Smrt vojaka Santiaga

Ko sem bil v drugem letniku pravne fakultete in nas je s svojimi predavanji iz teorije kazenskega postopka navduševal Boštjan M. Zupančič, je v ljubljanskih kinematografih igral film Roba Reinerja Zadnji dobri možje s Tomom Cruisom, Demi Moore in nepozabnim Jackom Nicholsonom v glavnih vlogah. Saj se spomnite zapleta: narednik Dawson in vojak Downey sta obtožena, da sta v ameriški bazi Guantanamo na Kubi umorila najslabotnejšega med marinci, vojaka Santiaga. V svoj zagovor obtožena marinca povesta, da je vojak Santiago nesrečno umrl med tem, ko sta nad njim, po ukazu nadrejenega častnika, izvajala fizično kaznovanje, imenovano »code red«.

Med postopkom seveda nihče od nadrejenih tega ukaza ne želi priznati, še več: izkaže se, da je večer pred dogodkom marincem med postrojem poročnik Kendrick celo izrecno ukazal, da se Santiaga nihče ne sme dotakniti. Do konca filma Cruise seveda mojstrsko dokaže, da sta obtožena vojaka v resnici le izvrševala ukaz, a jima to namesto oprostilne sodbe prinese zgolj blažjo kazen. In medtem ko jo narednik Dawson sprejme kot zasluženo, vojak Downey še praktično med odjavno špico filma ne razume, zakaj je kaznovan, ko pa je le zvesto izvrševal prejeti ukaz.

Študentje prava smo projekcijo zapuščali navdušeni. Videli smo se v bleščečih sodnih dvoranah, v katerih se bomo v maniri Toma Cruisa, kot edino upanje nemočnih posameznikov, spopadali z velikimi močnimi sistemi. Takrat še nismo vedeli, da na vzorce ravnanja države oziroma oblasti, ki jih nazorno predstavi film, ne bomo naleteli v odmevnih primerih denimo umorov ali kakšnih podobno razvpitih zločinov, pač pa predvsem v dolgočasnih, pogledom javnosti popolnoma prikritih upravnih postopkih, v katerih mlini državne administracije meljejo tiho, neopazno, a nadvse učinkovito in med svojimi zobniki zelo pogosto zdrobijo številna upanja ter pečatijo usode javnosti popolnoma neznanih in nepomembnih posameznikov. Prav v takšnih postopkih bomo naleteli na birokratske Dawsone in Downeyje, ki brezpogojno izpolnjujejo navodila, tudi ko jim je ali bi jim vsaj moralo biti popolnoma jasno, da so napačna, nasprotna pravu in pravičnosti. Naši resnični Dawsoni in Downeyji tako niso na kratko pristriženi, postavni marinci, pač pa tiste prijazno zdolgočasene gospe, ki jih srečujemo za pulti občinskih uradov, upravnih enot in centrov za socialno delo.

Z gornjim opisom seveda merim tudi na zgodbo izbrisanih, tudi to so namreč, na podlagi prejetih navodil, izpisale številne pridne uradniške roke. A ta zgodba je danes že razvpita in vsem poznana, in čeprav jo želimo, še preden smo se kot družba pošteno oddolžili njenim žrtvam, pospraviti v arhivsko škatlo, se nam podobne zgodbe očitno še kar naprej ponavljajo. Zadnja izmed tovrstnih je tista o tisočih posameznic in posameznikov, ki so že pred več kot letom želeli uveljaviti svoje socialne pravice, kot so znižano plačilo vrtca, štipendije, socialne pomoči in druge, pa jih niso mogli – zaradi nerazumne uporabe določbe 15. člena Zakona o uveljavljanju pravic do javnih sredstev najprej s strani uradnic in nekaj uradnikov na centrih za socialno delo, nato pa še tistih na ministrstvu za delo. Ti so namreč popolnoma jasno zakonsko določbo interpretirali tako, da so za štipendijo, socialno pomoč oziroma subvencijo pri plačilu vrtca prikrajšali prav tiste, ki bi takšen socialni prejemek najbolj potrebovali.

Uradniki so za štipendijo, socialno pomoč oziroma subvencijo pri plačilu vrtca prikrajšali prav tiste, ki bi takšen socialni prejemek najbolj potrebovali.

Navedeni zakonski člen namreč določa način ugotavljanja dohodka osebe, ki uveljavlja eno izmed zgoraj navedenih pravic iz javnih sredstev, pri čemer izrecno pravi, da je odločba o odmeri dohodnine za preteklo leto le primarni način ugotavljanja dohodkov, nato pa takoj v nadaljevanju določa tudi druge. Kje se zadeva zaplete? V delu, kjer zakon ureja situacijo, ko dohodninska odločba za lansko leto prosilcu še ni bila izdana, jo pa še pričakuje. V teh primerih lahko upravni organ za ugotovitev dohodkov prosilca uporabi dohodninsko odločbo za predpreteklo leto. Če zakon v tem delu pravilno beremo, nam je seveda jasno, da ta način ugotavljanja dohodkov ni ustrezen pri tistih posameznikih, ki so imeli v preteklem letu tako nizke dohodke, da je gotovo, da jim dohodninska odločba zaradi prenizkih dohodkov sploh ne bo izdana. V teh primerih mora upravni organ uporabiti podatke, ki jih pridobi od oseb, zavezanih za dajanje podatkov o izplačilih, ter podatke, potrebne za izračun akontacije dohodnine za preteklo leto, in tudi katerakoli druga dokazila, s katerimi je mogoče dejansko ugotoviti dohodke prosilca v preteklem letu. A so uradniki na centrih za socialno delo storili prav tisto nelogično: za »ugotavljanje« dohodkov ljudi, za katere je bilo nesporno, da so jih imeli v preteklem letu tako malo, da jim dohodninska odločba zagotovo sploh ne bo izdelana, so uporabili dohodninsko odločbo za predpreteklo leto, ko so bili njihovi dohodki nedvomno višji kot lani. S takšnim načinom »ugotavljanja« so jih seveda neupravičeno prikrajšali za socialno pravico, do katere so sicer bili, prav zaradi izjemno nizkih dohodkov v preteklem letu, še kako upravičeni. To je sedaj ugotovilo tudi višje delovno in socialno sodišče in prisolilo kar krepko zaušnico državni administraciji, ki je v prvih odzivih opravičilo iskala v domnevni nejasnosti zakonske določbe.

A zakon, kot je vidno že iz zgoraj napisanega, v tem delu ni niti malo nejasen. Kaj je potem tisto, kar je različne in med seboj nepovezane uradnice in uradnike na enotah centrov za socialno delo vodilo v takšno, skoraj brezhibno usklajeno, a popolnoma napačno, protizakonito ravnanje? Prvo, kar nam pride na misel, je, da so morali ravnati po nekem navodilu od zgoraj, prav kot Dawson in Downey, ki sta izpolnjevala ukaz polkovnika Jessupa. Tisto zgoraj je v našem primeru seveda ministrstvo za delo, ki je sedaj, zaradi opisane nepravilne uporabe zakona, zatrpano z več kot 10.000 pritožbami, za obravnavo in rešitev katerih je potreben čas, ki se ne meri v mesecih, pač pa v letih. Vendar o morebitnem obstoju takšnega navodila ministrstva lahko za sedaj bolj ali manj le ugibamo iz vsaj dveh, pogojno rečeno, posrednih dokazov. Eden od teh je dejstvo, da je vlada na predlog ministrice razrešila dolgoletnega generalnega direktorja direktorata za socialo Davorina Dominkuša, a se je pri obrazložitvi te razrešitve na žalost zatekla k sedaj že preizkušenemu receptu sklicevanja na »osebne razloge«, tokrat na osebne razloge ministrice, ki ima po zakonu, v enem letu od nastopa mandata, prav priročno pravico brez pojasnila razrešiti kateregakoli generalnega direktorja na ministrstvu. Glede na to, kako pogosto rotiramo ministre, so generalni direktorji takšnemu kadrovskemu prepihu izpostavljeni praktično ves čas. Drugi takšen posredni dokaz pa je navodilo, ki ga je ministrstvo po odločitvi višjega sodišča poslalo enotam centrov za socialno delo, da naj v prihodnje v podobnih primerih ne upoštevajo dohodninske odločbe za predpreteklo leto. In kot se v filmu Cruise sprašuje, zakaj je bilo treba marincem posebej dati ukaz, da naj vojaka Santiaga pustijo pri miru, če pa marinci nikoli ne delajo na lastno pest, se lahko tudi mi retorično vprašamo, zakaj je bilo potrebno zadnje navodilo ministrstva centrom za socialno delo, da naj v prihodnje v postopkih upoštevajo interpretacijo višjega sodišča, če ne prav zaradi dejstva, da so centri tudi doslej delali po nekem drugem, diametralno nasprotnem navodilu istega ministrstva.

Je bilo pri sistematičnem krčenju pravic najšibkejših res na delu tisto, čemur Michel Foucault pravi mikrofizika oblasti?

Moramo pa seveda dopustiti tudi možnost, da do množične kršitve pravic ni prišlo zaradi ali pa izključno zaradi navodila »od zgoraj«, ki v opravičevanjih administracije vedno bolj dobiva podobo neosebnega računalniškega programa, pač pa tudi zaradi avtonomnih ravnanj uradnic in uradnikov na centrih za socialno delo – da je bilo torej na delu tisto, čemur Michel Foucault pravi mikrofizika oblasti. Foucault oblasti namreč ne vidi kot nečesa, kar bi se nahajalo na točno določenem kraju, v našem primeru recimo na ministrstvu za delo, in bi iz tega centra moči delovalo od zgoraj navzdol na ravnanja posameznikov, pač pa jo vidi kot snop odnosov, bolj ali manj organiziranih, piramidasto razvrščenih in usklajenih. Oblast po Foucaultu ni centralizirana, pač pa je kapilarno distribuirana v lokalna ravnanja številnih mikrooblasti, v našem primeru posameznih uradnikov oziroma uradnic v razmerju do oškodovanih upravičencev do javnih sredstev. V takšnih odnosih ima vsak sodelujoči nekoga, ki je manjši od njega, da lahko na tej mikroravni nanj oblastno deluje. Gledano s tega gledišča odgovornosti za oškodovanje tisočih upravičencev ne more niti ministrstvo prevaliti na posamezne uradnike na centrih za socialno delo niti se je ti ne morejo otresti zgolj s sklicevanjem na navodila ministrstva, ne nazadnje pa so svojo, sicer pasivno, a kljub vsemu pomembno vlogo v celi zgodbi odigrali tudi sami oškodovani upravičenci do javnih sredstev, ki so zavrnitev svojih zahtevkov, kljub z zdravim razumom popolnoma skregani utemeljitvi, presenetljivo tiho sprejeli. Tako kot so bili za smrt v Guantanamu potrebni vsi, tako polkovnik Jessup kot Dawson in Downey ter ne nazadnje tudi sam Santiago.