Jaz verjamem v Boga, ne v Janeza Janšo ali Milana Kučana.

Z Ivanom Štuhecem smo se pogovarjali v njegovi sobici na teološki fakulteti. Pogovor z njim je bil podoben retoričnemu boksu. Štuhec rad pretirava, izziva in je v svojih stališčih nepopustljiv, še posebej, kadar pogovor teče o politiki. Štuhec prizna tudi napake cerkve, a zanje je v prvi vrsti krivo preveliko zaupanje. Kljub vsemu po koncu pogovora Štuhec ni bil slabe volje, nasprotno, nekajkrat smo se tudi nasmejali. In tu in tam smo se z njim tudi strinjali. Enkrat. Tako na pol.

Nedavno ste dejali, da se v Sloveniji ne počutite doma, da Slovenija ni več vaša domovina. Gre za težke besede. Zakaj tako razmišljate?

Slovenija je še vedno moja domovina, dobro pa se v njej ne počutim zaradi njenega načina državnega upravljanja. Ta moja izjava je povezana s kritiko na račun Komisije za preprečevanje korupcije, zaradi teh izjav doživljam posledice, ki jih nisem bil deležen niti v prejšnjem sistemu. Na sodišče hodim zgolj zato, ker so me obtožili verbalnega delikta. Čisto konkretno, v Lenartu naj bi žalil državne organe, komisijo, dejal sem, da ne gre za protikorupcijsko, ampak za korupcijsko komisijo, in dodal, da je njeno stališče zame vredno, kot bi rekli v domači štajerščini, »nula koma josef«.