Intervju: Miro Cerar

Lk 18,22 »Še eno ti manjka: prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!«

V tednih pred državnozborskimi volitvami poteka precej napeta tekma za glasove neodločenih volivcev. Z zanimanjem opazujem, kako se je vsa pozornost javnosti usmerila na ’’prodor’’ skrajnosredinske SMC v javnomnenjskih raziskavah. Fenomen ali ne, nekako me ne čudi, saj je neideološka pot mnogo bližje pričakovanjem taktičnih volivcev. Naivno ali ne, strokovnjaku je enostavno lažje zaupati, kot zločincu.

Na žalost pa ostajajo dolgoletna pričakovanja določenega dela ’’taktikov’’ neuslišana. O kom govorim? O kristjanih, o katolikih, o sebi. Kako neuslišana, saj imamo že vrsto let na voljo bolj ali manj krščanske stranke na politični desnici!! Imamo jih, vendar po mojem mnenju ne predstavljajo krščanstva. Nasprotno, predstavljajo (ne)prikrite gospodarsko-politične ambicije slovenske RKC. Institucije, ki je več deset tisoč slovenskih državljanov oropala za slabo milijardo evrov premoženja. Nasploh je njena politika, zapuščina delovanja Antona Mahniča (hvala Bogu danes ne več participativna, vseeno pa dokaj občutna), v navzkrižju z osnovnimi načeli religije, katere posvetna predstavnica naj bi cerkev bila. Špekulativna, izključevalna, agresivna, homofobna.

Povprečen katolik, manj ali pa sploh neobremenjen z domobranskim vprašanjem, poučen v verskih spisih in s trdnim vrednostnim sistemom, pridobljenim preko nepristranske veroučne vzgoje v otroštvu (verjeti ali ne, vse to je bolj pogosto, kot se dozdeva), bo namreč svojo politično usmeritev skoraj zagotovo prepoznal na levici. Globoko na levici. V socializmu, solidarnosti, v mirni koeksistenci, zgrajeni na razumu in spravi. Krščanski socialisti, bi lahko rekli. Kratko iskanje na spletu razkrije, da pri nas celo obstaja stranka s tem imenom. Na njihovi spletni strani je datum zadnje objave marec 2009. Krasno.

Problem neuslišanosti vidim v dveh političnih ekstremih. Prvi je torej že omenjena pozicija RKC, drugi pa je verjetno posledica »umetnega« socializma prejšnje države, ki je pomen verskih skupnosti in njihovih vrednot načrtno zmanjševal s poveličevanjem proletarstva in dela kot vrhovne vrednote. Absurdno se mi zdi, da je bil v vsem tem početju celoten sistem v času stabilnosti verjetno bolj krščanski kot današnja neoliberalna partitokracija. Vseeno se zapuščina SFRJ odraža v distanciranosti slovenske levice do prevladujoče verske skupnosti. Svoboda vsem religijam, drugo pa jih ne zanima, se bo že samo uredilo. Ne, odgovorne stranke morajo to problematiko urejati. Krščanska preteklost je srčika naše kulturne identitete. Do tega se je enostavno treba opredeliti. In to ni v konfliktu z načelom delitve cerkve od države. Prav tako so lahko nekateri simboli in barve političnih strank za kristjane odbijajoči, čeprav se z njihovim programom morda strinjajo.

Naj se torej na levici ustvari prijaznejše okolje za nas kristjane, brez predsodkov in posploševanj, enačenja religije z napakami institucije, onemogočanja dialoga s kočljivimi vprašanji (splav), itd. Naj se tu in tam omeni naša krščanska identiteta. Naj se govori o spravi, ki si je neskončno želimo. Naj se kakšen levi politik pojavi v cerkvi. S tem bi pridobili mnoge neodločene glasove tako vernikov kot tudi duhovnikov.