Zadnja Noetova skušnjava

»V začetku ni bilo ničesar.« S tem stavkom se začne in konča Noe, 130-milijonski biblični spektakel, ki so ga krščanski fundamentalisti – in vsi tisti, ki so tako brez domišljije, da Biblijo berejo dobesedno – takoj bučno napadli in obsodili. V Bibliji pač ne piše, da »v začetku ni bilo ničesar«, ampak da je »v začetku Bog ustvaril nebo in zemljo«.

Ken Ham, razvpiti kreacionist, fanatik dobesednega branja Geneze in predsednik kentuckyjskega Muzeja kreacionizma, je vernikom sporočil, da je film precej, precej slabši in hujši, kot je mislil, da se mu gnusi, da je poganski in zloben ter da se sam zdaj, po ogledu, čuti umazanega in posiljenega. Neka krščanska spletna stran je hitro objavila rezultate svoje velike ankete: 98 odstotkov kristjanov je s filmom nezadovoljnih. In Ham, ki trdi, da je vesolje nastalo pred 6000 leti, da so dinozavri in ljudje živeli skupaj in da se je vesoljni potop, ki je proslavil Noeta, zgodil natanko leta 2348 pred našim štetjem, je besen, ker ne ve, kako naj vso to umazanijo spere s sebe.

Krščanski fundamentalisti so v Noetu našli vse polno herezij in blasfemij.

* Noe izgleda kot okoljevarstvenik, ki je jezen na človeštvo, ker je uničilo planet – biblični Noe ni okoljevarstvenik, ampak vernik, ki »hodi z Bogom«. Bog človeštva ne uniči zato, ker je uničilo planet, ampak zato, ker je sprijeno, hudobno, nasilno in pokvarjeno. Če bi začeli ljudje lepše in trajnostneje ravnati z Naravo, Bog svoje sodbe – vesoljnega potopa – ne bi preklical. Le okoljevarstvenik bi uničil človeštvo, ker je uničilo planet. Noe tudi ni bil hipi, šaman in mag, za kar ga ima film.

* Noe je prikazan kot psihopat, ki hoče na koncu zaklati svoji pravkar rojeni vnukinji – tega v Bibliji ni. To ustvarja vtis, kot da ga je Bog nagovarjal k infanticidu, tako rekoč abortusu. Noe si v zadnjem trenutku premisli, kar naj bi bil znak, da je sočutnejši in bolj krščanski od Boga – nihče ni sočutnejši in bolj krščanski od Boga.

* Noetu pri gradnji barke in odganjanju ljudi, ki hočejo nanjo, pomagajo Stražarji, padli angeli, čudni, pošastni, nadčloveški velikani s šestimi rokami – biblični Noe barko zgradi sam. S padlimi angeli ni imel nobenega stika. Prav tako pa v Bibliji tudi ne piše, da ni bilo nikjer nobenih dreves ali pa da je bil svet sredi ekološke katastrofe.

* Noetu se Bog prikazuje v sanjah – na bibličnega Noeta se Bog obrne neposredno, tako da ne potrebuje nobenih medijev, nobenih sanj ali vizij.

* Božji srd je prikazan kot nekaj pošastnega in iracionalnega – in to je gnostična, heretična interpretacija Biblije, ki na Boga meče slabo luč.

* Noe ima deda, h kateremu hodi po nasvete – tudi v Bibliji ga ima, toda k njemu ne hodi po nasvete.

* Noe na barko spusti množico kač – biblični Noe spusti le dve. Ker mu je tako zapovedal Bog, pravijo kreacionisti in drugi dobesedni bralci Biblije. Iskreno rečeno, Bog kač ne omenja, le »laznine«, toda glede na to, kar se je zgodilo v raju, dvomim, da je med »laznine«, ki naj bi jih rešil Noe, uvrščal tudi kače.

Cerkev je bila vedno najbolj alergična na biblične filme, ki niso sledili črki Biblije in ki so po nemarnem omenjali Jezusa – to je imela za vmešavanje v cerkvene notranje zadeve.

Kreacionisti so največji fantazisti. Z njimi ne more v fantaziranju tekmovati nihče, niti Darren Aronofsky, režiser Noeta, ki mu kreacionisti očitajo prav heretično in blasfemično fantaziranje. Z ljudmi, ki verjamejo, da je svet nastal v šestih dneh (pred 6000 leti), se morda res težko pogovarjaš, je pa zabavno. Kreacionisti recimo trdijo, da do tistega potopa, ki se je zgodil leta 2348 pred našim štetjem, na zemlji sploh ni nikoli deževalo. Niti enkrat. In zakaj ne? Ker Biblija na tistih prvih šestih, sedmih straneh – do epizode Bog se odloči pokončati hudobno človeštvo – dežja ne omenja. Ergo: na zemlji prvih 1500 let niso poznali dežja. Od kod je potem do tedaj prihajala voda, vlaga? Iz tal. Iz zemlje. Gejzirsko. Ljudje so živeli v hiperbaričnem okolju, pravijo kreacionisti. Kar tudi pojasni, zakaj so ljudje tedaj živeli 600, 800 ali pa 900 let. Noe je namreč živel 950 let, pravi Biblija. »Vseh Noetovih dni je bilo torej devetsto petdeset let. Potem je umrl.« Ko je prišel prvi dež, se je življenjska doba zelo skrajšala.

Aronofsky je – čeprav si je pomagal tudi z apokrifnima »svetopisemskima« knjigama o Enošu in Jubalu, srednjeveškimi misteriji, srednjeveškimi rabinskimi komentarji in Dürerjevim akvarelom vesoljnega potopa – precej, precej manjši fantazist od kreacionistov. Če namreč preberete biblično zgodbo o Noetu, mu zlahka pritrdite: ja, Noe je bil res prvi okoljevarstvenik – saj je vendar skušal zaščititi in rešiti vse živali tega sveta (dinozavrov ni na barki, ker so že davno prej izumrli, kar pomeni, da ima prav Biblija, ne pa Ken Ham). In ja, Noe je bil res sočutnejši od Boga. In četudi bi zaklal svoji komaj rojeni vnukinji, se njegov zločin niti zdaleč ne bi mogel primerjati z božjo odločitvijo o iztrebitvi kompletnega človeštva. »Glej, zlil bom vode potopa na zemljo, da pokončam vse meso pod nebom, v katerem je dih življenja. Vse, kar je na zemlji, bo preminilo,« pravi Bog, ki stalno ponavlja, da bo »iztrebil s površja zemlje vsa bitja«, da bo »izbrisal človeka« in da bo vse ljudi »pokončal z zemljo vred«.

Noe je prikazan kot psihopat, ki hoče na koncu filma zaklati pravkar rojeni vnukinji – tega v Bibliji ni. To ustvarja vtis, kot da ga je Bog nagovarjal k infanticidu, tako rekoč abortusu. Krčanski fundamentalisti so film nemudoma obsodili.

Toda tako kot je bilo že vnaprej jasno, da krščanski fundamentalisti, kreacionisti in literalisti ne bodo pustili, da bi imel zadnjo besedo o Bibliji – še najmanj o Genezi – avtor Črnega laboda, Rokoborca in Rekviema za sanje, pa četudi so to filmi prav o fanatičnih obsedencih, kakršen je bil Noe, je bilo že vnaprej jasno, da tudi to, če bodo poudarjali, da je zgodba o Noetu film le »navdihnila« (in to celo dopisali v napovednike), ne bo kaj dosti pomagalo, pa čeprav je Aronofsky Noetovo barko zgradil po originalnih, bibličnih merah, takšnih, kot jih je zapovedal Bog (»dolga tristo komolcev, široka petdeset in visoka trideset komolcev«). Kreacionisti so takoj na ves glas kriknili, da je Noe žalitev verskih čustev.

Razlog več, da je Noe postal orjaški hit, in to širom po svetu, v Ameriki in Rusiji, v Južni Koreji in Kazahstanu. In razlog več, da je komercialna pričakovanja celo presegel. Ironično, tako rekoč sočasno z Noetom je v ameriške dvorane prišel tudi Božji sin, primer dobesednega branja Biblije, kar pomeni, da je dolgočasen, upehan, sterilen, zategnjen, brezdušen, le duhamorno, apatično, enodimenzionalno, pridigarsko, banalno naštevanje bibličnih slik in aforizmov. Kreacionisti in drugi krščanski džihadisti Božjega sinu niso odsvetovali ali pa obsodili, ampak priporočili. Kar je noro: zakaj bi dolgočasno, duhamorno, sterilno in apatično recitiranje črke Biblije krepilo vero? Božji sin je tako dolgočasen, duhamoren, apatičen, sterilen in banalen, da vero ogroža, maje in spodkopava. Morali bi ga odsvetovati. Kot blasfemijo. Vernike bo spreobrnil v ateiste.

Božji sin drugače od Noeta, ki izgleda tako, kot da hoče živeti večno, izgleda tako, kot da bo zdaj zdaj umrl. Drugače od Noeta, ki izgleda tako, kot da so ga navdihnili najboljši in najbogatejši filmi, izgleda tako, kot da so ga navdihnili najslabši in najbanalnejši filmi. Drugače od Noeta, ki izgleda kot state-of-the-art ekranizacija Biblije, izgleda le kot veroučna ali nedeljska karikatura Biblije.

Če bi Jezus Kristus videl, da ga igra portugalski maneken Diogo Morgado, bi takoj poklical Martina Scorseseja in mu zapovedal, naj posname film, v katerem ga bo igral kak Monty Python, recimo Graham Chapman. Vsekakor, če je Jezus svojo vlogo odigral tako amatersko kot Morgado, potem si je res zaslužil to, kar se mu zgodi v Gibsonovem predkoncilskem torture pornu Pasijon. Če je trpel, potem je trpel za grehe filma Božji sin – in za kreacionistične vizije Biblije.

Noe kliče po kanonizaciji – Božji sin kliče po parodiji.

Krščanski fundamentalisti so v osemdesetih letih komunizmu napovedali sveto vojno, toda najhujšo sveto vojno so leta 1988 napovedali bibličnemu filmu, Scorsesejevi Zadnji Kristusovi skušnjavi.

Dobra stran slabih novic

Leta 1978 so Monty Pythoni odpotovali v Tunizijo, kjer naj bi – tam, kjer je George Lucas snemal Vojno zvezd, Franco Zeffirelli pa Jezusa iz Nazareta – posneli Brianovo življenje, prvo komedijo iz bibličnih časov, prvo parodijo Biblije. In ko so ravno hoteli začeti, so financerji, šefi družbe EMI, končno – očitno z veliko zamudo – prebrali scenarij. Logično, denar so takoj potegnili nazaj. Tega ne bomo financirali! To je blasfemično!

Monty Pythoni so odleteli v Hollywood in zapeljevali magnate, vendar ti niso trznili. Tega ne bomo financirali! Toda v Hollywoodu se je tiste dni mudil tudi George Harrison, ki je bil tako kot vsi Beatlesi totalni fen Monty Pythonov, obenem pa tudi – pač tako kot vsi Beatlesi – popularnejši od Jezusa Kristusa. Ko so Beatlesi razpadali, so ga pri zdravi pameti ohranjali prav šovi Monty Pythonov. Dahnil je: »Bom pa jaz to plačal! Za ta film bom dal štiri milijone!« Iz žepa je potegnil štiri milijone dolarjev, vplačal to »najdražjo kinovstopnico vseh časov«, kot je rekel, in Monty Pythoni so bili že na poti v Tunizijo, pripravljeni na finalno kolektivno križanje in štikel Allways Look on the Bright Side of Life.

Cerkev je bila vedno alergična na filme, ki so jo omenjali po nemarnem (Stigmata, Dogma, Duhovnik, Pokvarjeni poročnik ipd.), toda najbolj alergična je bila na biblične filme, ki niso sledili črki Biblije in ki so po nemarnem omenjali Jezusa – to je imela za vmešavanje v cerkvene notranje zadeve. Monty Pythoni so vedeli, v kaj se spuščajo, zato Jezusa niso omenjali po nemarnem. V filmu ga sploh ni bilo. Ga je pa nadomeščal Brian (ja, Graham Chapman), nagajivi idiot, ki se je rodil istega božiča kot Jezus, le da v sosednjem hlevu. Biblija ga ne omenja, ker je vedno zamujal. Ker pa je na gori – med tisto famozno pridigo – tak trušč, da ljudje Jezusa ne slišijo dobro, mislijo, da je mesija Brian. Ko tip izgubi sandal, dahnejo: »Glejte, pustil nam je znamenje!« Brian na koncu poje, da ima vsaka slaba novica tudi dobro stran. Čudeže in zadnjo večerjo zamudi, križanja pa ne.

Da se bodo nad Monty Pythone zgrnile slabe novice, so zaslutili že muslimanski statisti, ki so sodelovali pri snemanju Brianovega življenja, saj so malo prej sodelovali pri snemanju Jezusa iz Nazareta, kjer je bilo vse skupaj povsem drugače. A po drugi strani: le kdo si tedaj ne bi želel, da bi ga užalili Monty Pythoni? Drži, svet je bil tedaj res poln ljudi, ki so komaj čakali, da jih užalijo Pythoni, toda cerkev ni bila ena izmed njih.

Film je v Ameriki startal 17. avgusta 1979. Dva dni kasneje je startala verska vojna. Najprej je rabin Abraham Hecht film razglasil za »bogokletstvo in svetoskrunstvo«. Česa tako »gnusnega« še ni videl. Film je »nastal v peklu«. Očitno, kajti takoj zatem so se vsuli tudi protestantski in katoliški jurišniki, ki so trdili, da gre za »sramoten napad na verska čustva«. Pred dvoranami so protestirali, obiskovalce pozivali, naj se spokorijo, prikazovalcem pa grozili z bombami in s tožbami za blasfemijo. Kristjani so molili, da bi film propadel, v nekaterih ameriških zveznih državah so ga prepovedali, v mnogih dvoranah so ga iz strahu odpovedali, podobno pa je bilo tudi drugod – na Irskem in Norveškem so ga prepovedali, prav tako v nekaterih britanskih mestih, kjer so se oblasti sklicevale na neki stari obskurni zakon, ki jim je omogočal, da zaprejo kino, če gre za ogrožanje zdravja.

Brianovo življenje je ogrožalo zdravje. Ne brez razloga – na velika platna je prišlo v času popolnega viharja, leta 1979, ko so Sovjeti okupirali Afganistan, ko so Iran prevzeli islamski fundamentalisti in ko so Ameriko prevzeli krščanski fundamentalisti. Prav leta 1979 so ustanovili Moralno večino, krščansko fundamentalistično gibanje, ki je hotelo Ameriko preleviti v »krščansko deželo« – v tako, kot jo je opisovala Biblija. In če vprašate kreacioniste, potem jo je opisovala kot idealno sprego krščanstva in kapitalizma.

Krščanski fundamentalizem je naslednje leto na oblast – v Belo hišo – pripeljal Ronalda Reagana, ki je takoj zatem na oblast – v hišo ameriških in svetovnih financ – pripeljal neoliberalizem. Sprega verskega fundamentalizma in neoliberalizma – ekonomskega fundamentalizma – je prvo katastrofalno nesrečo doživela 11. septembra 2001, ko se je stalil Svetovni trgovinski center, drugo pa leta 2008, ko se je stalil svet.

Stalinizacija Biblije

Leta 1980, ko je bil izvoljen Reagan, se je na velika platna prirežala komedija Ali je pilot v letalu?, ki se je prelevila v globalni hit, toda parodirala ni letalskih družb ali letalskih nesreč, ampak filme katastrofe, predvsem kakopak Letališče in njegova še absurdnejša nadaljevanja. Tudi za Brianovo življenje bi lahko rekli, da v resnici sploh ni parodiralo Biblije, ampak holivudske biblične filme.

Hollywood je v petdesetih letih, na vrhuncu hladne vojne in protikomunistične histerije, posnel trumo bibličnih in kvazibibličnih spektaklov – Ogrinjalo, Ben-Hura, Quo Vadis, Estero in kralja, Kralja kraljev, Salomona in Sabo, Srebrni kelih, Samsona in Dalilo, Davida in Batšebo, Velikega ribiča, Pogansko znamenje in Deset zapovedi. To so bile ekshibicionistične demonstracije ameriške moči, mamutske superprodukcije, začinjene z zapeljivimi, sugestivnimi kostumi, pikantnimi plesi, homoerotičnim altruizmom in eksotičnimi orgijami, napolnjene z masovkami, paradami, bitkami, destrukcijo in osvajalskimi pohodi, prešpikane z gobavostjo, slepoto in katastrofami, ozaljšane z agoničnimi molitvami, himnami svobodi, čudeži in disputi o »pravi« veri.

Vprašanje je bilo vedno le: kdo bo angažiral več statistov? Čigav vložek bo imel večji donos? In kateri film bo izgledal bolj čudežno? Ogrinjalo, prvi film v cinemascopu, so propagirali kot »čudež, ki ga vidite brez očal«. V Desetih zapovedih se je na koncu razprlo Rdeče morje – ta specialni efekt so razglasili za »čudež«. Tako kot finalno dirko konjskih vpreg v Ben-Huru.

Vprašanje pa je bilo tudi: v katerem filmu bodo Antikristi bolj užalili Boga? V katerem bo potem božji srd hujši? Kdo bo tokrat izbrano ljudstvo, biblična anticipacija Amerike? Kateri film bo krščanstvo jasneje ločil od ateizma? In kateri bo amerikanizem jasneje ločil od komunizma?

Sporočilo je bilo dvojno. Prvič, kdor ne veruje, bo pogubljen. In drugič, vladarji, ki prezirajo demokracijo, so anticipacije in travestije Stalina. V teh bibličnih spektaklih je nevernik ali pa ta, ki je izgubil vero, vedno ponovno našel Boga, ki je bil itak brez alternative. Kar so vedno poudarili. Vero so prikazovali kot odgovor na komunizem in na strah pred komunizmom – če veruješ, se ne bojiš nikogar in ničesar več. Vera je to, po čemer se Američani razlikujejo od komunistov. V Ogrinjalu imate rimskega vojaka, ki sodeluje pri Kristusovem križanju, toda ko potem – po križanju – dobi Kristusovo ogrinjalo, ga to tako presune, da se spreobrne v kristjana.

Jasno, Ogrinjalo je blagoslovil tudi Vatikan. A to ni bilo še nič: ko je Cecil B. DeMille, režiser Desetih zapovedi, prišel na evropsko turnejo, so ga častili kot državnika, saj so ga sprejeli Winston Churchill in kraljica Elizabeta, francoski predsednik Coty in italijanski predsednik Gronchi, nemški kancler Adenauer in berlinski župan Brandt, blagoslovil pa ga je tudi sam papež Pij XII.

Poganski tirani in satanistični despoti v teh bibličnih filmih so bili le alegorije Stalina. Tak je bil Messala v Ben-Huru, faraon Ramzes v Desetih zapovedih, Kaligula v Ogrinjalu – in Neron v filmu Quo Vadis. Neron je res popolni Antikrist: umori ženo in mater, kristjane meče levom, požge Rim. Pred njim klečijo nemočne, zasužnjene, vklenjene krščanske množice, sam pa ve, da množice nočejo pravice, ampak maščevanje, potemtakem teror, čistke in montirane procese. »Kdo živi za koga – jaz za množice ali množice zame?« Njegov Rim, biblična alegorija Sovjetske zveze, je antiutopija, ki pokaže, kaj bi se zgodilo, če bi v Ameriki na oblast prišli komunisti: »Noben človek ni varen, posameznik je prepuščen na milost in nemilost državi.« Država = Stalin = komunizem. Danes bi rekli: država naj se umakne iz gospodarstva!

Monty Pythoni so vedeli, v kaj se spuščajo, zato Jezusa niso omenjali po nemarnem. V filmu ga je nadomeščal Brian, nagajivi idiot, ki se je rodil istega božiča kot Jezus, le da v sosednjem hlevu.

Jezus, kaj ti je storil?

V času hladne vojne je skušala Amerika vojno proti komunizmu dobiti z bibličnimi filmi. Tudi Reagan, ki je državo umaknil iz gospodarstva, je skušal dobiti vojno proti komunizmu, le da ne z bibličnimi filmi. Ni jih potreboval, ker je imel pravo Kristusovo vojsko, »moralno večino«, krščanske fundamentaliste, ki so postali militantno krilo republikanske stranke. Krščanski fundamentalisti so v osemdesetih letih komunizmu – »sovjetskemu imperiju zla« – napovedali sveto vojno, toda najhujšo sveto vojno so leta 1988 napovedali bibličnemu filmu, Scorsesejevi Zadnji Kristusovi skušnjavi, ki je Jezusa prikazala kot človeka s potrebami, fantazijami in dvomi. Kopuliral ni le on, ampak so kopulirale tudi kače – z glasom Marije Magdalene. Bog spi med njenimi nogami.

To je blasfemija, to je komunistična propaganda, to je kriminalno dejanje, so kriknili krščanski fundamentalisti, ki so takoj organizirali protestne marše (»Scorsesejev Jezus je laž!«), na fronto poslali posebne enote za sabotiranje in diverzije, pritiskali na šefe studia Universal, biljeterje, lastnike dvoran in kinooperaterje (»Molite za svojo dušo!«), hujskali in pozivali k bojkotu (»Združimo se! To bo velika zmaga vere!«) ter pokurili milijone, da bi preprečili projekcije filma (»Holy Word, not Hollywood!«).

Neki križar je z avtobusom zapeljal v kino, v katerem so predvajali Zadnjo Kristusovo skušnjavo. Teksaški duhovnik Palsy, ki je Scorseseja razglasil za mafijca, je obžaloval, da grožnje z bombnimi atentati niso obrodile sadov. »Če bi mi ta film danes zvečer prišel v roke, bi sklical voditelje krščanskega sveta in naredili bi lepo grmado,« je bentil znani krščanski križar Bill Bright. V številnih mestih si ga niso upali predvajati, v mnogih državah so ga prepovedali.

Ker se Jezus ni bleščal kot kak neonski napis, so križarji pač histerično ponavljali: Jezusu se niso še nikoli tako bogokletno posmehovali pred tako velikim avditorijem! »Jezus, kaj ti je storil?« Martin Scorsese, eden izmed največjih duhovnikov filma, je ponudil le – bogato, barvito, poetično, lucidno – metaforično branje Biblije, krščanski fundamentalisti pa so Zadnjo Kristusovo skušnjavo napadli v imenu dolgočasnega, duhamornega, sterilnega, enodimenzionalnega, veroučnega, banalnega branja Biblije, v imenu dobesednega, hagiografskega sledenja črki Biblije. Dobesedna branja Biblije so najhujša mrcvarjenja Biblije.

Stalinistični Neron v filmu Quo Vadis počne strašne svinjarije, toda Petronij, njegov svetovalec, mu bolj kot to, da je umoril mater, kristjane metal levom in požgal Rim, zameri to, da je pisal in komponiral tako slabe, tako duhamorne, tako banalne pesmi. »Mrcvari svoje podložnike, toda nikar ne mrcvari umetnosti! Trpinči svoje ljudstvo, toda nikar ga ne dolgočasi!« Sporočilo je bilo jasno: komunistični totalitarizem – stalinizem – ustvarja slabo, sterilno, dolgočasno, banalno, enodimenzionalno, hagiografsko, veroučno umetnost.

Kar velja tudi za krščanske fundamentaliste, a prav tako za biblične filme, ki Biblijo berejo dobesedno, banalno, enodimenzionalno in veroučno, ki nas torej z Biblijo dolgočasijo. V tem je nekaj stalinističnega.