Jedrska energija? Sevanje? Rak?

Človeških odločitev pogosto ne narekujejo dejanska tveganja, ki jih lahko razmeroma natančno napove znanost, ampak predvsem strahovi, ki jih ljudje gojimo v svojih glavah

© Uroš Abram

Jedrsko energijo so pred več kot pol stoletja razvijali najpametnejši ljudje takratnih generacij. Verjamem, da so bili prepričani, da so našli obilen, poceni, čist in varen vir energije, ki bo lahko človeštvo poganjal naslednjih nekaj stoletij. Morda so nekoliko podcenili le dejstvo, da človeških odločitev pogosto ne narekujejo dejanska tveganja, ki jih lahko razmeroma natančno napove znanost, ampak predvsem strahovi, ki jih ljudje gojimo v svojih glavah. Razvoj človeške družbe bi bil brez dvoma precej bolj gladek, če bi naše odločitve temeljile na ocenah dejanskih tveganj in ne na strahovih. A kaj, ko je strah eno glavnih orodij za mobilizacijo ljudskih množic ter boja za oblast in položaj v družbi. Kaj je bolj potrebno za bojne in politične zmage kot dobro definiran strah oziroma sovražnik? Pa naj bodo ti strahovi ljudje drugačne barve ali vere, krvoločne živali, genetsko spremenjene rastline, prepovedane droge, jedrska energija ...

Danes se z jedrsko energijo ukvarjamo »drugoligaši«. Sam sem redni profesor s področja jedrske tehnike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani, čeprav nisem spadal med najboljše študente svoje generacije fizikov – morda sem bil v širšem krogu najboljših. Najboljši sošolci moje generacije se danes ukvarjajo z marsičim, le z energetiko ne. Nekatere jedrske države se tega problema zavedajo, redkejše so tiste, ki se trudijo problem reševati in na jedrsko področje sistematično vabijo mlade in sposobne ljudi. Slovenije ne vidim med njimi.

In jedrski lobi v takšni sestavi se ukvarja z zapuščino skupine izrednih posameznikov, ki pa so nam pozabili povedati, kako naj se borimo s strahovi pred radioaktivnostjo. So koristi jedrske elektrarne in proizvedene elektrike res tako majhne, da je treba posebej problematizirati nekaj delavcev, ki so med remontom NEK prejeli odmerke okoli 10 milisivertov? Koliko ljudi, ki prebere zapis 10 mSv, ve, da je v Sloveniji na leto opravljenih okoli 100.000 diagnostičnih CT-preiskav, med katerimi preiskovanci dobimo podobno dozo sevanja – povprečno od 1 do 10 mSv na preiskavo? In število CT-preiskav narašča, saj tovrstno slikanje očitno reši precej več življenj, kot jih izgubimo zaradi s CT-jem povezanega sevanja in raka.

Je res treba radioaktivne odpadke za vsako ceno umakniti z dosega prihodnjih generacij za sto tisoč let, hkrati pa nam niti slučajno ni jasno, kdo bo v naslednjih letih in desetletjih plačal večino kreditov, ki jih danes najemamo? In pri tem ne mislim samo na kredite v obliki denarja, ampak predvsem na kredite, ki jih jemljemo s spreminjanjem sveta, v katerem živimo. Človek skozi vso svojo zgodovino spreminja in si prilagaja svet. A je to stoletje morda skrajni čas, da se vprašamo, ali je smiselno celoten planet »trajnostno« spremeniti v idilično »ekološko« deželo, ki bo podobna na primer Nemčiji, ali pa morda raje poskusimo kakšne dele sveta ohraniti v vsaj približno takšnem stanju, kot so bili ustvarjeni. Trdno verjamem, da bodo prihodnje generacije imele bistveno manj težav z nevarnimi, a močno koncentriranimi ostanki jedrske energetike kot pa z razpršenimi oblikami izpustov premnogih drugih človeških dejavnosti, ki za povrh spreminjajo velike površine planeta.

Ali ni morda dovolj, če rabljeno jedrsko gorivo, kot najbolj nevaren ostanek jedrske energetike, za nekaj stoletij pospravimo v skladišče, kjer ga bo mogoče nadzorovati z majhnimi stroški? In presežek denarja, ki ga lahko ustvari jedrska elektrarna, porabimo za ekološke ali humanitarne projekte? Za sedanjo nuklearko bi bil približno dovolj nekoliko predelan zadrževalni hram – kot najtrdnejša zgradba na območju elektrarne. Čeprav iz različnih koncev slišim ideje, da bi bilo treba po koncu obratovanja elektrarne območje vrniti v »prvotno stanje«. Je smiselno po zaprtju elektrarne podirati eno najbolj trdno grajenih stavb v državi, v kateri je danes razmeroma varno spravljen delujoč reaktor, in potem ob njej postavljali podobno trdne in drage stavbe, ki jih bomo imenovali odlagališča ali skladišča in katerih edina omembe vredna prednost bo to, da bodo skrite pod zemljo? Ali ni morda dovolj namesto iskanja idealne in dokončne rešitve pospraviti odpadke v zadrževalni hram ter nanj pritrditi tablo, na katero napišemo nekaj takšnega: »Spoštovani zanamci, v tej stavbi so ostanki pridobivanja elektrike iz 20. in 21. stoletja. V 50 letih smo tu proizvedli 250 TWh elektrike. Ob tem smo ustvarili 1000 ton visoko radioaktivnih snovi, ki so shranjene za temi zidovi. Prosimo, poskrbite, da bodo ostale tu, jih po potrebi vsakih nekaj sto let prepakirajte, dokler ne odkrijete kakšne nove možnosti njihove uporabe, boljše oblike skladiščenja ali morda odlaganja. Opravičujemo se za nevšečnosti, vaši predniki«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.