Pot v hlapčevstvo

Knjigo, ki jo je F. Hayek pod gornjim naslovom objavil pred sedmimi desetletji in še vedno velja za »biblijo« neoliberalizma, je M. Štefančič v svojem prispevku uporabil kot izhodišče za zanimivo analizo te ekonomske paradigme. Štefančič o neoliberalizmu ne ve povedati nič dobrega in veliko nas je, ki podobno razmišljamo. Ne manjka pa tudi takih, ki v njegove dogme verjamejo in se po njih tudi ravnajo. Takih je še posebno veliko med bogatimi pa tudi tistimi, ki danes v svetu vladajo. Neoliberalizem povzroča človeštvu vse več škode in zato ne smemo štediti z napori, da se njegovo delovanje omeji, tudi na našem domačem terenu. Nekatere razloge, zakaj večini greni spodobno življenje, izpostavljam v naslednjih vrsticah.

Trg, ki ga neoliberalizem proglaša za vse razrešujočo obliko urejanja razmerij v družbi, ustvarja velike socialne razlike, te pa so med osrednjimi razlogi za nezadostno tržno povpraševanje. To, lahko rečemo sistemsko napako trga, se popravlja z vse obsežnejšim kreditiranjem, res učinkovito pa ji je s svojim neposrednim in posrednim povpraševanjem dorasla le država. V praksi pa ravnajo države glede tega različno. Skandinavske države dajejo prednost bogati porabi države, financirajo pa jo z močno progresivnim obdavčevanjem. ZDA so predvsem v porabi države za socialne namene zadržane, še vedno bogato porabo države pa v velikem delu financirajo z zadolževanjem in lani so na ta način pokrile 20 % zveznega proračuna. EU pa svojim »obrobnim« državam – med nje se uvršča tudi Slovenija – v tipični neoliberalni maniri vsiljuje politiko nizkih davkov in izravnanega proračuna, ki je najlažje uresničljiva s krčenjem države, predvsem njenega socialnega dela. Ta zadnji pristop torej ne upošteva sistemske napake trga o nezadostnem povpraševanju, njegova zgrešenost pa se odraža v visoki brezposelnosti, ki je prizadela »obrobne« evropske države in ji ni videti konca.

Današnji trg tudi sicer - torej ne zgolj zaradi nezadostnega povpraševanja - lahko učinkovito deluje le ob močni državi, ki se jo etično in učinkovito upravlja v korist večine državljanov. Tudi glede tega ima neoliberalizem resne zadrege, vsaj iz treh razlogov. Enkrat zato, ker močno državo že v načelu odklanja, drugič zato, ker državo predvsem razume kot orodje za podporo uresničevanja interesov velikega kapitala, in tretjič zato, ker bogatenje obravnava kot osrednjo vrednoto in s tem močno spodbuja korupcijo. Zaradi vseh treh razlogov so države, ki resneje uresničujejo neoliberalne usmeritve, ekonomsko manj učinkovite. Lep primer za to je prav Slovenija, saj nam gre po letu 2004, ko je Janševa vlada pričela pospešeno slediti usmeritvam neoliberalizma, gospodarsko vse slabše. Po drugi strani so države, ki se jih dobro upravlja in tudi pri socialni porabi niso zadržane, ekonomsko med najbolj uspešnimi. Primer za to so predvsem skandinavske države. Pa tudi za Nemčijo velja ta ocena, čeprav je tudi res, da ta država sočasno evropskim »obrobnim« državam zaradi interesov njenega kapitala vsiljuje močno neoliberalno ravnanje.

Kot rečeno, je kriza, ki jo doživljamo v Sloveniji, predvsem posledica neučinkovitega in neetičnega upravljanja države, ki ga rodi uvajanje in uporaba neoliberalnih dogem, v enem delu pa ga povzroča tudi neprimerna sistemska ureditev, po kateri državo upravljamo. Če sprejemamo to oceno, bomo veliko lažje opredelili, kaj nam je prednostno storiti za izhod iz krize.