Vročično iskanje

Britanski umetnik Damon Albarn je med redkimi preživelimi zvezdniki britanskega popa. Po desetletjih skrivanja je na svoji prvi solistični plošči pokazal, kdo, za vraga, pravzaprav je.

Damon Albarn v akciji

Damon Albarn v akciji
© Profimedia

Vožnja s podzemno železnico od londonskega Piccadillyja do Leytonstona traja dobre pol ure, a ko človek izstopi, zadiši po Angliji preteklosti, razširi se vonj po ribah in krompirčku, dežju, urinu in poceni pivu.

Edino, kar je sodobno, so številne nepremičninske agencije, vendar s predvčerajšnjimi cenami. Hiša tam stane pol milijona funtov. V Notting Hillu, četrti, v kateri Damon Alborn živi danes, podobna hiša stane pet milijonov funtov.

Albarnov oče Keith je po sinovem koncertu v javni knjižnici v Leytonstonu spil kozarec rdečega vina v najbolj znani točilnici v tem delu mesta, Red Lionu. Povedal je, da se tu ni veliko spremenilo in da se četrt ne razvija, zato je vesel, da so se v sedemdesetih letih z družino odselili.

To, da ni razvoja in napredka, je za umetniški svet družine Albarn nekaj slabega. Mama Hazel je odrska scenografka, oče Keith pa si je za mrežo BBC izmislil nove formate oddaj, bil je menedžer eksperimentalne skupine Soft Machine, nazadnje pa je bil direktor umetniške visoke šole Colchester v grofiji Essex. Njuno življenje je večen lov na naslednjo veliko zamisel. In sin, eden najbolj pridnih glasbenikov svoje pop generacije, hodi po njunih stopinjah: išče naslednjo veliko stvar.

V devetdesetih letih je s svojo skupino Blur povzročil revolucijo na britanski sceni, nato pa je z virtualno skupino Gorillaz oral pop ledino. Poleg tega je ustanovil zvezdniški ansambel The Good, the Bad & the Queen, popotoval po Afriki, pisal opere in pred dvema letoma soul legendi Bobbyju Womacku spet pomagal na noge.

To vročično iskanje nečesa popolnoma drugačnega, njegova globalizirana virtuoznost, ki jo v enaki meri izživlja tako v digitaliziranih metropolah kot v kočah tretjega sveta, sta Albarnu prinesli sloves stremuha v popu. Bil naj bi profesor Umnik sodobne glasbe, pri njej naj bi uporabljal preveč tehnike in vanjo vlagal premalo duše.

Damon Albarn ni bil nikoli takšen frajer, kot sta Noel in Liam Gallagher, vodji skupine Oasis, velike tekmice skupine Blur v devetdesetih letih. Nikoli ni bi bil tako kot onadva robavsasto lahkomiseln in nedomiselno megalomanski, s čimer sta najprej osvojila svet, danes pa zaradi tega ne spregovorita več drug z drugim. Gallagherja s svojo staro slavo opletata kot postarana nogometaša, ki vegetirata na golfskem igrišču.

Albarn je bogat in bi lahko svoje dneve preživljal na jahtah na sinjih vodah, vendar se raje v času prometne konice s podzemno železnico zapelje v Leytonstone, kjer ure dolgo pili zvok za koncert, ki mu bo nato prisluhnilo le nekaj deset prijateljev.

Damon Albarn ni bil nikoli takšen frajer, kot sta Noel in Liam Gallagher. Nikoli ni bi bil tako kot onadva robavsasto lahkomiseln in nedomiselno megalomanski.

Leytonstone je za Albarna pomemben. Tam je odrastel in tam je osnovno šolo obiskoval s Pakistanci, Indijci, Brazilci in Jamajčani, s kolesom je hodil poslušat črnski zbor, poleti se je v jezeru v gozdu kopal s temnopoltimi prijatelji. Ko je Albarn zaradi svojega zdaj komaj nekaj tednov starega prvega solističnega albuma moral razmisliti, kdo, za vraga, pravzaprav je, ga je to popeljalo nazaj v predmestje Leytonstone.

Everyday Robots je prva res izstopajoča »odrasla« plošča pop leta 2014. Album ne spominja na marljivega vsestranskega Albarna, temveč na moža, ki je izgubil veliko gotovost, na skeptika na polovici življenja, za katerega je hitra cesta, ki se zdaj vije skozi njegov rojstni kraj, enako tuja kot soljudje, ki strmijo v svoje telefone.

Ta distanca do sveta Albarna ne napolnjuje s posmehom, tako kot včasih, temveč z otožnostjo, z elegantno izgubljenostjo, kot so jo poznali Sinatre prejšnjega stoletja in njihova pop dediča Richard Hawley in Stephen Duffy. Folk in soul glasba, varčno odigrana s kitaro, klavirjem in sodobno elektroniko. Beatlesi s pridihom Briana Ena s pridihom Bobbyja Womacka.

V pesmi You and Me Albarn prepeva o svoji odvisnosti od heroina konec 90. let. »Zdelo se mi je zanimivo, in da, za nekaj časa mi je presenetljivo pomagalo pri ustvarjalnem procesu. Nisem zdrsnil na dno, in če sem čisto natančen, sem bil neverjetno discipliniran. Kljub temu pride trenutek, ko mamila človeku uničijo življenje,« je povedal.

Dan po koncertu v Leytonstonu je Albarn sedel v svojem studiu na Notting Hillu. Na zaslonu sta bila nogometaša Zlatan Ibrahimović in Lionel Messi kot risana junaka. Zraven je bučala njegova glasba. Vstal je in se nagnil proti zaslonu, kot bi plesal ali brcal z nogometašema. Prikazal se je logotip tovarne Nike, pod njim pa geslo Risk everything.

Z drugega nadstropja njegovega studia je mogoče videti mestno vpadnico v Zahodni London in letala, ki se dvigujejo z letališča Heathrow. Sredi prostora je miza za namizni tenis. Albarn je dober in bojevit igralec. Pred koncertom v Lagosu je razjezil ljudi, ker je domače, šibkejše izzivalce premagoval brez trohice milosti. Tudi v nogometu hoče uspeti za skoraj vsako ceno. Ima letno vstopnico za tekme nogometnega kluba Chelsea: »Biti navijač Chelseaja je, kot bi živel v Severni Koreji.«

Že kot otrok se je naučil, da se je treba nasprotniku postaviti po robu. Imel je devet let, poletje je preživel v Istanbulu, kjer je porjavel, lasje pa so se mu zaradi sonca skoraj povsem pobelili. V novi šoli v Essexu so ga sošolci, skoraj brez izjeme beli Anglosasi, pozdravili z batinami. »Zanje sem bil posebnež,« razlaga.

Učitelj glasbe mu je dal vlogo Jupitra v Offenbachovi opereti in tako se je porodilo prijateljstvo s fantom, ki je igral služabnika Styxa. Ime mu je bilo Graham Coxon in je pozneje postal Albarnov najpomembnejši soborec v Bluru. Na Goldsmithsu, znanem kolidžu v Londonu, sta se spoprijateljila še z Damienom Hirstom, ki je postal eden najbolj znanih likovnih ustvarjalcev na svetu. »Že takrat je bil podjeten genij in veličasten strateg,« ga opisuje Albarn.

Sredi devetdesetih let je Albarn napovedal novo strategijo: »Če je punku šlo za to, da bi se znebil hipijev, potem se jaz hočem znebiti grungea.« Britanske vrline proti Ameriki, očarljivost dolgoveznosti, Beatlesov in predmestja proti mračnemu trpljenju Kurta Cobaina. Rodil se je britanski pop in Albarn je razglasil bitko skupin: Blur proti Oasisu.

Rokovski delavski razred s severa (Oasis) proti bistrim omikanim otrokom juga (Blur). Noel Gallagher si je želel, da bi Albarn dobil aids in umrl.

Premier Tony Blair je oba zvezdnika tako imenovanega obdobja Cool Britannia v 90. letih, ki ga je navdihnila pop kultura šestdesetih, povabil na zabavo po volilni zmagi, ki je bila v njegovih uradnih prostorih. Albarn, ki je politično levo usmerjen, je povabilo zavrnil, Gallagher pa se je pozneje hvalil, da je na kraljičinem stranišču njuhal kokain.

Albarn ima sloves stremuha v popu. Bil naj bi profesor Umnik sodobne glasbe, pri njej naj bi uporabljal preveč tehnike in vanjo vlagal premalo duše.

Skupina Blur ni dobro prenašala uspeha in se je umaknila z oči javnosti. V alkohol, mamila in čedalje mračnejši zvok. Basist Alex James je v svoji avtobiografiji priznal, da je takrat za kokain in šampanjec zapravil milijon funtov. Napočil je trenutek za Albarnovo naslednjo veliko zamisel. Leta 1998 je živel s striparjem Jamiejem Hewlettom. Oba sta cele noči prežurala v Notting Hillu in se treznila ob MTV. »Če je človek dovolj dolgo v neki skupini, postane stripovski junak,« pravi Albarn. »Pomislila sva torej, da bi si bilo najbolje izmisliti svoje risane junake.«

Z virtualno skupino Gorillaz sta ustvarila svoje vesolje iz datotek, iger in devedejev, poleg tega pa jima je uspelo prodati še 15 milijonov albumov. Gorillaz, trije narisani fantje in dekle, so Albarna rešili marsičesa, kar je sovražil v življenju pop zvezdnika: turnej, hotelskih sob, prepirov in težav z mamili.

Poleg tega je Albarn takrat lahko v studiu začel nemoteno poustvarjati stopljeno etnično mnogozvočje Notting Hilla. Hip-hop, elektronska glasba, dub-reggae, house – vse se je na videz brez težav zlivalo v eno.

Je bil Albarn s tem zadovoljen? Seveda ne. Dobra zamisel je zanj vedno le pobuda za naslednjo dobro zamisel, ki mora biti še boljša od zadnje. In boljša hkrati pomeni tudi uspešnejša.

Odpotoval je v Afriko in odkril neposredno okno v glasbo, morda prvič v življenju brez pomoči mamil. Spoznal je Mali, Kongo, Nigerijo, Tanzanijo, Etiopijo, Kenijo, Alžirijo, Maroko in Južno Afriko. Sodeloval je z Mamadoujem Diabatéjem in Tonyjem Allenom, a Albarn ne bi bil Albarn, če ne bi poleg tega uprizoril še dveh oper.

In prav tako ne bi bil Albarn, če se ne bi pred nekaj leti sprl s Hewlettom, striparjem in nekaj časa najboljšim prijateljem. Albarn je hotel, da Gorillaz nastopijo v živo, saj Hewlettove upodobitve skoraj niso več igrale svoje vloge.

»Damon je svinja. Lahko reče da ali ne pijači, nikoli ni potreboval mamil. Njegova volja je tako močna, da za seboj pusti zadeve, iz katerih se drugi ljudje nikakor ne morejo izviti,« pravi Coxon, Albarnov mladostni prijatelj, s katerim se je prav tako sprl. Coxon je moral na zdravljenje zaradi alkoholizma, Albarn pa je preprosto nehal jemati heroin.

Albarnova kariera je kot dolga igra namiznega tenisa: dolgo je iskal ljudi, ki bi izboljšali njegovo igro in jo spremenili, zdaj, potem ko je pometel z vsemi, igra le še proti sebi in proti svoji osamljenosti.

»Prav presenečen bom, če bom prodal več kot deset plošč,« je povedal Albarn z resnim glasom.

Deset plošč. To ni več pop, vsekakor pa je to značilna lažna skromnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.