Koalicija sovraštva

Vsak mesec se ob pogledu na položnico, ki jo pošlje RTV Slovenija, sprašujemo, zakaj, zaboga, ji plačujemo skoraj 13 evrov. A vsake toliko vržejo kost, s katero nahranijo kakovostnih televizijskih vsebin lačnega duha, da v televizijsko pušico rade volje vrže svoj prispevek. Tokrat z dokumentarno oddajo Dosje z naslovom Koalicija sovraštva avtorja Erika Valenčiča.

Oddaja, ki je predstavila delovanje slovenskih ekstremističnih desničarskih skupin, se je začela z opozorilom, da ogled priporočajo ob prisotnosti staršev ali starejših oseb. Čeprav ti še ne zagotavljajo prisotnosti razuma. Incident, ko je eden od ljubljanskih dijakov na obisku fašističnega koncentracijskega taborišča Rižarna v Trstu pred leti nosil majico z napisom desničarske skupine Blood & Honour, so na primer starejše osebe, ki šolo vodijo, gladko pometle pod preprogo.

Tako kot obstoj skupin, v katerih se pri nas združujejo desničarski skrajneži, vztrajno pometajo pod preprogo tisti, ki bi morali skrbeti za družbeno varnost. Poročilo obveščevalno-varnostne agencije Sova o aktivnostih skrajnih skupin je precej skopo glede ocene obsega in nevarnosti, ki jo pomenijo skrajne desničarske skupine. Ker je, kot smo že večkrat slišali, pri nas težava že s samo definicijo ekstremizma. Sploh desničarskega, ki je v bistvu le ekstremni patriotizem.

Delo, ki bi ga morali opraviti Sova in posebna parlamentarna preiskovalna komisija za ugotavljanje in oceno delovanja ekstremističnih skupin, je opravil Valenčič z nekaj sodelavci. Za to so potrebovali dobro leto, celotno zadevo pa nekdanji novinar Mladine sicer podrobno spremlja že šest let.

Dokopal se je tudi do fotografij, na katerih pripadniki skrajno desničarskih ekstremističnih skupin preizkušajo cevne bombe. Kriminalistična policija podatkov o tem baje nima. Bi nas morala njihova blažena nevednost skrbeti? Zatiskanje oči ali metanje peska vanje se dolgoročno še nikoli nista obrestovali.

Selektivna slepota pa je značilna tudi za skrajneže. Slovenski in italijanski neonacisti in neofašisti namreč prijateljujejo in se družijo, saj slovenskih desničarskih ekstremistov to, da se italijanske skrajne desničarske skupine redno znašajo nad zamejskimi Slovenci, očitno sploh ne moti.

Kot jih ne moti, da so na koncertu v Žireh gostili neofašistično glasbeno skupino Ultima frontiera, ki jim je prepevala, da je slovensko ozemlje v resnici italijansko. Ker so peli v italijanščini, jih zapriseženi slovenski domoljubi niso razumeli. Sicer pa se dobro razumejo, saj govorijo skupni jezik sovraštva.

Istega večera je bila na sporedu pogovorna oddaja Odkrito, ki je dodatno osvetlila nastajanje omenjenega dokumentarca in širši kontekst problematike. Glede gostov v pogovornih oddajah sicer velja pravilo »manj je več«, ker je bolje imeti tri res elokventne goste kot pa jih za boljši vtis povabiti še par. A celoten paket si vsekakor zasluži oceno odlično.