Spopad velikih interesov

Po krvavih vojnah na tleh nekdanje Jugoslavije pomenijo dogodki v Ukrajini gotovo enega najbolj kritičnih geopolitičnih pretresov po 11. septembru 2001, če seveda ne upoštevamo vojn v Iraku in Afganistanu, vstaje v arabskem svetu, državljanske vojne v Siriji in napetosti v Južnokitajskem morju. Oxfordski zgodovinar Timothy Garton Ash se ni zaustavil pred povednima besedama, da gre za »politični Černobil«.

V tokrat že tretji množični vstaji (revoluciji) Ukrajincev je bilo prelite veliko krvi, čeprav je pri prejšnjih dveh iz leta 1991 in 2004 vse kazalo na to, da bo šlo po »žametni« poti, ki bi namesto na romunsko, kot se to kaže danes, spominjala na poljsko, vzhodnonemško ali češkoslovaško pot. »Žametno« pot (1989), za katero je značilno, da je po nenasilnih množičnih protestih prišlo do spremembe oblasti s pogajanji, je bilo mogoče razumeti kot alternativo francoski revoluciji iz leta 1789, ko sta progresivni radikalizaciji množic sledila nasilje in giljotina.

Prva demokratična revolucija v Ukrajini je postala plen stare sovjetske (komunistične) nomenklature, tudi sicer nenasilna »oranžna« revolucija pa je prinesla veliko razočaranje – še naprej brezpravje in disfunkcionalno (nedelujočo) demokracijo, pri čemer se številni analitiki niso izognili oznaki ohlokracija. Po »oranžnih« politikih so sicer volivci dali prednost opoziciji, se pravi Janukoviču, ki pa je uničil še zadnje ostanke neodvisnega sodstva in skupaj s člani svoje družine in najbolj zvestimi političnimi privrženci monopoliziral, ali bolje, privatiziral praktično vse: od policije, varnostnih služb in ključnih sektorjev že tako ali tako obubožanega gospodarstva.

Sedaj, ko se je v revolucionarna dogajanja neposredno – že prej, tudi pod vladavino Timošenkove in še posebej pod Janukovičevo – vojaško in tudi drugače vmešala še Rusija in ko so tudi sami vstajniki, skupaj z novo vlado, notranjepolitično razklani, je težko biti optimist in verjeti, da bo tokrat, v tretjič, uspelo. Aleksander Motyl, ki predava politične znanosti na Univerzi Rutgers, je že pred dobrim letom napoved(ov)al, da lahko v družbi, ki je tako ponižana in izkoriščana, kot je ukrajinska, pričakujemo, da se bodo množice, ko bodo spoznale, da so zatiralci/izkoriščevalci ranljivi in šibki, oprle na nasilje in da bodo dobili priložnost posamezniki in skupine s skrajnimi nasilnimi agendami. V takih razmerah pa, ko sta ne le ogrožena, temveč tudi praktično načeta suverenost in neodvisnost ukrajinske države, pa je sploh težko verjeti, da se bo (lahko) nova vlada lotila potrebnih strateških (radikalnih) reform, ki jih je zahtevala večina na Majdanu.

Po krvavih vojnah na tleh nekdanje Jugoslavije pomenijo dogodki v Ukrajini gotovo enega najbolj kritičnih geopolitičnih pretresov po 11. septembru 2001.

Večinsko jedro Majdana, ki pomeni najbolj zdrav del civilne družbe v Ukrajini, bo moralo, preden se po volitvah v tem letu konstituira politična oblast (od parlamenta in vlade), in seveda tudi pozneje, budno spremljati prve korake nove vlade, pri čemer glavna nevarnost po mnenju Motyla ne prihaja iz Kremlja in od tam dirigiranega krimskega separatizma, temveč iz skrajnih desničarskih in populističnih skupin, ki jih tako kot oligarhe in tiste, ki so se okoristili v starem režimu, še zdaleč ne zanimata normalno delujoča pravna država in funkcionalna demokracija. V taki novi politični arhitekturi pa ne le, da ne more biti prostora za Janukoviča, temveč tudi ne za Timošenkovo, Juščenka in njune sodelavce, ki so že izgubili zaupanje, ki so ga dobili od ukrajinskih državljanov pred petimi leti. V tem smislu bodo morali novi politiki poleg političnega »know-howa« imeti na voljo tudi vztrajno politično voljo, ki jo je izražalo večinsko in progresivno jedro Majdana (civilne družbe).

Če pomislimo na to, da so na Majdanu ugasnila življenja številnih pogumnih ukrajinskih državljanov, ki so na nenasilni način manifestirali svoje socialne, nacionalne in demokratične zahteve po pošteni in pravični družbi, bi (bo?) nova generacija politikov na oblasti (spet) grobo poteptala najbolj elementarne moralne norme, če bi še naprej delovala izključno na temeljih pohlepa in koruptivne politike. V tem primeru ni težko napovedati naslednjega množičnega (revolucionarnega) vala, ki pa bi skoraj zagotovo prinesel na oblast skrajne nacionaliste in populiste. To, da je njihov vodja Dmitro Jaroš na Majdanu doživel večje odobravanje kot na primer Julija Timošenko, je že lahko skrb zbujajoče znamenje. Razumljivo pa je, da se Putin ne boji toliko ukrajinskega nacionalizma kot tega, da bi se pred vrati Rusije pojavila demokratično privlačnejša Ukrajina, da bi torej v tej državi zmagale ideje, ki jih ruski avtokrat v svoji državi neusmiljeno zatira.

Zato ne preseneča, da praktično vsi neodvisni ruski mediji obsojajo Putinovo aktivno vmešavanje na Krimu, ki bo po njihovem tako na kratki kot dolgi rok povzročilo resne probleme in destabiliziralo Rusko federacijo. Ti mediji prav tako poročajo, da je oblast finančno nagradila protestnike in organizirala avtobusne prevoze (povečini državnih uslužbencev) na zborovanja, na katerih so ti potem zahtevali pripojitev Krima Rusiji. Na tiskovni konferenci je Putin sam priznal, da je Janukovič izgubil oblast zaradi korupcije, medtem pa je voditelj opozicije Boris Nemcov razkril obsežno dokumentacijo, da je s Putinom v tem pogledu še huje: na voljo ima namreč dvajset vili in rezidenc, štiri jahte in palačo ob Črnem morju, ki bi mu jo zavidal tudi francoski kralj Ludvik XIV. Anketa, ki jo je pred dvema letoma opravila ena izmed verodostojnih javnomnenjskih ustanov, je ugotovila, da se večina Rusov zaveda, da razpolaga Putin, skupaj z oligarhi, ki ga obkrožajo, z ogromnim bogastvom. Pri tem je zanimiva hipokrizija Zahoda, ki obsoja korupcijo v Ukrajini in Rusiji (ter drugod), vendar njihovim oligarhom in tajkunom sočasno na široko odpira vrata v svojih bankah in v njihove vplivne politične kroge.

Skratka, tisto, kar se bo v Ukrajini dogajalo naslednje tedne, mesece in leta, ne utegne imeti po besedah omenjenega oxfordskega profesorja zgodovine le posledic zanjo, temveč tudi za Rusijo in Evropo, končno pa tudi za samo razumevanje tistega, kar nam običajno pomeni revolucija. Že sedaj je slišati (tudi v Ukrajini) mnenja, da Ukrajina ni doživela revolucije v pravem pomenu, da je šlo samo za menjavo kleptokratskih elit. V tem smislu počasi narašča nezaupanje tudi do zadnje politične elite, ki je pretesno povezana s skrajno desnico in ki utegne pozabiti na obljubo, dano na Majdanu, da bo spodrezala korenine korupcije skupaj z revščino in pretirano neenakostjo. Omeniti pa je tudi treba to, da smo bili priča množični vstaji, ki je naletela na večinsko podporo v zahodnem in osrednjem delu Ukrajine, take podpore pa na vzhodu in jugu ni bilo videti.

Tisti, ki že dalj časa analizirajo Putinovo politično kariero, ugotavljajo, da se je ta politik medtem v bistvenem pogledu spremenil. Da imamo v zadnjem obdobju namesto z realistom opraviti s konservativcem, ki čedalje bolj spominja na ruskega carja Nikolaja I. – ultrakonservativnega avtokrata, ki je zadušil dve množični vstaji in potem nadaljeval s krimsko vojno. Dogajanja v Rusiji je Putinova oblast označila za čisti puč, sam Putin pa je medtem večkrat izrazil pričakovanje, da se je mogoče z Ukrajino, ki ji mora vladati ena ali več močnih držav od zunaj, pogovarjati le o njihovi prihodnji ustavi. Po mnenju bolgarskega analitika Ivana Kristeva si Putin predstavlja oziroma prizadeva, da bi prihodnja ureditev Ukrajine spominjala na nekakšno »Veliko Bosno«, se pravi na skrajno federalizirano državo, katere sestavni deli bi se morali pokrivati z njenimi »naravnimi« kulturnimi, ekonomskimi in geopolitičnimi preferencami. V tem pogledu bi bila sicer ohranjena njena teritorialna integriteta, medtem ko bi vzhodni del te države užival status, kakršnega ima Republika srbska v Bosni, seveda v tesni navezi z osrednjimi oblastmi v Rusiji, ali bolje, v njihovi podrejenosti, njen zahodni del pa bi lahko bil povezan s Poljsko in Evropsko unijo. Glavno mesto Kijev kot glavno mesto federacije pa bi moralo uživati poseben status in bi bilo zato izolirano. Tako bi Rusija pridobila v teritorialnem pogledu in tudi, kar zadeva njen vpliv.

Ruski predsednik je prav tako prepričan, da je Ukrajina pomembnejša za Rusijo kot za Zahod in da ta ne bo tvegal vojne z njo, poleg tega pa bi bile tudi gospodarske in politične sankcije zahodnih držav bolj kratkotrajne in neučinkovite. Sploh pa so ta čas Evropsko unijo občutno oslabili njeni gospodarski problemi, spremlja pa jo tudi negotovost zaradi okrepljene skrajne populistične desnice v kar nekaj njenih članicah. Poleg tega je Putin ameriško odločitev, da se ne spusti v vojno v Siriji, razumel kot soglašanje ameriške politike z javnim mnenjem doma, ki nasprotuje vojaškim posegom v državah, ki so močno oddaljene od njihovih meja.

Ivan Kristev je prepričan, da je v tej Putinovi igri več kot le realpolitični izračun. Seveda ne podcenjuje pomena ruskega vojaškega oporišča (mornarice) v Sevastopolu in njenega nadzora nad naftovodi v Ukrajini, vendar je takim svojim skrbem dodal še eno: mesijansko vlogo Rusije, ki v imenu obrambe tradicionalnih rukih vrednot nasprotuje dekadenci in nemoralnemu stanju sodobne postmoderne Evrope. Lani jeseni je Putin v Valdai klubu, ruskem think-tanku, ki analizira ruske ekonomske, politične in kulturne izzive v prihodnosti, razpravljal o tem, da »Evropa oziroma Evropejci odmirajo«, ker pač »istospolne poroke ne morejo rojevati otrok«.

Zadnje spremembe zakonodaje, usmerjene proti homoseksualnosti, ki je bila sprejeta v ruskem parlamentu, je bila pospremljena z zahtevami, da se Rusija s tem vrača k tradicionalnim vrednotam iz ruskih imperialnih časov in nostalgičnemu nacionalizmu iz 19. stoletja, ko je bil njihov zaščitnik vladar Nikolaj I. Tisto, kar Putina inspirira proti/v Ukrajini, potemtakem ni (politični) realizem, temveč arhkonservativizem, marširanje na Krim pa bolj spominja na v evropski zgodovini že videni »kulturni boj«.

Ne gre pozabiti, da je kritika Janukoviča tudi kritika Putina: slednji ima namreč na voljo dvajset vil in rezidenc, štiri jahte in palačo ob Črnem morju, ki bi mu jo zavidal tudi francoski kralj Ludvik XIV.

Ukrajino moramo uvrstiti med tiste »izbrane« narode, do katerih so bile zgodovina in geopolitične okoliščine do skrajnosti neprijazne, če uporabimo mile besede. Veliko komentatorjev je v zadnjem času opozorilo na to, da imata Rusija in Ukrajina skupno zgodovino, le malokdo izmed njih pa se je poglobil v to, kakšna je bila narava te zgodovine. Pred revolucijo v imperialni Rusiji je Ukrajina v njej uživala status kolonije, v kateri je bil prepovedan vsakršen tisk v ukrajinskem jeziku. Eden od takratnih ministrov je pogosto poudarjal, pravzaprav zapovedal, da ukrajinski jezik in posledično njegov narod sploh nikoli nista obstajala, ne obstajata in tudi ne bosta nikoli obstajala.

Ob takem očitnem paradoksu se seveda zastavlja vprašanje: zakaj je bilo potem sploh treba prepovedati jezik (in narod), če ta sploh ni obstajal? Še v novejšem času sta dva tako slavna disidenta, kot sta bila Aleksander Solženicin in Josip Brodski, vztrajala pri tem, da je Ukrajina integralni del Rusije in kot taka – Rusija. Dodajmo, da je Putin leta 2008 poskušal ameriškega predsednika Busha prepričati, da »Ukrajina ni prava država, ker da leži del njenega ozemlja v vzhodni Evropi, medtem ko smo jim največji del države podarili mi«.

Ko je leta 1918 Ukrajina razglasila svojo neodvisnost, je Rdeča armada pod poveljstvom Leva Trockega Ukrajino okupirala s severa, Denikenova (politična) beloruska armada pa z juga. Kmalu zatem je bilo z nasilnim »anšlusom« v Sovjetsko zvezo konec z neodvisnostjo Ukrajine. Tako kot vsepovsod drugod po Sovjetski zvezi je bil tudi Ukrajincem vsiljen totalitarni družbeni red. Od zgodnjih tridesetih do petdesetih let prejšnjega stoletja sta Stalin in Hitler nad ukrajinskim narodom, pogosto tudi v sodelovanju s kolaboranti, ukazala množične poboje ljudi ter materialno in kulturno opustošenje. Sovjetske oblasti so na podlagi ukazov iz Moskve v letih 1932–33 načrtno izstradale milijone ukrajinskih kmetov, rušile njihove pravoslavne in katoliške cerkve, ukrajinske elite pa dobesedno izkoreninile po zgledu številnih morišč, kakršne pomeni za Poljake Katinski gozd, ali pa so končale v gulagih.

V zvezi z aktualnimi dogajanji v Ukrajini je pomembno omeniti še nekaj drugih relevantnih dejstev iz novejše politične zgodovine, ki jih medijska sporočila običajno spregledajo. Konflikti, če seveda izpustimo njihovega zunanjega protagonista, ne potekajo med državljani, ki govorijo bodisi ukrajinsko ali rusko. Na Majdanu (Evromajdanu) so bili tako ukrajinski kot ruski govorci. Tisto, kar loči Ukrajince, je predvsem njihova identiteta in ne jezik. Prvi ukrajinski predsednik Kučma, kakor tudi pozneje Janukovič, je bil izvoljen po zaslugi glasov v vzhodni Ukrajini. Toda medtem ko je Kučma v svojem mandatu (1994–2005) močno oslabil in marginaliziral ruske separatiste, jih je Janukovič spet vključil v politično igro in z njimi celo sklepal zavezništva.

Na predsednika Juščenka (2005–2010) so v Rusiji gledali kot na »nacionalista«, ker si je prizadeval omejiti delovanje ruskih varnostnih in vojaško-obveščevalnih služb v Ukrajini. Potem ko je Juščenko odpovedal gostoljubje dvema ruskima konzuloma v Simferopolu in Odesi, so se odnosi med državama drastično poslabšali, takratni ruski predsednik Medvedjev pa je Juščenku poslal odprto pismo, v katerem so bile postavljene izrecne zahteve, ki da jih mora ukrajinski predsednik izpolniti. Janukovič je pozneje, ko je postal predsednik, omenjene in še dodatne ruske zahteve izpolnil. Za separatizem, ki ga na Krimu razpihuje Rusija, so poznavalci Rusije prepričani, da je svojevrstni bumerang, ker praktično nagovarja, da se k njemu slej ali prej zatečejo tudi druge regije v Rusiji, ki jih prav tako mikata avtonomija in neodvisnost od centra.

Tisto, kar se bo v Ukrajini dogajalo naslednje tedne, mesece in leta, ne utegne imeti le posledic zanjo, temveč tudi za Rusijo in Evropo.

Tako kot v zgodovini ne kaže Ukrajini nič bolje na današnji geopolitični šahovnici. Ker je očitno, da celotna Ukrajina ne more ali noče ne Evropsko unijo in ne v Putinovo Evrazijsko unijo, bi bilo pač treba poiskati drugo rešitev, ki bi presegla nerealno izbiro. Nekaj velikih držav, ki se razglašajo za velike »prijateljice« Ukrajine, uveljavljajo pri tem predvsem svoje lastne (nacionalne) interese. Na evropski šahovnici so, če se opremo na nekdanjega Carterjevega svetovalca za nacionalno varnost Zbigniewa Brzezinskega, naslednji močni igralci: ZDA, Rusija, Evropska unija in Nato. Brzezinski je Ukrajini predlagal, naj izbere »finsko pot«, kar se tiče njenih odnosov z Rusijo. Nekdanji predsednik ruske vlade in liberalni reformist Jegor Gajdar, ki je bil naklonjen Zahodu, je leta 2008, malo pred smrtjo, opozarjal, da bodo prizadevanja, da postane Ukrajina članica Nata, spravili Rusijo v nevzdržni obrambni položaj.

Pred nekaj dnevi se je mnenjem, da Ukrajini ni treba izbirati med Vzhodom in Zahodom, pridružil tudi nekdanji ameriški zunanji minister Henry Kissinger, ki ima Putina sicer za resnega zunanjepolitičnega stratega. Še pred Kissingerjem je kar nekaj vplivnih ameriških zunanjepolitičnih ekspertov in mednarodnih politikov, med njimi v prvi vrsti George Kennan, opozarjalo pred širjenjem Nata v Vzhodno Evropo, ki bi v Rusiji povzročilo občutek ogroženosti in negotovosti ter s tem dalo povod za povračilne ukrepe. Kennan je vedel, da se ruske zunanjepolitične ambicije ne bodo končale z razpadom Sovjetske zveze in koncem njene (sovjetske, komunistične) ideologije, in ga potemtakem pojav Putina sploh ne bi presenetil.

Članica vplivnega ameriškega Sveta za zunanje odnose, urednica revije The Nation in stalna komentatorka v Washington Postu, Katrina Vanden Heuvel, je prav tako v tem časopisu opozorila, da Ukrajine ni razumno siliti, da mora izbrati med Evropsko unijo in Rusijo. Tako kot Amerika, ki si v svoji soseščini, na primer v Mehiki, ne bi dovolila tujih vojaških oporišč, ima tudi Rusija legitimne varnostne interese, ki pa jih Putin izkorišča, da bi zatrl demokratična gibanja tako doma kot bodisi posredno bodisi neposredno tudi v Ukrajini. Država, ki je dobrih 190 let uveljavljala Monroejevo doktrino v svoji soseščini in ki je, sklicujoč se na pravico do »preventivnih vojn« ter s kršenjem teritorialne integritete in suverenosti niza držav (nazadnje v Iraku), kršila iste mednarodne norme, kot jih zdaj očita Putinu, vsekakor ni pravi in še manj moralni naslov za hipokritične lekcije drugim na tem območju. To pa seveda še zdaleč ne daje prav(ice) Putinu za njegov vojaški poseg v Ukrajini.

Poleg tega Heuvelova ni mogla mimo tega, da so v aktualni ukrajinski vladi »rasisti, antisemiti in ksenofobi« iz stranke Svoboda, ki bi jim morala Evropska unija, preden ji bo ekonomsko in politično pomagala, povedati, da nimajo tam kaj iskati. Nazadnje je mednarodno javnost in posredno tudi Ukrajince posvarila pred iluzijami o Evropski uniji, kjer jih čaka brutalno varčevanje, kakršnega doživljajo že nekaj časa Grčija, Španija in Portugalska.

Sedanja ruska propaganda s Putinom vred govori o revolucionarnem dogajanju v Ukrajini kot o »fašističnem puču«. S tem vsekakor pretirava, čeprav si očitno prizadeva, da bi tako upravičila svojo vojaško intervencijo v tej državi. Kako je v resnici? Ukrajinski strokovnjak za evropsko skrajno desnico Anton Šekovcov, ki se je udeležil zadnjih protestov na Majdanu, priznava, da je bila med protestniki močna in glasna neonacistična skupina pod imenom Belo kladivo in poleg nje tudi Desni sektor, katerega aktivisti se imajo za nacionalne revolucionarje in se zavzemajo za neodvisnost Ukrajine od Rusije. V novi vladi je na položaju ministra tudi več članov skrajne stranke Svoboda, ki zastopajo neofašistična gesla in za katere sta Svetovni judovski kongres in Evropski parlament zahtevala, da jih izključijo iz vlade ter stranko prepovejo. Njihova pobuda, ki pomeni svojevrstno darilo Putinu, da se ukine uradni status ruskega jezika, pa vseeno v parlamentu ni bila uspešna. Prav tako ne drži, da se vrstijo sistematični napadi na rusko govoreče ukrajinske državljane, kakor tudi ni res, da si vsi ti želijo združitve z Rusijo.

Po mnenju bolgarskega analitika Ivana Kristeva si Putin predstavlja oziroma prizadeva, da bi prihodnja ureditev Ukrajine spominjala na nekakšno »Veliko Bosno«, se pravi skrajno federalizirano državo.

Šekovcov na podlagi empirično preverljivih podatkov navaja, da se je treba prav zadnji revoluciji zahvaliti, da ukrajinski desničarski radikalizem izgublja oz. je že izgubil. Tako je na primer stranko Svoboda, ki je na volitvah leta 2012 dobila več kot deset odstotkov glasov, pri zadnjih merjenjih javnega mnenja podprlo le pet odstotkov vprašanih, kar je seveda premalo, da bi lahko pomembno vplivala na ukrajinsko politiko. Tudi njen voditelj Oleg Tjagnibok, ki je na predsedniških volitvah prejel prav tako več kot deset odstotkov glasov, je marca pri podobnih merjenjih javnega mnenja dobil podporo manj kot dveh odstotkov anketiranih. Seveda pa je mogoče pričakovati, da se bo moč skrajne desnice povečala, če se bo ruska vojaška intervencija na ukrajinsko ozemlje nadaljevala ali celo okrepila. Po tistem, ko je zadnja revolucija prispevala k padcu avtoritarnega (Janukovičevega) sistema, kaže, da utegne biti naslednji, ki bo izgubil – radikalni populizem. Vsekakor pa je to, kar je bilo v kratkem času narejenega v vladi in parlamentu – omejevanje moči predsednika države, napoved predsedniških volitev in obljube, da se bodo vrnila demokratična načela –, nasprotno od tistega, kar je zapisano v fašistični doktrini.

Največje razočaranje v tej ukrajinski zgodbi je seveda Evropska unija, ki svojega prestižnega zgodovinskega dosežka (miru med nekdanjimi večstoletnimi sovražnicami) in ekonomske moči ni znala ali hotela v ukrajinskem primeru prevesti v strateško priložnost. Ukrajino je lansko jesen enostavno postavila pred »civilizacijsko« izbiro »ali oni ali mi«, kot je razočarano zapisal zgodovinar in njen veliki zagovornik Timothy Garton Ash, in je tokrat že drugič, tako kot prvič v primeru Bosne, zamudila priložnost, da bi z dejanji glede na krvavo preteklost potrdila svojo privrženost povsem novim evropskim vrednotam. Seveda pa je drugo vprašanje, ali je današnja Evropska unija v času hude gospodarske krize in nevarnih politik varčevanja in sploh zavezanosti pogubni neoliberalni doktrini česa takega sploh zmožna.

Tako Amerika v Mehiki ne bi dovolila tujih vojaških oporišč, ima tudi Rusija legitimne varnostne interese, ki pa jih Putin izkorišča, da bi zatrl demokratična gibanja tako doma kot v Ukrajini.

28 držav članic Evropske unije je danes še daleč od skupne zunanje politike in strateškega premisleka, ki bi stal za njo. Nemčija se na primer sklicuje na strateško partnerstvo z Rusijo, še zdaleč pa kaj podobnega skupaj s preostalimi članicami EU ne predlaga za Ukrajino. V svetu k sebi obrnjene geopolitike štejejo predvsem ekonomski argumenti in nacionalni interesi. Na eni strani na primer to, da Ukrajina s 45 milijoni prebivalcev proizvede toliko kot desetkrat manjša Irska s komaj štirimi in pol milijona prebivalcev, na drugi strani pa napovedi ameriške multinacionalne investicijske banke Lehman Brothers, da bo Rusija v naslednjih petnajstih letih ekonomsko prehitela Nemčijo in Veliko Britanijo. Energetska odvisnost EU od ruskega plina seveda ni brez vpliva na zunanjepolitične odločitve njenih članic. Koliko ima to skupnega z EU, se je dobro pokazalo v primeru Nemčije, ko je ta zaradi težav z zagotavljanjem plina na Poljskem in v Ukrajini začela neposredno sodelovati z ruskim Gazpromom in si tako sama in zase zagotovila dva plinovoda, ki potekata na dnu Baltika in mimo obeh omenjenih držav.

Ne le iz demografskih, temveč iz številnih drugih socioloških razlogov potrebuje Ukrajina in predvsem njeni mladi ljudje, ki so dneve in mesece zdržali v mrazu na Majdanu, na eni strani most do Evrope, na drugi pa tudi most do Rusije. Ta se z izgubo svojega imperija in Ukrajine kot zibelke ruske zgodovine na eni strani resda še ni sprijaznila, na drugi strani pa se boji, da po takšni imperialni vlogi in na njen račun danes v povezavi z ZDA nasprotno posega Evropska unija. Predvsem pa ni treba pozabiti, da igra pri vsem tem poleg geopolitičnih in legitimnih varnostnih (državnih) razlogov pomembno vlogo tudi preživetveni instinkt ruskega avtokrata.