Kritika / Zoran, moj nečak idiot

za

Bud Spencer & Terence Hill.

Dobrih starih italijanskih komedij, v katerih sta Bud Spencer in Terence Hill v saloonih lojzala in mikastila lokalne kavboje, že dolgo ni več, toda če hočete ujeti približek tega, potem si poglejte italijansko-slovensko multi-kulti komedijo Zoran, moj nečak idiot, v kateri saloon zamenja slovenska gostilna, mikastenje metanje pikada, Buda Spencerja bradati, omarasti Paolo (Giuseppe Battiston), Terenca Hilla pa Zoran (Rok Prašnikar), njegov slovenski nečak, le da je bolj kot Hillu podoben Harryju Potterju, ki sreča Buda Corta iz Ashbyjeve klasike Harold in Maude.

Čudaški Zoran in njegova babica sta verjetno izgledala tako kot čudaški Harold in ostarela Maude, toda ko babica umre, ga »podeduje« Paolo, recesijski furlanski desperado, kralj javne kuhinje, subgoriških oštarij in zapravljenih priložnosti (zatopljen v ovohavanje hlačk svoje eks), ki ga »dediščina« potre, saj je pričakoval otipljivejšo in odrešilnejšo dediščino, mali pa se mu zdi za nameček še nor, kar je, kot se izkaže, le posledica branja starih italijanskih romanov, za katere ni nihče slišal. Diagnoza se spremeni, ko Paolo ugotovi, da ima Zoran zelo precizno roko – kot Terence Hill. Le da z njo ne tolče, ampak meče pikado – in vedno zadene v center. Stokrat zapored, če je treba. Krsti ga za Zagorja – šur, in on je njegov Čiko. In že sta na poti v slovenski saloon, njuno turnejo pa Matteo Oleotto, debitant iz Gorice, prešpika z lekcijami iz enologije (»kdor ne pije furlanskega vina, je pasji sin«), ornitologije (keramični ptiči), zborovskega petja (Doberdob), regionalne recesije, krizne melanholije, druge priložnosti in dobrih starih časov, ki so vedno dovolj stari, da izgledajo dobro.