Odprte žile Slovenije

»Grow with Brazil! Veliki oglasi v newyorških dnevnikih spodbujajo severnoameriške podjetnike, naj se priključijo siloviti rasti tropskega velikana. Mesto São Paulo spi z odprtimi očmi; posluša oglušujoče prasketanje razvoja; tovarne, nebotičniki, mostovi in ceste rastejo tako hitro kot nekatere divje rastline v teh tropskih krajih. Vendar dobro vemo, da bi bil ustrezen prevod oglaševalskega slogana: ‘Rasti na račun Brazilije!’ Čeprav njegov blišč zavaja, je razvoj pojedina za redke povabljence, na kateri so glavne jedi rezervirane za tuje čeljusti. Brazilija ima že prek devetdeset milijonov prebivalcev, in ta številka se bo pred koncem stoletja še podvojila, vendar pa sodobne tovarne varčujejo z delovno silo, delo pa odklanja tudi nepremagani latifundij v zaledju dežele. Deček v capah s sijajem v očeh gleda najdaljši predor na svetu, ki so ga nedavno odprli v Riu de Janeiru. Upravičeno je ponosen na svojo deželo, vendar je sam nepismen in krade zato, da jé.«

Nekaj netočnosti je v tem citatu, boste rekli. Brazilija nima 90 milijonov prebivalcev, ampak 200 milijonov! In letos tam niso odprli najdaljšega predora na svetu! Absolutno, drži. Citat je iz slovite, kultne knjige Odprte žile Latinske Amerike, ki jo je leta 1971 objavil in nekaj let kasneje dopolnil urugvajski novinar in pisatelj Eduardo Galeano (v prevodu Gašperja Kralja in Tine Malič je izšla tudi pri nas). To briljantno knjigo o politični ekonomiji Latinske Amerike, ki se bere kot gusarski roman, popolno klasiko, so hunte v Latinski Ameriki prepovedale, zaradi česar se je ljudem še dodatno priljubila, ponovno pa je zaslovela pred nekaj leti, ko jo je venezuelski predsednik Hugo Chavez famozno »podaril« ameriškemu predsedniku Baracku Obami. In le zakaj je ne bi? Nič se ni spremenilo – vse je po starem. Citat še vedno velja, še vedno je to točen opis Brazilije, le da je tisti deček v capah zdaj ponosen na svetovno prvenstvo v nogometu, še vedno pa je nepismen in krade, da jé. Ironično: enega izmed stadionov so poimenovali po Manéju Garrinchi, slovitem brazilskem nogometašu, ki je umrl v popolni revščini. V capah. Brez sijaja v očeh. Morda je kradel, da je jedel.

Še huje: Nicolás Maduro, Chavezov naslednik, bi lahko Odprte žile Latinske Amerike podaril prejšnji in prihodnji slovenski vladi. Ko berete to knjigo, imate namreč občutek, da ne govori o sedanjosti in preteklosti Brazilije in drugih latinskoameriških držav, ampak o sedanjosti in prihodnosti Slovenije. Kar je seveda srhljivo: preteklost Latinske Amerike je prihodnost Slovenije! To, kar se je dogajalo njim, se zdaj dogaja nam. In to, kar so počeli njim, zdaj počnejo nam.

Preteklost Latinske Amerike je prihodnost Slovenije. To, kar se je dogajalo njim, se zdaj dogaja nam. In to, kar so počeli njim, zdaj počnejo nam.

Ko berete o industriji, ki si lahko privošči razkošje, da žrtvuje neomejeno število delavcev, o četrtih na obrobjih mest (favelas v Riu, callampas v Santiagu, jacales v Ciudadu de Mexicu, barrios v Caracasu, barriadas v Limi, villas miseria v Buenos Airesu, cantegriles v Montevideu), kjer bodo kot na odpadu končali ljudje, oropani pravice do dela, o delovno aktivnem prebivalstvu, ki se zmanjšuje, namesto da bi se povečevalo, o sistemu, ki izključuje veliko več ljudi, kot jih je sposoben vključiti (»potovanje z več brodolomci kot pomorščaki«), o izključenih, ki živijo od priložnostnih del, delnih, občasnih in negotovih zaposlitev, o poražencih, ki so v večini, o »presežnih« ljudeh in mladih »odvečnih« državljanih, ki jih oblasti podijo stran od pogleda, o spektaklu revščine, ki ga oblasti, prežvekovalke blaginje, spretno skrivajo, o uničenju vseh vezi solidarnosti, o zlomu zaupanja v himne in ustave, o vladah, ki služijo tujim gospodarjem, o sindikatih, ki so »udomačeni«, o družbenem bogastvu, ki se ne prenaša na celotno državo ali na celotno družbo, temveč le utrjuje in poglablja obstoječe neenakosti, in o poceni delovni sili, ki jo Latinska Amerika zagotavlja mednarodnemu trgu, se zdi, kot da gledate sliko Slovenije leta 2014. Ja, tudi Slovenija je potovanje z več brodolomci kot pomorščaki. In ja, tudi v Sloveniji so poraženci v večini.

Kako se je to zgodilo? Enako kot v Latinski Ameriki. Tudi v Latinski Ameriki so vlade po diktatu »umikale ekonomske, finančne in fiskalne pregrade, da bi lahko monopoli razširili svoje delovanje« ter »vzpostavili novo delitev dela, zmanjšali stroške, izrinili morebitne tekmece in stabilizirali trge«. Tudi Latinski Ameriki so vsilili »skupne trge«, »prosto trgovino« in »prosti trg«, ki pa so koristili le tuji industriji, tujim financam, hja, tistim »magičnim« in »odrešilnim« tujim vlagateljem. Tudi Latinska Amerika je pustila, da so multinacionalke postale močnejše od držav, ki so jih gostile, in da so države postale le okraski tuje moči. Tudi Latinski Ameriki so stalno predli o svobodi, toda prav v imenu svobode so jo potem okužili z bedo. Tudi Latinski Ameriki so prodali mantro, da so revni navadni lenuhi, da so sami krivi, da so revni, in da uživajo v tem, da so revni, ponižani, razlaščeni in prekleti. In tudi v Latinski Ameriki se je mreža verižnih poniževanj začela na mednarodnih trgih in v finančnih centrih, končala pa pri vsakem posameznem državljanu doma.

Rastite na račun Slovenije!

»Takoj ko je prišla na oblast, je Videlova diktatura prepovedala stavke, zakoličila mezde in hkrati sprostila cene. Pet mesecev po državnem udaru je novi zakon o tujih investicijah tuja in domača podjetja postavil v enak položaj.« Uboge multinacionalke, ki so bile v primerjavi z domačimi podjetji zapostavljene – tako se ne da živeti! In hunta je poskrbela, da niso bile več zapostavljene. Kakšen napredek! Kakšna sreča! Tudi uboga, nezaščitena korporacija General Motors, katere prihodek od prodaje na svetovnem trgu je bil tedaj enak BDP-ju celotne Argentine (!), ni bila več zapostavljena. Zdaj je bila svobodna. Kot druge multinacionalke, ki so plenile Latinsko Ameriko. Njihovi dobički so lahko mirno odtekali v tujino. Mirno so lahko dobivale ugodne bajne kredite lokalnih bank. Mirno so lahko izkoriščale subvencije, spodbude in davčne olajšave. In mirno so povečevale zunanji dolg držav, ki so jih gostile. Sistem je bil »prirejen za odtekanje zaslužkov v tujino«.

Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka sta na latinskoameriške države pritiskala, naj preoblikovanje gospodarstva in financ podredijo poplačilu zunanjega dolga, zato so doživele eksplozijo dolga. »To je začaran krog postopne zadušitve: povečujejo se posojila in z njimi investicije, ki prinašajo zvišanje plačil za amortizacijo, obresti, dividende in druge storitve; za ta plačila so potrebne nove injekcije tujega kapitala, kar ustvarja vedno večje obveznosti, ki se samo še stopnjujejo.« Odplačevanje dolga pa golta vedno večji del prihodkov od izvoza, tako da so potrebna nova in nova zadolževanja. »Terapija slabša stanje obolelega, da bi mu lažje podtaknila anestetik posojil in tujih investicij.« Zelo slovensko, ne. Tako kot so finančni centri, z Mednarodnim denarnim skladom vred, na koščke razstavili suverenost latinskoameriških držav, zdaj na koščke razstavljajo suverenost Slovenije, ki nima več pravice do varovanja svojega gospodarstva.

Argentinski, paragvajski, urugvajski in čilski generali, sicer fanatični antikomunisti, so se obnašali kot najbolj sprevrženi komunisti, kot najbolj izrojeni stalinisti.

A to ni še nič. Da bi latinskoameriške države lahko odplačevale dolg, preživljale tuje investicije in zdržale vse to odtekanje zaslužkov, so morale več izvažati, da pa bi lahko več izvažale (da bi bile torej konkurenčnejše), je morala delovna sila postajati vse cenejša in cenejša, vse brezpravnejša in brezpravnejša in vse bolj in bolj suženjska, ja, vse konkurenčnejša, zato se ne moremo čuditi, da so – še posebej diktature s skrajnega juga Latinske Amerike – »vsa proizvodna središča spremenile v taborišča prisilnega dela«. Kapitalizem je začel zgodovino vrteti nazaj – v čas, ko je kolonialna proizvodnja v Latinski Ameriki temeljila na brezplačni suženjski delovni sili, ko so afriški in staroselski sužnji funkcionirali kot »zunanji« proletariat evropske ekonomije, ko se je kri vseh teh sužnjev pretapljala v kapital, ki je spodbudil in omogočil gospodarski razcvet Evrope, pa tudi ZDA. Ladja, natovorjena z rumom, je odplula v Afriko in tam rum zamenjala za sužnje, te je odpeljala na Karibe in jih zamenjala za melaso, to je odpeljala v Ameriko, tam so jo spremenili v rum, natovorili so ga na ladjo – in krog se je ponovil. Prosti trg! »Nikoli ne bomo srečni, nikoli,« je rekel Simon Bolivar, veliki borec za osvoboditev Latinske Amerike.

Latinskoameriške vlade in hunte so torej tujim investitorjem rekle: Pridite, damo vam vse – neomejena posojila, davčne olajšave, lahko dostopne naravne vire, ljubeče okolje, subvencije, spodbude, ugodnosti, posebne pravice, vsa želena jamstva in poceni delovno silo! Toda prav s tem sloganom tuje investitorje, magične in odrešilne multinacionalke, snubijo tudi slovenske vlade. Ne, pri nas ne boste več zapostavljeni! Svoja podjetja bomo prikrajšali, zapostavili in uničili, samo da se boste pri nas počutili bolje! Ne le bolje, ampak najbolje, optimalno! »Glavni izvozni proizvod Latinske Amerike je njena poceni delovna sila.« Mar se to ne dogaja tudi v Sloveniji? »Ladje trgovcev s sužnji ne prečkajo več oceana. Zdaj preprodajalci sužnjev operirajo z ministrstva za delo.« Mar niso tudi v Sloveniji ladje trgovcev s sužnji nepotrebne, ker vlogo preprodajalcev sužnjev dovolj dobro – in vse bolje – igrajo naše vlade? »Statistike se smehljajo, ljudje trpijo,«pravi Galeano. »V sistemih, postavljenih na glavo, skupaj z gospodarsko rastjo raste tudi socialna nepravičnost.« Mar ni tudi v Sloveniji sistem postavljen na glavo? Statistike se smehljajo, ljudje trpijo.

Prosti trg terorja

Jasno, latinskoameriške države so to vladavino prostega trga – to idealno, sanjsko, čisto obliko neoliberalnega kapitalizma, ki se predstavlja kot edina možnost, večna in nezamenljiva, in v kateri zakonodajo pišejo multinacionalke in tuji svetovalci – ustvarile ob pomoči diktature in hunt, ki so na oblast prišle z vojaškimi puči. Da bi lahko ustvarili čisti kapitalizem in nepozabno pogostili vse te »filantropske« tuje investitorje, »dobre gospodarje«, ki več odnašajo, kot prinašajo, so morali zgraditi »velikansko mašinerijo strahu«, ki je sejala teror in negotovost.

Alternativne ideje so – v imenu »boja proti komunizmu« – iztrebljali tako hitro kot ljudi. Vsak ugovor, vsak dvom, vsak znak življenja je avtomatično ogrožal nacionalno varnost. »Prebivalstvo je takoj postalo notranji sovražnik.« Mučenje je postalo povsem običajna metoda zasliševanja. In vsak je lahko postal njegova žrtev. Strah pred mučenjem se je širil kot »hromeč plin«, zalezel se je v vsako hišo, zažrl v vsakega človeka. Ljudi, ki so nasprotovali temu krasnemu novemu svetu brez alternativ, so množično ugrabljali in pobijali. V Argentini so prihajale »nevidne nočne vojske« – in ljudje so množično izginjali. V svarilo preostalim. Če si hotel v Urugvaju dobiti ali pa obdržati delo, ti je morala to odobriti vojska – hunta. In če nisi ovadil bližnjega, si zagrešil zločin. »V projektu vzpostavitve družbe gluhonemih mora vsak državljan postati svoj lastni Torquemada.« Vsak državljan je bil policist sebi in drugim, zato je bilo v Urugvaju sto tisoč policistov in vojakov, a tudi sto tisoč ovaduhov.

»V teh krajih nismo bili priče divjemu otroštvu kapitalizma, temveč njegovi krvavi starosti. Nerazvitost ni stopnja razvoja. Je njegova posledica.« Da bi lahko latinskoameriške države več izgubljale, kot dobivale, da bi lahko o njihovi ekonomski politiki odločali tuji investitorji, da bi lahko smernice njihovim vladam določali Mednarodni denarni sklad in multinacionalke, da bi se lahko integrirale v notranji trg mednarodnih korporacij, da ja ne bi imele pravice do svojega lastnega življenja in svojega gospodarstva, da bi lahko dobički tujih podjetij na hitro za nekajkrat presegli nove investicije, da bi se tuji kapital lahko čim bolj okoriščal z njihovo gospodarsko rastjo, da bi lahko tuje korporacije neovirano plenile njihove naravne vire in surovine, od železa, bakra in niklja do cinka, nafte in kositra (češ, te dežele nimajo dovolj kapitala, da bi same izkoriščale rude) ter nekaznovano zastrupljale njihovo okolje, da bi lahko večina sredstev, potrebnih za normalno delovanje in razvoj tujih podjetij v Latinski Ameriki, prihajala iz latinskoameriških virov (kreditov, posojil, subvencij, spodbud, davčnih olajšav, reinvestiranih dobičkov ipd.), da bi se lahko bogastvo nemoteno koncentriralo, da bi Latinska Amerika s čim večjo lahkoto financirala visoke plače v ZDA in Evropi in da požrešnemu tujemu kapitalu ne bi bilo treba ustvarjati blaginje, ampak revščino in favele (in da mu socialnih napetosti ne bi bilo treba blažiti, ampak zaostrovati), je bil potreben apokaliptični notranji teror. Potrebna je bila diktatura. Potrebne so bile hunte. Potreben je bil državni teror.

Slovenske politične in družbene elite ravnajo natanko tako, kot so ravnale latinskoameriške: upoštevajo direktive Bruslja in finančnih trgov, prodajajo državno premoženje itd.

Ali bolje rečeno: da bi lahko prosti trg optimalno deloval, je bil potreben teror. Da bi lahko kapitalizem optimalno deloval, je bilo treba odpraviti demokracijo. Kar pomeni, da kitajskega kapitalizma – te idealne oblike kapitalizma (kapitalizem + enopartijska diktatura) – niso izumili Kitajci, ampak latinskoameriške hunte. Argentinski, paragvajski, urugvajski in čilski generali, sicer fanatični antikomunisti, so se obnašali kot najbolj sprevrženi komunisti, kot najbolj izrojeni stalinisti. Hunte so neoliberalizem posvojile (in ga sprejele kot svojega Odrešenika!), še preden so ga finančni centri, ki so ga »z bankirsko močjo izsiljevanja in trgovsko spretnostjo zapeljevanja izpolnjevali vse 19. stoletje«, plasirali drugam, tudi k nam, le da pri nas ni bilo treba suspendirati demokracije, ampak je zadoščalo že strašenje z bankrotom, v katerega naj bi drvela Slovenija, in s prihodom trojke.

Toda slovenske politične in družbene elite so vendarle storile natanko to, kar so storile latinskoameriške politične in družbene elite: stopile so na stran tujih osvajalskih sil (upoštevanje direktiv Bruslja in finančnih trgov, prodaja državnega premoženja ipd.). Ne pozabite: latinskoameriške elite so začele svojim nacijam delati to, kar so jim prej – recimo v 19. stoletju – delale kolonialne, plenilske, zavojevalske velesile. Prevzele so vlogo kolonialistov. Napadle so svoje lastne države. Mar nimate tega občutka tudi pri Sloveniji?