Kritika / Patrick White: Viseči vrt

+ + + +

V stanju pripravljenosti

White, avstralski nobelovec, v nedokončanem romanu popisuje srečanje in druženje grške punce in angleškega poba, ki ju zaradi težavnih družinskih razmer in smrti v družini, predvsem pa zaradi druge velike vojne v Evropi pošljejo v Avstralijo, v rejo in v svet, ki ga ne obvladata in ki ga s svojim tujstvom in sumničavo ter včasih štorasto distanco po svoje tudi komentirata. Odraščajoča in neprilagojena tujca omogočita pogled s strani na stanje stvari, ki je potopljenim vanje samoumevno.

Dejstvo, da je roman nedokončan, seveda samo potrjuje njegovo pripadnost moderni prozi, ki je tako ali tako nesklenjena, fragmentarna, s tem na formalni ravni spregovarja o necelosti sveta, zato so nekatera temeljna dela literarnega modernizma podobno kot Viseči vrt namenjena pozabi, uničenju, bolj sled o nedokončnosti in nedovršenosti. Eilene in Gil sta v nerodnih letih, prebuja se njuna seksualnost, in po uvodnih nerodnostih in skoraj rivalstvu se stke pristna vez dveh v okolju, katerega jezik sicer navzven razumeta, vendar je vse drugo zmaknjeno in nedoumljivo. Otroštvo trči ob uveljavljene vzorce vedenja in pričakovanja okolice, upornost in izločenost pa poudarjata umik v edini zapik, v hišico na drevesu, in pri Eilene še želja po čim natančnejši refleksiji, ki jo zadovoljuje s pisanjem dnevnika.

Toda v tej zgodbi, v kateri se gnetejo čudni in komaj razumljivi pubertetniki in nekoliko ofucane tete in skrbniki, niso v ospredju fabulativni obrati, Whita bolj zanimajo podzemni tok, asociacije in mišljenjski vrinki, s katerimi rezonerja tipata po svetu z drugačnimi pravili, z drugačno rabo besed. Ob njunih nič kaj heroičnih akcijah, bolj gre za potopljenost v zanju komaj pregledne situacije in razbiranje komaj razumljivih namigov, je pomembnejši kolektivni portret družbe v točno zamejenem času, Avstralije do konca vojne v Evropi, ki obeta normalizacijo in morda vrnitev v prejšnje življenje. White svoja pubertetnika opremi z živahno prtljago, ki v novem svetu trka ob nove vonje in močne čutne zaznave, kar daje pripovedi globino in poetično silovitost. Prehajanje od znotraj navzven, iz čutnega v notranji monolog, in razvozlavanje nekaterih temeljnih pojmov, ki jim morata najti novo vsebino, zgosti ta pripovedni tok, vse postaja pomenljivo in hkrati skrivnostno, pa seveda tudi ožarjeno z zavestjo o prvič. Zgodba o radovednih in nekoliko v nelagodje namočenih tujcih postane tako sugestivna pripoved o stanju avstralske družbe.