Vsi ste kapitani

Leta 1990 so bili vsi še živi. Sadam Husein, Michael Jackson in Christopher Reeve. Danes so vsi trije že mrtvi, toda v iraškem filmu Bekas (via Karzan Kader), enem izmed mnogih, ki jih bodo med 4. in 8. junijem zavrteli na 10. mednarodnem filmskem festivalu Kino Otok (Izola), so še vedno živi. Sadam še vedno vlada Iraku – in Kurdistanu, kjer dva bratca, Zana in Dana, sicer vojni siroti, vidita Supermana, tistega starega iz leta 1978, v katerem je igral Christopher Reeve in ki je končno prišel tudi v ta del tretjega sveta. Vau, si rečeta. To je to! Zdaj si želita le eno: da bi postala Supermanova prijatelja.

Ker pa leta 1990 še ni bilo Facebooka, ki ljudi avtomatično in na daljavo spreminja v prijatelje, skleneta, da bosta odpotovala kar v Ameriko – naravnost k Supermanu, ki bi ju izvlekel iz te bedne, umazane, brezizhodne realnosti, ki bi zrušil Sadama Huseina in ki bi oživil njune starše. Lahko si živo predstavljate, kakšne so njune možnosti, da tja – v mitsko, sanjsko, supermansko Ameriko – prideta na osličku z imenom Michael Jackson, toda glede svoje želje ne popustita. Na vsak način hočeta priti tja. Pa naj stane, kar hoče.

Da vse to počneta pod vplivom filma, ki sta ga videla, ne preseneča. Prav film te sili, da počneš in verjameš nore stvari. Iz tebe potegne vso naivnost, ki jo premoreš. Omogoča ti beg od realnosti. Ogroža in spodkopava oblast. In ja, prav film oživlja mrtve. Film ima torej moč, da tretji svet reši bede, da ga osvobodi in da izpolni vse njegove želje. Bekas – kar v kurdščini pomeni “vojne sirote” – sporoča: film je good guy.

Pa je res? Poglejte si špansko-maroški film Vsi ste kapitani (via Oliver Laxe), ki ga bo prav tako zavrtel letošnji Kino Otok. Med otroke – med sirote, ki živijo v veliki revščini, prikrajšanosti, izključenosti ipd. – spet pride film. Ne v Kurdistanu, ampak v Maroku. V maroški slum pride namreč španski filmar, ki hoče z otroki iz lokalnega zavetišča posneti film, toda otroci – in njihovi skrbniki – hitro ugotovijo, da tu nekaj ne štima, saj jih začne tuji filmar, ki ga igra kar sam režiser, Oliver Laxe, siliti v kraje, obenem pa ne razumejo, kaj hoče z vsemi tistimi čudnimi kadri, abstrakcijami in estetizacijami revščine. Občutek imajo, da jih le izkorišča in zlorablja. Da z njimi le eksperimentira.

Film Vsi ste kapitani sporoča: film je bad guy. Film je hladni, arogantni, neobčutljivi, preračunljivi imperialist, ki v tretjem svetu vidi le material, le surovino, le naravni vir – in ki tretji svet spreminja v otroka. Ja, film ima res strašno, čudežno moč: ohranja status quo. Skrbi, da tretji svet ostaja tretji svet.

Filmi nam pogosto pustijo, da na tretji svet – na njegove strahote in grozote, na njegovo bedo in prikrajšanost, na njegovo izključenost in deprivilegiranost – gledamo skozi oči otrok, pri čemer ustvarjajo vtis, da je gledanje tretjega sveta skozi oči otroka isto kot gledanje sveta skozi oči filma, češ film je tako naiven, čist in nedolžen kot otrok. Kar seveda ni res – film je umazan in pokvarjen, niti malo naiven, zaveda se svoje eksploatacijske moči. Tisto, kar bi bilo treba v tretjem svetu spremeniti, estetizira. Tisto, kar ima v tretjem svetu transformativno, emancipatorično moč, pa prikazuje kot nekaj otročjega. Da so mnogi filmi o tretjem svetu (npr. Bekas), ki so jih posneli domačini, potemtakem režiserji iz tretjega sveta, posneti prav skozi oči otrok, ne preseneča, saj gre običajno za koprodukcije – kapital zahodnih partnerjev je očitno pokroviteljsko pritegnil prav ta otroški, otročji pogled na tretji svet. Dokler tretji svet nase gleda z otroškimi, otročjimi očmi, je vse okej.

Tretji svet ostaja. Ni le nekaj začasnega in zasilnega, le simptom krize. Ne, ni nekaj, kar bo šlo mimo. Tretji svet, ki raste v prvem svetu, prav tako ne bo izginil. Ko se enkrat zaraste, se ga ne znebiš več.

Rekli boste: nemara je že čas, da prvi svet nase pogleda skozi oči tretjega sveta. In ni razloga, da ne bi – prvi svet namreč vse bolj spominja na tretji svet. Poglejte si slovenskega tovornjakarja (Brane Završan), ki v italijanskem filmu Tir (via Alberto Fasulo) cele dneve in noči preživlja na delovnem mestu, v tovornjaku – korporaciji, za katero dela, ne daje le svojega delovnega časa, ampak tudi ves svoj prosti čas, svoj dopust, svojo svobodo, svoje življenje. Spi kar v službi. Kot kitajski delavci, ki spijo kar pred tovarnami – da jim ne bi kdo speljal delovnega mesta.

Ali pa si poglejte mladega Španca, ki je v španskem Pettringu (via Eloy Domínguez Serén) prisiljen – zaradi hude krize in ekonomskega opustošenja – emigrirati na Švedsko, kjer se preživlja kot zidar, kot cenena delovna sila. Še sam ne more verjeti, da se to res dogaja. Še sam ne more verjeti, da je padel tako nizko. Še sam ne more verjeti, da se počuti kot imigrant iz tretjega sveta. In da bi lahko sploh dojel svojo novo “usodo”, vse to sproti snema. Bolj ko se gleda, bolj se vidi skozi oči tretjega sveta. Res neverjetno, v kaj se je spremenil prvi svet.

Slovenski tovornjakar in španski emigrant, ki ugotovita, da prvi svet postaja tretji svet, pač svet omejenih možnosti, si s svojimi elitami, slovenskimi in španskimi, nimata kaj povedati. Več skupnega kot s svojimi elitami imata s Hassanon, brezposelnim maroškim gastarbajterjem, ki si v španskem filmu El Rayo (Fran Araújo & Ernesto de Nova) po trinajstletnem garanju v Španiji lahko privošči le rabljeni, zmahani traktor, s katerim se – v slogu Lyncheve Resnične zgodbe – odpravi v Maroko, pač domov, toda med potjo ga čakajo ovire (policija, rasizem ipd.), na kakršne lahko naletijo le nevidni, odpisani, potrošeni, odvečni ljudje. Med potjo resda sreča tudi kopico malih, dobrih, iskrenih ljudi, ki mu z veseljem pomagajo, kar pa ne čudi – le kdo ne bi hotel pomagati Afričanu, da čim prej spoka iz prvega sveta? Magari 35 km na uro.

Toda slovenskemu tovornjakarju, španskemu emigrantu in vsem tistim portugalskim delavcem, ki v tretji epizodi omnibusa Zgodbe starega mesta pripovedujejo, kako so nekoč delali v tovarni, kako so jo potem zaprli in kako so njihova delovna mesta preselili v tretji svet, razrednih prijateljev ni treba iskati med Afričani, ki so emigrirali v prvi svet, ampak jih lahko več kot dovolj najdejo med Afričani, ki iz Afrike niso emigrirali, recimo v Čadu. Grigris, glavni junak istoimenskega čadskega filma (via Mahamat-Saleh Haroun), hoče postati plesalec, pa četudi ima levo nogo pohabljeno. V lokalnem nočnem klubu je celo neke vrste zvezdnik, toda njegova pohabljenost je le alegorija njegove socialne prikrajšanosti in ekonomske paraliziranosti, ki se še posebej pokaže, ko njegov stric zboli – visokih stroškov stričevega zdravljenja ne more pokriti. In ker nima denarja, za pomoč prosi lokalnega gangsterja, ki ga prelevi v tihotapca ukradenega bencina. Manjka le kak zahodni – recimo španski – režiser, ki bi mu rekel: No, kapitan, zdaj pa to počni še pred kamero! Toda ta zahodni režiser bi to lahko rekel tudi španskemu emigrantu, slovenskemu tovornjakarju in odpuščenim španskim delavcem: Kradite!

Filmi, ki jih bo zavrtel Kino Otok, zelo lepo kažejo, kako prvi svet mutira v tretjega in kako sredi prvega sveta nastajajo vse večji otoki tretjega sveta. Vsi govorijo o veliki transformaciji prvega sveta – v teh filmih jo lahko vidite. Obenem pa lahko vidite še nekaj: tretji svet ostaja. Ni ga mogoče odpraviti. Niti odrešiti. Ni le nekaj začasnega in zasilnega, le simptom krize. Ne, ni nekaj, kar bo šlo mimo. To vedno znova potrjujejo filmi, ki se dogajajo v državah tretjega sveta – ja, tudi afriške in azijske države, ki sodijo v tretji svet, so se spremenile, ja, dobile so elite, volitve in demokracijo, ja, doživele so tehnološke revolucije, ja, dobile so nakupovalne centre, internet in mobilne telefone, toda tretji svet iz njih kljub temu ni izginil. Tretji svet, ki raste v prvem svetu, prav tako ne bo izginil. Ko se enkrat zaraste, se ga ne znebiš več.

Kino Otok bo vrtel filme o srbskih najstnikih, ki sanjajo o revoluciji, anarhizmu in Cheju (Pomladna sonca), hrvaškem režiserju, ki upa, da se bo film sam posnel (Vis-à-vis), utopičnem sožitju med holivudskim in eksperimentalnim režiserjem, Jamesom Benningom in Richardom Linklaterjem (Dvojna igra), Mehičanki, ki svojega najstniškega sina zapeljuje in “konzumira” tako, kot da je njen ljubimec (Dvojni sendvič), odbitem Valižanu, ki hoče postati novi Brian Epstein ali novi Malcolm McLaren (Svengali), čudnih indijskih “aranžmajih” (Izžarevanje) in Galiciji, španski ruralni regiji, ki izgleda tako, kot da je izumila magični realizem, in v kateri ljudje izgledajo le kot fantomske pikice, le kot fiktivne motnje (Obala smrti, Arraianos, Mrk), pa tudi trumo kratkih filmov in prgišče starih klasik (Roberto Rossellini, Satyajit Ray, Buster Keaton), toda nikar ne spreglejte zadnje epizode omnibusa Zgodbe starega mesta, ki jo je posnel stopetletni portugalski auteur Manoel de Oliveira, daleč najstarejši filmar na svetu.

V tej epizodi, ki se – tako kot prve tri – dogaja v portugalskem Guimarãesu, namreč vidimo horde turistov, ki se valijo po mestu in navdušeno, evforično, himnično fotografirajo kip slovitega portugalskega osvajalca, kolonialnega junaka, konkvistadorja, pionirskega stvarnika tretjih svetov. Kip velikega zavojevalca izgleda tako estetsko kot revščina tretjih svetov, starih in novih.

Živel konkvistador! In v nekem smislu je res še vedno živ. V filmih so vedno vsi še živi.

Filmski festival:
10. mednarodni filmski festival Kino Otok
Kje: več lokacij v Izoli
Kdaj: od 4. do 8. junija 2014