnenja o nevarnosti tektonske prelomnice. Za tako trditev naj preprosto ne bi bilo dovolj dokazov. IRSN se je za opozorilo odločil, ne da bi se posvetoval z drugimi člani konzorcija. Neuradnih razlag za to precej nenavadno potezo inštituta je več. Od tega, da francoska jedrska korporacija AREVA prek njega pritiska na Slovenijo, naj morebitni drugi blok naroči pri njej in ne pri katerem od konkurentov, do tega, da je nekdo v IRSN-u delal uslugo prijatelju iz Slovenije. Opozorilo je namreč Martina Novšaka skoraj odneslo s položaja predsednika uprave Gen Energije. A dejstvo je, da je bilo opozorilo izrečeno. In težko bo kdo brez kakršnegakoli dvoma dokazal, da je bilo povsem brezpredmetno.

Od postavitve temeljnega kamna do začetka komercialne proizvodnje je preteklo dobrih 8 let

Od postavitve temeljnega kamna do začetka komercialne proizvodnje je preteklo dobrih 8 let
© Joco Žnidaršič

Puščajoče gorivo

Težav pa jedrskemu »lobiju« ne povzroča le nenadzorovano uhajanje mnenj, temveč tudi elektrarna sama. Ravno pred nekaj tedni se je v njej zgodil eden neprijetnejših dogodkov. Ob rednem remontu so ugotovili poškodbe na gorivnih palicah, ki so bile večje, kot so pričakovali. Nekaj palic se je dobesedno prelomilo. Še vedno sicer govorimo o nekaj od 28 tisoč gorivnih palic, puščanje pa je bilo znotraj dopustnih vrednosti. A je dogodek kljub temu sprožil vrsto vprašanj, tudi vprašanje morebitne dotrajanosti elektrarne. »NEK se je zgodila precej neprijetna zadeva, ki se ne bi smela ponoviti prepogosto, še posebej, če hočejo obratovanje elektrarne dejansko podaljšati na 60 let,« pravi dr. Iztok Tiselj, predstojnik Katedre za jedrsko tehniko na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

V NEK zagotavljajo, da so storili vse potrebno, da se to ne bo več zgodilo. »Ne pričakujemo presenečenj,« zatrjuje Stane Rožman.

A vseh niso prepričali. Dr. Miroslav Gregorič dvomi, da so bili ukrepi zadostni. Poglavitni razlog za poškodbe gorivnih palic, prečni tok hladilne vode skozi reaktorsko sredico, ki je povzročal vibracije gorivnih palic, bo vsaj 18 mesecev, do naslednjega remonta, še vedno prisoten. Po njegovem bi bilo smiselno vnovič skrajšati gorivni cikel na 12 mesecev, saj podaljšani, 18-mesečni gorivni cikel, ki so ga v Krškem v želji po večjih prihodkih uvedli leta 2000, povečuje utrujenost materiala.

Rožman trditev, da je za poškodbe krivo podaljšanje gorivnega cikla, zavrača. »Osemnajstmesečni cikel imamo že deset let, pa do zdaj teh težav ni bilo. Tak pojav, vibracije zaradi prečnih pretokov, je mogoč že v prvih mesecih gorivnega cikla, ne šele po 12 mesecih obratovanja.«

696 megavatov znaša nazivna moč NEK.
1300 megavatov je odpadne toplote iz NEK, ki segreva reko Savo.

A tudi dr. Tiselj vodilnim v Krškem očita preveliko skrb za dobiček. »Zdi se mi, da jih pretirano skrbi 14-dnevno podaljšanje remonta in kratkoročen „izpad dohodka“. Lahko bi si vzeli več časa in se zavestno odločili za malenkost manjšo „dobičkonosnost“ v bližnji prihodnosti. Elektrarna in ljudje, ki jo upravljajo, bi tako lahko uspešneje in manj stresno obvladali načrtovane in nepredvidene dogodke, ki se jim obetajo v prihodnjih treh desetletjih.«

Martin Novšak že osem let vodi družbo Gen Energija, lastnico slovenske polovice nuklearke

Martin Novšak že osem let vodi družbo Gen Energija, lastnico slovenske polovice nuklearke
© Borut Peterlin

Vznemirjanje javnosti

V Sloveniji ni lahko najti jedrskih strokovnjakov, ki bi kritizirali kolege. Večina jih je tako ali tako zaposlena v elektrarni ali njeni lastnici, družbi Gen Energija, drugi tako ali drugače redno sodelujejo z njimi. Večinoma so prisiljeni družno braniti svoj vrtiček pred »zunanjimi« napadi. Ti so resnici na ljubo pogosto posledica neracionalnega strahu pred jedrsko energijo in premlevanja najbolj črnih scenarijev vsakič, ko kdo omeni radio-

aktivnost. A zdi se, da se je jedrska opcija v Sloveniji ujela v začaran krog, saj želi pretirane odzive javnosti omejevati s prikrojevanjem ali vsaj selektivnim sporočanjem informacij. Vsaka skrivnostnost in poznejša razkritja, četudi so morda za jedrsko varnost dejansko nepomembna, sumničavost javnosti samo še povečujejo. Ta odnos je morda še najbolje razgalil direktor uprave za jedrsko varnost Andrej Stritar. »Kadar stvari potekajo nadzorovano in ni grožnje za okolje, ne vidimo potrebe, da bi javnost po nepotrebnem vznemirjali z raznoraznimi podrobnostmi.« Tako je ravnal že takrat, ko ga je Martin Novšak obvestil o mnenju inštituta IRSN. Predlagal mu je, naj mu opozorila uradno ne izroči, ker bi ga morala uprava za jedrsko varnost v tem primeru javno objaviti, še preden bi pridobili mnenja preostalih članov konzorcija in bi s tem lahko »po nepotrebnem« povzročili razburjenje v javnosti.

Nič drugače ni bilo niti ob novici o poškodbah gorivnih palic. »Če kronološko gledamo poročila, ki so prihajala iz elektrarne in uprave za jedrsko varnost, vidimo, da je bilo na začetku vse v redu, kasneje se je pa izkazalo, da ni bilo čisto tako. Nekako v slogu „no news – good news“,« opaža Miroslav Gregorič.

Tako smo na primer šele na izrecno javno vprašanje nevladne organizacije Greenpeace in društva Focus izvedeli, da se je del ene od gorivnih palic med transportom v bazen za izrabljeno gorivo odlomil in obležal na dnu bazena. In čeprav so sprva zatrjevali, da ni bilo zaradi poškodb na gorivnih palicah nikakršnih vplivov na okolje ali zaposlene, se je kasneje izkazalo, da so bili izpusti radioaktivnih snovi v okolje precej večji od povprečja in da je nekaj delavcev prejelo odmerke sevanja, večje od predvidenih. Res je, da so vsi parametri ostali znotraj dopustnih vrednosti, »a govoriti o nikakršnem vplivu ni treba«, pravi Gregorič, za katerega je tak pokroviteljski odnos do javnosti nesprejemljiv.

Tudi dr. Iztoku Tislju se zdi, da imajo v NEK nekaj težav pri odnosih z javnostjo in da bi lahko stvari že na začetku predstavili jasneje in transparentneje. »Če nekdo pri tehnologiji, ki je tako kompleksna, kot je jedrska, zatrjuje, da vse ve, da je vse v najlepšem redu in popolnoma pod nadzorom, se vedno popraskam po glavi. Nisem strokovnjak za odnose z javnostjo, ampak menim, da bi bilo nam – jedrskim strokovnjakom – laže, če bi čisto naravnost povedali, da nismo niti vsevedni niti popolni, da ni popolna niti naša tehnologija in da popolnosti pravzaprav sploh ne pričakujemo.«

13.500 ton urana je še vedno na območju Rudnika urana Žirovski vrh v zapiranju. Dovolj za najmanj 50-letno obratovanje NEK.

5 milijard kilovatnih ur električne energije znaša letna proizvodnja NEK. To je 40 odstotkov v Sloveniji proizvedene elektrike. Polovica te elektrike sicer pripada Hrvaški.

Politični apetiti

Svojega »vrtička« v elektrani in Gen Energiji ne branijo zgolj pred napadi javnega mnenja. Sami sebe vidijo kot jamstvo jedrske varnosti v Sloveniji. Stane Rožman bi se moral po prvotnih načrtih lani upokojiti, a se je nazadnje vendarle odločil, da ostane še en mandat. Da bodo lahko v miru izpeljali naložbe, potrebne zaradi nesreče v Fukušimi. »Ocenili pa smo tudi, da nekdo, zunanji politični dejavniki, želi porušiti strukturo, ki skrbi za jedrsko varnost. Če bi se umaknil, bi s tem odprli nenadzorovan scenarij, politično evforičen scenarij, v tej panogi pa to nikakor ni dobro.« Direktor družbe Gen Energija Martin Novšak je bil lani in predlani tarča poskusov zamenjave, glede na razmerja v nadzornem svetu pa je bil na poti predvsem SDS. V začetku leta je za nekaj dni, po razkritju IRSN-ovega opozorila, celo ostal brez položaja, a je nato sodišče presodilo, da je bila razrešitev nezakonita.

Novšak je bil pred prihodom v Gen Energijo zaposlen v elektrarni. S Stanetom Rožmanom se poznata in sodelujeta že 30 let. »Obema je skupno, da čutiva veliko odgovornost do elektrarne in vseh, ki so od nje odvisni. Zato nama ni vseeno, kdo ter s kakšnim znanjem in sposobnostmi zaseda vodilne položaje v njej,« pravi Novšak. Seveda se je mogoče s tem načeloma strinjati, vprašanje pa je, ali niso ljudje, ki so odgovorni za jedrsko elektrarno in jedrsko varnost, postali samozadostni zavezniki, zaprti v svoj krog, v katerega zaradi prepričanj o svojem superiornem znanju in izkušnjah ne spustijo nikogar od zunaj. Novšak se ne strinja. »Neprestano prihajajo mlajši, vanje tudi veliko vlagamo. Vsekakor pa nočemo pustiti, da bi na odgovorne položaje lahko prišel čisto vsak politikant. In pri tem nameravamo vztrajati.«

Pri branjenju položajev imajo tudi močne politične zaveznike. Predsednik SLS Franc Bogovič, ki je bil več mandatov zapored župan Krškega, je bil pripravljen zaradi odstavljanja Novšaka celo oditi iz Janševe koalicije. Pri tem ni zanemarljivo, da je Bogovičeva hči zaposlena v Gen Energiji. Tudi v Pozitivni Sloveniji niso bili navdušeni nad odstavljanjem Novšaka. Gen Energija je polovična lastnica družbe Gen-I. Predsednik uprave družbe Gen-I je Robert Golob, podpredsednik Pozitivne Slovenije. Še celo v SDS se niso mogli poenotiti glede odstavitve Novšaka, temveč naj bi bilo šlo bolj za samostojno akcijo Andreja Vizjaka. Novšakova hči je poročena s poslancem SDS Tomažem Liscem.

Stane Rožman je že 25 let predsednik uprave Nuklearne elektrarne Krško

Stane Rožman je že 25 let predsednik uprave Nuklearne elektrarne Krško
© Uroš Abram

Z novo vlado so se razmere umirile. Novšak je spet trdno v sedlu. Zadovoljen je s sestavo novega nadzornega sveta Gen Energije. Tudi sicer je jedrska opcija, glede na svojo relativno šibkost v primerjavi s premogovniškim lobijem, po novem dobro zastopana na odločevalskih položajih. Vršilec dolžnosti direktorja direktorata za energijo na ministrstvu za infrastrukturo in prostor je postal Danijel Levičar. Poklicno pot je začel kot reaktorski tehnik v elektrarni, zadnjih nekaj let je bil zaposlen v Gen Energiji. Delal je torej za Staneta Rožmana in za Martina Novšaka. »Lepo je bilo delati z njima, a nikakor se mi ne zdi, da bi bil kot direktor direktorata pod njunim vplivom,« namige o nastavljenem kadru zavrača Levičar. Tudi lani imenovani direktor agencije za radioaktivne odpadke dr. Tomaž Žagar je jedrski fizik. In tudi on je bil zadnjih nekaj let zaposlen v Gen Energiji. Če kdaj, potem je zdaj »pravi čas« za odločitev o gradnji drugega bloka v Krškem. Navsezadnje tudi minister za infrastrukturo Samo Omerzel prihaja »iz tistih koncev«.

Drugi blok

Vprašanje gradnje drugega bloka elektrarne v Krškem visi v zraku že nekaj let. Na ministrstvu za infrastrukturo danes pravijo, da bo dokončni odgovor o podpori investiciji dal energetski koncept Slovenije, ki naj bi bil pripravljen do začetka leta 2015.

A tudi v zvezi z drugim blokom že tečejo nekatere aktivnosti. Gen Energija javnost, predvsem lokalno, že nekaj let pripravlja na morebitno naložbo, hkrati naroča študije primernosti lokacije in izvedljivosti.

Družba Westinghouse, ki je eden od mogočih dobaviteljev opreme za drugi blok (njen je že prvi blok), je v začetku decembra lani v Ljubljani pripravila celo konferenco za potencialne dobavitelje, če bi se Slovenija odločila za gradnjo. Dogodek sta odprla ameriški veleposlanik Joseph Mussomeli in – Danijel Levičar. Ta sicer poudarja, da je šlo za širši dogodek, na katerem so predstavniki Westinghousa iskali tudi potencialne dobavitelje za svoje projekte v drugih državah. Ni pa se mogoče slepiti, da je bil glavni namen lobiranje, utrjevanje prisotnosti in ugleda Westinghousa v Sloveniji ter s tem priprava na morebiten javni razpis. To navsezadnje potrjuje tudi prvi stavek Westinghousovega sporočila za javnost, da so organizirali dogodek »v okviru priprav na morebitno gradnjo nove jedrske elektrarne v Sloveniji«.

448 ton je skupna masa visoko radioaktivnih odpadkov v bazenu za izrabljeno gorivo. 2013 je leto, ko bi moralo glede na veljavno zakonodajo v Sloveniji stati trajno odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Gradnja se vsaj še nekaj let zagotovo ne bo začela.

Fukušimska nesreča projektu drugega bloka ni naredila usluge. Referendumu o gradnji se bo verjetno težko izogniti. Večmilijardne investicije pa Slovenija danes sama tako ali tako ne bi zmogla. »Z domačim financiranjem to ni mogoče vsaj prihodnjih pet let, tudi zaradi reševanja nasedle elektrarne TEŠ6 in potopljenega Premogovnika Velenje,« opozarja Miroslav Gregorič. »Šlo pa bi s primernim konzorcijem tujih vlagateljev po finskem vzorcu, kjer vlaga nekaj sto podjetij – odjemalcev, ali pa po turškem ali angleškem vzorcu, po katerem bi dobavitelj iz Rusije ali Francije za svoj denar zgradil jedrsko elektrarno in skrbel za njeno obratovanje, povračilo investicije pa poravnaval s prodajo elektrike po priznani vnaprej določeni ceni.« Torej bi morali po zgledu spodbujanja obnovljivih virov energije uvesti še sistem zagotovljenih odkupnih cen za jedrsko energijo.

A tudi za takšno naložbo je bolj malo možnosti. Težko je verjeti, da bi bilo mogoče zbrati kritično maso slovenskih podjetij, ki bi bila pripravljena vlagati v jedrsko energijo, še manj verjetno je, da bi v Krškem prepustili upravljanje drugega bloka tujcem. Preveč so prepričani o svoji nenadomestljivosti pri zagotavljanju jedrske varnosti.

Sladkorček

Še najboljša možnost bi bila vnovična skupna investicija s Hrvaško. Tokrat po vsej verjetnosti ne bi šlo zgolj za pridobivanje elektrike, temveč še za dodaten sladkorček – daljinsko ogrevanje. Energija iz Krškega je danes izkoriščena le za proizvodnjo elektrike. Kar 1300 megavatov od 2000 megavatov toplote, kolikor je elektrarna proizvaja, se porabi izključno za ogrevanje Save. V času, ko so elektrarno načrtovali in gradili, o daljinskem ogrevanju zaradi nizkih cen drugih energentov ni razmišljal nihče. Danes bi lahko glede na raziskave, ki jih je Gen Energija že naročila, okoliškim občinam ponudili znatno cenejše ogrevanje od drugih možnosti, ki so na voljo. Martin Novšak je prepričan, da bo daljinsko toploto okoliškim prebivalcem, vsaj v Krškem in Brežicah, zagotavljala že sedanja elektrarna. »Če imamo na razpolago tak vir toplote z relativno obratovalno zanesljivostjo, moramo tudi tako prispevati k zmanjšanju ogljičnega odtisa lokalne skupnosti.« Za Dejana Saviča iz Greenpeacea je načrtovanje daljinskega ogrevanja sicer predvsem prefinjena taktična poteza za pridobivanje podpore jedrski energiji. »Tako želijo jedrsko energijo usidrati v način življenja. Ko je več tisoč ljudi odvisnih od tega projekta, avtomatsko postanejo zagovorniki jedrske energije. Poleg tega je to tudi pripravljanje terena za drugi blok.«

Drugi blok jedrske elektrarne naj bi po načrtih imel vsaj enkrat močnejši reaktor. Ta pa bi proizvajal dovolj toplote, da bi se lahko po Novšakovih besedah dejansko pogovarjali celo o zagotavljanju daljinske toplote za Zagreb.

Četudi nam nekako uspe zagotoviti vire financiranja in se celo dogovoriti s Hrvati, ostaja problem slovenske polariziranosti in nezmožnosti dolgoročnega načrtovanja. »Glede drugega bloka sem bolj kot ne pesimist,« pravi dr. Iztok Tiselj. »Jedrska energija je privilegij urejenih držav. Nisem prepričan, da smo v Sloveniji trenutno sposobni stopiti skupaj in se odločiti za tak projekt. Kratkoročni cilji imajo pri nas pač prednost pred dolgoročnimi.« Nič drugače ni pri ravnanju z radioaktivnimi odpadki.

Jedrska elektrarna Beznau

Jedrska elektrarna Beznau

Odpadki

Radioaktivni odpadki so eden od poglavitnih razlogov za dvom o smiselnosti izrabe jedrske energije. Varno jih je treba, kot opozarja Dejan Savič, spraviti za nepredstavljivo dolgo dobo, za katero preprosto ni mogoče zagotavljati varnosti.

Kar se tiče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, smo sicer v Sloveniji na dokaj dobri poti do rešitve. Lokacija za odlagališče je določena v neposredni bližini elektrarne, po trenutni časovnici pa naj bi bilo dokončano do leta 2020. Je pa to, glede na roke, zapisane v zakonodaji, sedem let prepozno. Odlagališče bi moralo po določbah zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti, sprejetega leta 2004, stati že lani. »Res ne vem, kdo si je upal v zakon zapisati, da bo odlagališče NSRAO stalo do leta 2013,« zmajuje z glavo Danijel Levičar. »Sploh glede na to, da s Hrvaško še danes nimamo nikakršnega dogovora o ravnanju z odpadki iz elektrarne.«

Kot pojasnjuje direktor agencije za radioaktivne odpadke Tomaž Žagar, je bil datum določen v okviru usklajevanja naše zakonodaje v procesu vstopanja Slovenije v EU, pri čemer pa je bil uporabljen osnutek evropske direktive, ki je bila kasneje sprejeta v drugačni obliki.

Res je, da položaj, kar zadeva nizko in srednje radioaktivne odpadke, ni kritičen. V skladišču na Brinju pri Ljubljani in v začasnem skladišču v Krškem prostorske težave sproti učinkovito rešujejo. Po mnenju Staneta Rožmana je to po svoje potuha odgovornim za gradnjo stalnega odlagališča. »Za nobeno politično garnituro do zdaj gradnja ni bila posebna prednostna naloga, vsem pa je bilo všeč, da se za ta namen zbira denar. Tako je tudi danes.«

Občina Krško že danes za omejeno rabo prostora zaradi odlagališča NSRAO dobiva približno pet milijonov evrov na leto. Pa čeprav odlagališče ne stoji in ne bo stalo vsaj še sedem let. Prav vsi vpleteni se ob vprašanju o smiselnosti takšne ureditve zgolj nasmihajo, zmajujejo z glavo in hvalijo pogajalske sposobnosti občinskih funkcionarjev. A zadeva je bila pač izpeljana po strankarski liniji. Uredba, ki Krškemu zagotavlja rento, je bila sprejeta leta 2008, ko je bil okoljski minister še Janez Podobnik (SLS), župan Krškega pa Franc Bogovič (SLS).

Začasno skladišče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ob nuklearki. Že nekaj let s sprotnimi racionalizacijami vzdržujejo 95-odstotno zasedenost

Začasno skladišče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ob nuklearki. Že nekaj let s sprotnimi racionalizacijami vzdržujejo 95-odstotno zasedenost
© Matej Leskovšek

Gorivo prihodnosti?

Slovenija ima torej že podrobno izdelan načrt za ravnanje z nizko in srednje radioaktivnimi odpadki, prihodnost visoko radioaktivnih odpadkov – izrabljenega goriva iz NEK – pa je veliko bolj nedorečena. Zdi se, da vse predvidene rešitve temeljijo na tehnološkem in investicijskem optimizmu. Na rešitvah, ki jih še ni. O končnem odlagališču ne razmišlja še nihče.

Zdaj je vse izrabljeno gorivo shranjeno v bazenu za izrabljeno gorivo v Krškem, v katerem voda skrbi za odvajanje zaostale toplote. Kot zatrjuje Stane Rožman, ima bazen dovoljšno zmogljivost, da bi v njem lahko shranjevali izrabljeno gorivo do konca pričakovane življenjske dobe elektrarne. »Vendar ne nameravamo uporabljati samo bazena. Ravno zaradi spoznanj iz Fukušime, kjer so imeli tudi v bazenu z izrabljenim gorivom velike težave z zagotavljanjem hlajenja, je po našem mnenju bolje, da najstarejše gorivo prestavimo v suho skladišče.« Tega nameravajo zgraditi v prihodnjih letih.

Suho skladiščenje načeloma problem odlaganja izrabljenega goriva odloži vsaj za nadaljnjih 60 let. To pa seveda pri odpadkih, ki jih je treba iz okolja odstraniti za nekaj tisoč let, ni ravno trajnostna rešitev. A v rokavih ostaja še nekaj asov. »Računamo, da bomo zgradili drugi blok in da bo drugi blok prevzel to izrabljeno gorivo v začasno skladiščenje,« pravi Martin Novšak.

170 milijonov evrov je bilo konec novembra lani zbranih v slovenskem skladu za razgradnjo NEK. Do potrebne milijarde evrov je še dolga pot.

Ne samo to. Vprašati bi se morali, ali je izrabljeno jedrsko gorivo res odpadek ali pa vir za prihodnost, je prepričan Tomaž Žagar. »Izrabljeno gorivo v tlačnovodnih jedrskih elektrarnah še vedno vsebuje 96 odstotkov neporabljenega goriva.« Izrabljeno jedrsko gorivo bi torej lahko poslali na predelavo v tujino in ga vnovič uporabili za poganjanje elektrarne, lahko že sedanje, še verjetneje pa drugega bloka. »Drugi blok bi zelo optimiziral ravnanje z odpadki iz prvega,« je prepričan Martin Novšak.

In ker tudi Danijel Levičar iz direktorata za energijo veliko ve o jedrskem gorivu, se mu ukvarjanje z odlaganjem visoko radioaktivnih jedrskih odpadkov ta trenutek prav tako ne zdi bistveno. »Na izrabljeno jedrsko gorivo gledam kot na gorivo prihodnosti. Svetovne velesile ga obravnavajo kot strateško surovino.« Pri tem dodaja, da bi bilo, če bi izrabljeno gorivo predelali, teh odpadkov zelo malo. »In skladiščiti količino odpadkov, ki zavzamejo približno prostornino moje pisarne, je verjetno precej lažje kot pa najti odlagališče za goro pepela. Ob svojem času se bo treba odločiti tudi o odlagališču. Mudi pa se ne.«

Popolna kopija kontrolne sobe nuklearke, namenjena za usposabljanje. Do prave kontrolne sobe in njene rezerve javnost nima dostopa.

Popolna kopija kontrolne sobe nuklearke, namenjena za usposabljanje. Do prave kontrolne sobe in njene rezerve javnost nima dostopa.
© Uroš Abram

Upravljanje tveganj

Jedrska energija je razmeroma močno zasidrana v Sloveniji. In ne glede na vse se zdi, da je elektrarna dokaj dobro vzdrževana. Evropske stresne teste, opravljene po nesreči v Fukušimi, je prestala z odliko. Bo pa vsekakor prihodnje leto in pol za odgovorne precej napeto, saj bodo nelagodno pogledovali proti merilnikom radioaktivnosti hladilne vode v reaktorju. Če se tako obsežno puščanje goriva ponovi tudi v tem gorivnem ciklu, bo treba reaktor predčasno ustaviti. In domneve o utrujenosti materiala bodo postale še bolj skrb zbujajoče. Tudi podaljševanje življenjske dobe morda ne bo več tako zelo samoumevno.

A vedno, ko komu od odgovornih iz Krškega izrazite dvome o tem, ali res ustrezno skrbijo za varnost, vam postreže z utemeljitvijo, ki ji je težko ugovarjati. »Če koga kaj skrbi, skrbi nas,« ni bilo nič drugače ob pogovoru s Stanetom Rožmanom. »Mi tukaj živimo in spimo vsak dan. Prav tako naše družine. Tukaj živimo 30 let in bomo še prihodnjih 30 let. Stvari jemljemo zelo resno. Vi ste v Ljubljani, malce bolj na varnem.« Približno polovica zaposlenih v elektrarni živi v Krškem ali okoliških občinah.

Iz ene tabletke urana pridobimo toliko energije kot iz ene tone premoga. V eni gorivni palici je približno 360 tabletk. V enem gorivnem elementu je 235 gorivnih palic, v reaktorju pa 121 gorivnih elementov.

Iz ene tabletke urana pridobimo toliko energije kot iz ene tone premoga. V eni gorivni palici je približno 360 tabletk. V enem gorivnem elementu je 235 gorivnih palic, v reaktorju pa 121 gorivnih elementov.
© Uroš Abram

Tudi Danijel Levičar živi v Krškem in se vsak dan vozi v Ljubljano. »Veliko večja verjetnost je, da bom udeležen v prometni nesreči, kot pa da bom umrl zaradi sevanja, ker živim v Krškem. A sprejemam tveganje, ki ga prinaša vožnja, ker mi prinaša toliko koristi.« Tudi pri energetskih objektih bi morali po njegovem mnenju začeti razmišljati podobno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.