Levica, populizem in povezovanje

Dr. Primož Krašovec, sociolog

30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Komentar

Predčasne parlamentarne volitve in razmeroma dober rezultat na nedavnih evropskih volitvah so pomemben strateški izziv za levico, posebej za tisti del levice, ki se je strankarsko organiziral po lanskih vstajah. Splošen vtis iz mrzličnih razprav, ki trenutno potekajo na tem delu levice, je, da sta ključni vprašanji dve: populizem in povezovanje. Ne želim dajati napotkov, s kom naj se kdo poveže v predvolilnem boju ali kako in v kakšni meri naj v svojo kampanjo vključuje populizem, pomembni se mi zdita problematizacija in kritika nekaterih samoumevnih ideoloških predpostavk, ki določajo in omejujejo omenjene strateške razprave.

Najprej populizem. Morda najbolj trdovraten ideologem v razpravah na levici danes je, da je desnica populistična, da je desni populizem vzrok velike zmage desnice na evropskih volitvah ter da mora levica, hočeš nočeš, če želi na prihajajočih parlamentarnih volitvah uspešno parirati desnici, tudi sama postati populistična.

Toda ali je to res? Ali oznaka populizem res ustreza politični retoriki in delovanju desnice? Če populizem opredelimo kot politično delo z množicami, desnica pri tem ni ravno najbolj uspešna. Pred sodiščem, ko se je sodilo Janši, na protivstajniškem shodu in na obletnici Majniške deklaracije se niso zbrale ravno nepregledne množice ljudi. Vsekakor jih je bilo v povprečju približno enako ali celo manj kot na nekaterih levičarskih protestih (in veliko manj kot na vstajah), kljub temu da so drugi organizirani z veliko manj materialnih in simbolnih sredstev.

Zdi se, da prej velja ugotovitev Gasparja Miklosa Tamasa iz prejšnje Mladine, da sodobna desnica, tudi v svoji skrajni, postfašistični različici, ne deluje več z množičnimi mobilizacijami, temveč politično aktivira ravno tesnobo in resentiment privatnih, atomiziranih in asocialnih posameznikov.

Tudi politična retorika sodobne desnice ni ravno populistična, vsaj če populizem na ravni retorike opredelimo kot prilagajanje spontanim impulzom in političnim težnjam množic. Desnica se je od vstaj kot mogočne manifestacije političnih teženj množic s studom in strahom v celoti distancirala, heterogenost njihovih političnih izrazov pa reducirala na »levi fašizem«. Ne le intimno, tudi na ravni eksplicitne politične retorike je desno pojmovanje demokracije in politike vse prej kot populistično oziroma je izrazito elitistično – politika se ne dela na ulici in njen subjekt niso množice, temveč stranke in državni organi.

Množična politika zunaj ali onkraj državnih institucij je za desnico nevarna in celo protidemokratična, hkrati pa je elitistična tudi njena splošna politična retorika, ki v glavnem temelji na vzbujanju krivde in samoprezira (»naša mentaliteta je še vedno balkanska, še vedno živimo v na pol komunističnem blatu, naše sodstvo je gnilo in država skorumpirana, nismo še vredni evropskih standardov«), pri čemer so iz ritualnih denunciacij izvzeti samo deviško čisti politiki desnice, paladini boja proti »kontinuiteti«, vsi ostali smo potencialno krivi (v vsakem od nas se lahko skriva trenirkar). Bolj elitistično politiko si je težko zamisliti.

A bojim se, da je definicija populizma, ki kroži v aktualnih razpravah na levici, veliko manj izčrpna in natančna. Prej gre za krožno sklepanje – desnica je na evropskih volitvah dobila veliko več glasov kot levica, torej je v kampanji očitno počela nekaj populističnega. Populizem naj bi bil torej tisto, kar prinaša veliko glasov na volitvah. Strateško vprašanje, ki izhaja iz tako omejene predstave o populizmu, je – kako naj še levica dobi veliko glasov in zmaga na parlamentarnih volitvah. Kaj je skrivnost uspeha desnice?

Odgovor, ki se pojavlja pri skrb zbujajočem velikem delu politično aktivne levice – čeprav si kritiko zasluži že zaradi svoje politične problematičnosti same, ne glede na to, kako razširjen je – je, da so volivci pač »ovce«, da se odločajo iracionalno, po trenutnem navdihu, da padajo na poceni medijske trike, da so neumni in ne razumejo kompleksne politične argumentacije, da jih bolj privlačijo simpatične osebnosti kot vsebina itn.

Če upoštevamo, da je, poleg programskih vsebin in političnih ciljev, razlika med levico in desnico ravno intelektualna superiornost prve, je nova strateška usmeritev levice na dlani – bili smo preveč intelektualistični, desnica pa ima karizmatične osebnosti, zanaša se na poceni fraze in medijske manipulacije, nagovarja čustva in ne razum »ovc« itn., torej moramo postati bolj »ljudski« (čeprav ta ljudskost nima ničesar skupnega z zgoraj definiranim populizmom kot politiko dela z množicami in izhajanja iz političnih teženj množic), bolj preprosti in simpatični, skratka, dati »ovcam«, kar je ovčjega. V tej perspektivi se »populizem« zreducira na smešenje sebe in podcenjevanje inteligence volivcev, na pahorjevsko padanje s konjev in poceni frazarjenje v javnih nastopih. Populizem iz politike postane predvolilna taktika.

A problem te pozicije in taktike, je, da ni zares populistična, temveč izrazito elitistična. Klasični intelektualizem levice predpostavlja, da sta vsak državljan in državljanka dovolj inteligentna, da razumeta tudi kompleksne argumente in analize ter raven javnega političnega govora usklajuje ne z namišljeno neumnostjo množic, temveč s samo temo, o kateri se govori (in, denimo, problematike krize ne reducira na metaforo gospodinje, ki naj bi preveč trošila). To seveda ne pomeni, da mora biti politični diskurz levice akademski, a v osnovi je egalitaren in predpostavlja enakost inteligenc ter tudi možnost vzajemnega učenja oziroma učenja od množic.

Če bi bila odločilna zgolj preračunljiva logika doseganja čim večjega števila volilnih glasov, bi bilo najučinkovitejše, da bi se vse stranke »povezale« v eno, ki bi na volitvah dobila 100 odstotkov glasov.

Temu nasprotno je »populistični« diskurz ravno izjemno elitističen, saj množice nagovarja samo kot pasivne volivce, ki jih je treba nekako zmanipulirati v za to ali ono stranko ugoden volilni rezultat. Ne predpostavlja neposredne horizontalne komunikacije z množicami, v kateri bi se levičarski politiki in aktivisti učili od njih, ter hkrati predpostavlja, da so te preneumne, preovčje, da bi se sploh splačalo početi kaj drugega kot si na glavo natikati konopljine vence in frazariti v prazno na televiziji, skratka, da obstaja nepremostljiv intelektualni prepad med levico in množicami. Glede prezira do množic je prevladujoče mnenje na levici natanko enako kot na desnici in dvomim, da je to lahko politično produktivna usmeritev za prihodnost (volilni rezultati gor ali dol).

Poleg tega tudi gledano povsem pragmatično ta usmeritev ni nujno najbolj ustrezna. Namreč, tudi če bi nam šlo le za volilni izid, so evropske volitve z ogromno neudeležbo pokazale, da volivci niso »ovce«. Privrženci ovčje teze sicer moralizirajo, da neudeležba na evropskih volitvah kaže na pasivnost in apolitičnost večine državljanov in državljank (skratka, da so ovce tako ovčje, da se jim ne da niti privleči na volišča), a mislim, da je vzrok za tako majhno udeležbo na volitvah drugje. S svojo pasivnostjo so volivci in volivke ravno izrazili odpor do prezirljivega in podcenjujočega odnosa do njih v predvolilni kampanji ter nezaupanje v volilni spektakel kot tak. Tako na načelni kot na pragmatični ravni bi bila levica politično uspešnejša, če bi se ogradila od estradnega šopirjenja v predvolilnih kampanjah ter pokazala, da z alternativno politiko misli resno tudi na ravni načrtovanja in izvajanja predvolilnih kampanj, z odločnim nepristajanjem na pravila predvolilnega spektakla in z uveljavljanjem drugačnih načinov množičnega komuniciranja.

To bi tudi pomenilo, da bi levica gradila ravno na politični razliki, na razlikovanju od obstoječega in preizkušanju možnosti nove, drugačne politike znotraj obstoječih političnih institucij. Ravno ta pomen politične razlike je tisto, kar se v aktualnih razpravah na levici nekako izgublja, čeprav je konstitutiven za razvoj sodobne politike kot take. V na trenutke histerični povezovalni mrzlici se pozablja, da je prav obstoj različnih programov, idej, načrtov in metod političnega delovanja razlog za to, da je v sodobnih demokracijah strank več.

Če bi bila odločilna zgolj preračunljiva logika doseganja čim večjega števila volilnih glasov, bi bilo najbolj enostavno in učinkovito, da bi se vse stranke »povezale« v eno stranko, ki bi na volitvah dobila 100 odstotkov glasov, s čimer bi zmagali vsi. Ali pa, kot je primer v dvostrankarskih demokracijah, v dva velika bloka, levega in desnega, ki bi se občasno izmenjevala na oblasti. A ta politična logika je za levico izjemno problematična, saj politične razlike zmelje v monolitno gmoto, ki se od svojega desnega konkurenta, kot lahko vidimo na primeru »razlik« med ameriškimi demokrati in republikanci, razlikuje le v nekaj tehničnih podrobnostih, ne pa v osnovnih političnih usmeritvah, idejah in ciljih.

Danes je na levici skoraj nemogoče reči razlika, ne da bi hkrati rekel majhna, čemur avtomatično sledi fraza o »narcisizmu malih razlik«. A razlika med nasprotovanjem kapitalizmu in naivnim verjetjem v možnost njegovega socializiranja ali celo spontane evolucije v nekaj boljšega je vse prej kot majhna. In ravno ta razlika je tista, pri kateri mora levica danes vztrajati, če se ne želi povsem prepustiti postpolitični logiki boja za volilne odstotke »karizmatičnih« osebnosti z »medijskimi obrazi«, estradnega nastopaštva in vzvišenega prezira do množic. Na tej točki se srečata problema populizma in povezovanja. Le če je levica dejansko populistična (če se odreče preziru do množic in antiintelektualizmu – saj populizem ni nasprotje intelektualizma, temveč elitizma) lahko (zelo zelo dolgoročno) računa na preseganja kapitalizma. Kot je pokazala zgodovinska izkušnja evrokomunizma, zgolj parlamentarna politika za to ne zadošča. Strategija povezovanja in doseganje volilnih rezultatov sta glede na vzpostavljanje novih oblik političnega delovanja in resničnega levega populizma politično sekundarna, podrejena cilja.