Kritika / Siri Hustvedt: Poletje brez moških

+ + + +

Ženske od zibelke do groba

Profesorica književnosti Mia se čez poletje vrne domov, potem ko si po tridesetih letih zakona mož vzame Pavzo, sodelavko iz laboratorija, in ko se prebije skozi psihotično krizo in izplava iz depre. Njena rekonvalescenca sestoji iz kurza pesnikovanja za mule, obiskovanja generacije na pragu smrti, materine generacije, spominov na lastno dozorevanje in druženja s sosedi, da vidimo, kje je hakeljc mladih nefunkcionalnih družin.

Lahko bi bilo vse skupaj precej stereotipno, še ena tistih zgodb o močnih, visokih in samozadostnih ženskah, o ženskih komunah, če ne bi bila v romanu na delu posebna premetenost. Mia ponosno poudarja, da se napaja pri naratologiji, lingvističnem obratu, différenci, živi burno hermenevtično življenje. Gradivo, recimo stereotipe o vrlinah podeželank, Hustvedtova dobro premeša z urbano in psihiatrično izkušnjo protagonistke, pa tudi punce (vseh starosti, celo umirajoče), so kar odločno zmaknjene, odbite. Od cvilečih mul, ki se jim ful dogaja ob pogledu na vrstnike, do tet, ki v svoje gobeline kradoma vpletajo onanistke in našpičene amazonke; vse karakterizacije so mimo tistih površnih, pred nami je skupnost žensk – in kot motnja kakšen zoprn dedec, kot izjema in pravilo –, ki je izrazito individualizirana. In potem je, kot pri načitanem angleškem kolegu Davidu Lodgeu, antagonizem med naravoslovjem in humanistiko, med koristnim in spekulativnim.

V iskanju Drugega, ki se je izmaknil v Pavzo, si Mia najde druge glasove za avtorefleksijo; udeleženke tečaja, skrivnostnega anonimnega dopisovalca, ki ni brez smisla za paradoks in iracionalno, izmodrene starke, zraven se, kot pri Erici Jong ali Vitomilu Zupanu, samo iz drugega zornega kota, mešajo ugotovitve nevro- in endokrine znanosti in psihologije. Pa seveda prebrano, njena bolečina se potem artikulira skozi literarno tradicijo in sodobnike, s katerimi je ta proza na gosto posejana. Profesorica književnosti se osmišlja skozi prebrano, to je gost dialog s predhodniki, ki mu ne manjka (samo)ironije, tu in tam se zave svoje patetičnosti in potem oponaša stile, žanre, moduse pripovedi, pri čemer je vse spisano v lahkotnem in skoraj komedijskem – glede konca – janeaustenovskem slogu. Mia ugleda svojo situacijo v obsegu od epistolarnega sentimentalnega romana do grozljivke, in v tem je zabavna in prepoznavna. Ljubavne travme so pogosto pocukrane, bolečina prispeva vzvišenost in patetiko, ki se ji junakinja Hustvedtove izogne z razvejeno mrežo, v kateri so ujeti izsesani predhodniki oziroma njihovi ostanki.